Umiryuu || 海竜

 

Preden pobegnem v Maribor še nekaj novosti s BL sveta (v bistvu samo 2 ).

 

Pred časom sem vsa vesela skakala okrog novice, da bodo japonci naredili Sex Pistols OVA animacijo. V začetku tega meseca pa so uradno stran posodobili. Poleg že znanih informacij boste našli bolj malo novega. Zanimiva je predvsem na novo dodana animirana verzija glavnih zvezd mange, Madarame Kunimasa in Tsubaraya Norio (mesto pa jima bosta v animeju prevzela že prejšnjič omenjena Madarame Yonekuni in Fujiwara Shirou). Poleg tega pa je znan zaenkrat še edini posojevalec glasu, Hatano Wataru, ki bo posodil glas Fujiwara Shirou.

Glede na to, da je omenjni naslov predhodno dobil CD dramo v kateri pa je omenjenega karakterja igral Hirakawa Daisuke pa je spremeba vzpodbudila negodovanje med oboževalci, še posebaj zato ker obstaja utemeljen sum, da se bo enako zgodilo z ostalimi karakterji.

 

Približno leto je na okoli od kar se je zgodil zloglasni škandal okrog Nitta Youke in njenega kopiranja slik. Sodeč po nedavni potezi japonskega založnika Libre pa je bilo to leto dovolj, da avtorica preide v ponovno delovanje, vsaj začasno. Na B-Boy strani so nedavno objavili novico katera je v večni sestavljena iz avtoričinega pisma vsem možnim bralcem. V njem se ponovno opravičuje za vse nastale probleme ter se zahvaljuje za vso podporo, ki jo je prejela s strani založnika, urednikov, predvsem pa oboževalcev (tu lahko omenim, da so svojevrstno podporno kampanijo v tistem času zagnali tudi oboževalci izven Japonske in menda je imela dober uspeh) ter pismo zaključila s besedami, da bo v naslednjem poglavju zaključila njeno dolgo časa izhajajočo mango ter največje jabolko spora Haru wo daite ita.

Pripis iz uredništva pa nam sporoča, da bo zadnji zvezek (14.) izšel enkrat jeseni letos, kdaj točno pa je predvsem odvisno kdaj bo poglajve objavljeno v BE-BOY GOLD reviji.

Naslednja številka GOLD izdaje izide avgusta, a sodeč po novici še niso prepričani ali je res varno spustiti nove objave Nitte Youke tako kmalu v javnost. 

 

To, da Haruhi ne maram po dolgem in po čez, ni nobena skrivnost. Vse od kar se je razvila obupna manija se je jaz obupno otepam, kljub temu, da sem priporočila in prijetne besede prvo prejela s povsem ne pričakovane strani (verjeli, ali ne). Kaj točno naj bi se v seriji dogajalo nimam pojma. Da bi vam poiskušala le to razložiti je približno tako, kot če bi dal nekumu, ki ne pozna Japonske, njihove kulture in animejov gledati Sayonara Zetsubou Sensei in mu rekel naj ti zdaj pove povzetek. Pa to niti ni pomembno. Dejstvo je, da me do sedaj še nihče s takšnim in drugačnim prepričevanjem ni uspel prepričati, da bi si ogleda vsaj eno minuto te serije. Sicer škoda, glede na to, da med ljudmi velja za lahko komedijo, sama pa imam le te blazno rada še posebaj takrat, ko so kvalitetne.

A kljub vsem videnim AMVjem ter parodijam pa v zadnjih 3 letih nisem privihala kotičkov svojih ust naračun Haruhi franšize niti enrkat. Žal.

Vse do včeraj, ko sem po čudnem naključju uspela videti tale MAD ter skoraj popokala od smeha pri "kamehameha" in prfektnem Gintama cameo. In po ogledu sem ugotovila naslednje stvari:

 

- Kyona igra Sugita Tomokazu. In že samo zaradi tega je Haruhi anime pure win (in to rečem sedaj prvič v 3 letih). Nekaj česar do sedaj nisem vedela.

- Ima made no arasuji je še en v vrsti zmešanih komadov, ki ga ne moreš nehat poslušat potem, ko ga začneš

- Zaradi obeh zgornjih navedenih dejstev lahko pogeldam vsah Haruhi-chan, če že več ne. 

 

Višek mojega smeha pa je prišel na plan šele danes.

Haruhi franšiza je dobila lepši priokus in sem danes z veliko lažjim srcem začela poslušati na Japonskem danes izdani album The Shinphony of Haruhi Suzumiya. Album v izvedbi Tokijskega filharmoničnega orkestra, posnet na fan club prireditvi, kjer so se igrale pesmi potretirane v animeju s klasičnim pridihom. Tovrstne albume z veseljem poslušam pa prav za prav ni važno s katere serije so (deformacija, ki sem jo staknila ob 6+4 letnem učenju klasične glasbe). Album sam je res krasna zbirka sklad pa naj bodo to instrumentale ali pa tiste 4 vokalne (uvau ... da mi je petje Hirano Aye celo všeč o.O). Od vseh skladb, ki so na albumu pa mi je najljubša 交響曲第7番ハ長調作品60「レニングラード」第一楽章より/Koukyou kyoukai dai 7 ban ha chouchou sakushin 60 「Leningrad」 daiichi gakushou yori, ki je prav za prav priredba prvega stavka Alegretto iz  Šostakovičeve 7. simfonije Leningrad (original - vse skupaj približno 75 min dolgo, na albumu se pojavijo segmenti z 2 in 3 videa). Vsekakor krasna zbirka skladb in še en CD, ki bo verjetno enrkat pristal v moji zbirki.

 

In komu se je potrebno zahvalit za tako krasno izvedbo? Komu drugemu kot pa že davno slavnemu otaku violinistu Yura Hiroakiju ter njegov kompanjonu Philip Chu, ki je pomagal pri dirigiranju celotnega Tokijskega filharmoničnega orkestra (aja pa menda je potrebno meniti še pianista Honda Seijia, ki je mimo grede zaigral Piano kolekcijo FF VII). Tu pa se moj smeh šele prične.

Kratko in jedrnato! Glede na to, da je Hiro svojevrstna ikona bi morali založniki imeti malo morje njegovih slik tisto ubogo slikico, ki so jo pa celo utaknili v omenjen album pa so jo izgleda pobrali kar z Wikipedie (tako da me v bistvu niti ni nasmejala Haruhi franšiza, in da vem da se smejim popolnoma nepomembnim detailom). Pri vsem skupaj pa je bil človek na prireditvi celo prisoten in naredil uber krasno Frenkie (ONE PIECE ©) pozo v uber seksy napol prozrorni srajčki.

 

 

I ko že govorim o Yura Hiroakiyu. Sodeč po njegovem blogu je še vedno dovolj otaku, da ve kaj se trenutno dogaja na sceni. Zahvaljujoč njegovemu postu sem danes sicer prvič a že tretjič videla eno in isto prikolico za Summer Wars. In le ta mi je blazno hodila v nos ker edino kar mi je po glavi hodilo med vsemi 3. ogledi je Amamiya Shuuhei iz meni preljubega filma Piano no mori. Sodeč po osnovnem Googlanju se moja ušesa niso zmotila saj obema (tako Amamiya Shuuheiu in Keiso Kenjiju) posoja glas isti fantič (dobesedno). Z enim letom več zdaj že 16 letni fant nadaljuje svojo igralsko pot. Če se v svoji igralski poti še išče ali pa ga njegova agencija kot normalnega igralca ne more prodati dovolj ne vem. Dejstvo pa je, da se pojavlja v svetu zvezd vse od svojega 7 leta, ko je nastopil v TV drami Namida wo fuite, le slabo leto za tem pa je sledila vloga po kateri ga še danes prepozna večina ljudi. In sicer vloga velikanskega dojenča Boua iz Miyazakijevega filma Sen to Chihiro no Kamikakushi, pri nas poznan anime pod imenom Čudežno potovanje (nadaljni detaili si pa tako in tako zaslužijo poglavje zase).

Kakorkoli, Summer Wars se je s tem nemudoma uvrstil na mojo "moram videti" listo, ker se mi je dečko v Piano no mori preveč priskutil (še posebaj po tistem ko sem videla sladke posnetke s Premium Edition izdaje ). 

 

V letu 2007 je Kamiya Hiroshija zadela tista nesrečna zadeva, ki ji ljudje vsesplošno pravimo slava. Od kar vem zanj je bil vedno bolj sramežljive sorte in rajši prepustil idolski prostor drugim sam pa preprosto uživav v delu, ki naj bi ga kot seiyuu opravljal; posojal glas in nič drugega. Ravno zaradi te njegove narave pa so se ustvarile male skupinice elitnih oboževalcev, ki so njegov glas do dobra poznali in so bili na to znaje ponosni, predvsem zato ker je le malo kdo vedel zanj izven teh krogov.

Kamiyan, kot ga kliče večina ljudi, ki se tako ali drugače zanimamo za seiyuuje, je en redkih ljudi, ki je neverjetno sposoben in učinkovit v svoji delu. Sama do njega gojim svojevrstno spoštovnaje že vrsto let, a ne spadam med elito njegovih oboževalcev, ker so me pač pred njem ujeli drugi glasovi.

 

No ja dejstvo je, da se je zabava malih krogov kaj hitro končala, kar pa je bilo neizogibno glede na Kamiyanov talent, čeprav mu dam plus pike za uspešno izogibanje večji prepoznavnosti leta pred tem.

Nesrečn avdicija ob nesrečnem času, ki mu je prinesla zgoraj omenjeno slavo pa je bila za glavno vlogo, Itoshiki Nozomuja, v animeju Sayonara Zetsubou Sensei. Popularnost omenjenega naimeja je eksplodirala po prvih nekaj epizodah, se nadaljevala z drugo sezono, OVAji in to poletje se bo začela še tretja sezona. Kot da to ne bi bilo dovolj pa je dobil vlogo še v Gundam OO (Triera Erde) ter v Natsume Yujinchou (Natsume). Z vsemi tremi vlogami je krasno pokazal česa je zmožen ter se prek 3. serij v kratkem času močno vtisnil v spomin marsikaterega gledalca.

Pred tem se je Kamiyan le redko pojavljav v revijah, na prireditvah pa se je pojavljal le toliko kot mu je bilo nujno trebno in nič več. Od leta 2007 dalje pa soje vse to popolnoma spremenilo. Članki, katerih glava tema je ravno on so se namnožili kot gobe po dežju njegova prisotnost na prireditvah (velikokrat kot en izmed glavnih gostov) pa je vendo več. DVDji in CDji, ki portretirajo njegov glas se prodajajo v vedno večjih količinah in na dan je priplavalo malo morje pesmi, ki jih je zapel za karakterje, ki jih v animejih igra.

 

Z vso to slavo na kupu pa je bilo logično, da se bodo pri Aoni Production (hiša kateri pripada) odločili za še kaj več. In prva tovrstna poteza je že padla v obliki mini album, ki bo izdan 26. avgusta in oropal naše denarnice za 3300 jenov saj bo album prišel skupaj s DVDjem katerega vsebina pa je še neznana. Naj tu omenim, da bo ta mini album drugačen od vseh ostalih pesmi, ki jih je do sedaj zapel saj so le te objavljene pod imeni karakterev za katere so bile zapete, pesmi na mini albumu pa bodo v celoti objavljene pod njegovim imenom (kar pa je v bistvu le še en korak bližje k naslovu "idolski posojevalec glasov").

Pred nekaj dnevi, natančneje 17.6., so pri japonski spletni trgovini Sofmap omogočili prednaročila za omenjeni album nevedoč, da Lantis, založba pri kateri bo album izdan, še ni uradno naznanila albuma. Le ta bo, sodeč po trenutno dostopnih informacijah, objavljen 25.6. (čez 4 dni) na njihovi strani. Očitno opozorjeni so pri Sofmapu nemudoma odstranili še pred dnevi dostopno stran, ki jo zdaj lahko vidite le kot Googlov posnetek. Nastala spremeba, brez kakršnega koli opozorila pa je med oboževalci vzbudila paniko, še toliko bolj pa ker ob vprašanjih "kaj se dogaja" ne dobijo nič boljše kot "nam ni dovoljeno izdati informacij glede te zadeve".

 

Jah kaj naj rečem ... oboževalci doživljajo svoj "zetsubou shita" trenutek jaz pa se na njihov račun smehim kot pečen maček.

(Da, vem nepomenba zadeva, ampak mi je preveč smečno, da o tem ne bi pisala xD) 

 

Ko sem že mislila, da bom čez celo poletje samo uživala v šinfanju slovenke Visual Kei scene (ker pač ne verjamem, da se bo na Metelkovi odvertelo kaj več kot pa prvih 20 VK predstavnikov, ki jih že tako vsi poznamo), me je danes prek telefona presenetila prijateljica sprašujoč, če pridem naslednjo sobodo kaj v Maribor.

 

Lentov program je nekaj kar pozabim preverit vsako leto in z zamudo to znova in znova obžalujem saj se tam vedno kaj dogaja, kar meni vsaj do neke mere paše. Letos pa še toliko bolj saj bodo v soboto, 27.6., med drugimi nastopali tudi Gocoo.

 

Gocoo je taiko skupina, ki je na japonskem visoko spoštovana, znana pa je tudi širom sveta. Skupina je sestavljena iz 11 članov, 7 žensk(kar prav za prav ni navada v taiko skupinah) in 4 moški, ki igrajo na približno 40 japonskih bobnov poznanih kot taiko. Posobnost Gocoo je predvsem v tem, da za razliko od večine ostalih taiko skupin (ki jih je na Japonskem kar veliko) se niso usmerili v novo interpretacijo tradicionalne Japonske glasbe, ampak  veliko svobodnejšo obliko igranja, ki zajema ritme tako vzhoda kot zahoda, njihovo glasbo pa se rado razvršča med Blues&Roots, Rock&Pop ter alternativnim Rockom s čimer je njihova glasba primerna za praktično vse generacije.

Pred leti je njihova glasba navdušila tudi ustvarjalce Matrice kateri so jih povabili k soustvarjanju filmske glasbe. S tam jih pa najverjetneje poznate (če jih) saj imajo samostojnih izdaj v več kot 10 letni aktivnosti res malo (kar pa za taiko skupine niti ni nenavadno). Lani pa so nastopali kot predstavniki Aizije na otvoritvi Konvencije o biološki raznovrstnosti Združenih narodov v Bonnu.

Dodatne detaile si lahko preberete še na Lentovi strani, ali pa si delčke njihovih nastopov pogledate na njihovem YouTube kanalu; kaj in kako pa se bo tam dogajalo pa čez malo več kot teden, ko se vrnem nazaj

 

Lepo je videti, da nas imajo taiko bandi še vedno radi; pred leti smo pri nas gostili Yamato, lani Za Ondekoza letos pa še Gocoo ... uh, še bo vroče :3

 

Je vprašanje, ki se ga sama sprašujem že nekaj časa. Tema o kateri sem želela debatirati že pred časom a mi je nikakor ni uspelo primerno oblikovati. No ja resnici na ljubo je še vedno ne morem a se trenutno, bolj kot ne, pučutim prisiljeno o tem pisati.

 

Govoriti o tem kaj bo doživelo svoj veliko bum v Sloveniji prej, mar je to Japonska vizualna ponudba mang in animejov ali pa njihova pestra glasbena izbira, je precej neumno že samo na podlagi označbe, ki jo je pripisala mojemu blogu Blogorola. V pravih kotičkih Slovenije je sicer oboje že dolgo prisotno, a verjetno bo tako za vedno ostalo.

 

Če že razpravljam o tem kaj ima prednost bi rekla, da predvsem animeji. Večina ljudi, ki jih tako ali drugače zanima znanstvena fantastika, katerih pa ni malo, so seznanjeni z animeji. Enako velja za ljudi, ki jim količina prevedenih knjig ne zadošča oz. rajši le te prebirajo v originalnem jeziku. Tako imenovani geeki jim ta svet tudi ni daleč. In verjetno bi še kaj lahko naštela.

Med tem, ko je glasba sama v precej slabšem položaju predvsem zato ker se nas večina z le to seznani preko radia na katerem pa povečini vrtijo ameriško in britansko glasbo. Nažalost pa se večina poslušalcev omejuje na le to, pa seveda nekaj slovenske. Tisti poslušalski eksperimentisti, ki si celo drznejo pomoliti nos ven iz njihovega vsakdana pa svoja obzorja razširijo na celotno Evropo, redko kdaj pa grejo prek tega.

 

In zakaj se je potrebno pri vsem tem še vedno spraševati zgoraj zastavjeno vprašanje?

Večina povprečnih Slovencev je pač takšnih, da z veseljem sledi tem in onim trendom. Še posebaj če govorimo o trendih, ki prihajajo iz Amerike.

Sodeč po trenutni sceni bi marsikdo rekel, da v tem primeru animeji absolutno zmagajo ... s kakšno mango za piko na i. Pa žal temu ni tako. Animeji in mange so v Ameriki že vrsto let. Sicer ne morem za gotovo trditi, predvsem zato ker se v detajle nisem spuščala, a v kolikor je meni znano ta medij ni nikoli spadal med trende same. S glasbo pa je tu malce drugače. Prav za prav precej drugače.

V zadnjih 5. letih so Američani odkrili svet ter posledično tudi Japonsko glasbo. Temu so predvsem kriva prenekatera glasbena čezmorska sodelovanja med Japonskimi in Ameriškimi glasbeniki. Le ta so se večinoma dogajala v popovskem in R&B svetu a je to služilo svojemu namenu. Firbci kot takšni pa so odkrili poseben žaner v glasbi, ki ga lahko najdeš samo na Japonskem. Sicer se sedaj menda pojavlja tudi v Evropi a ta pojavljanja ne segajo dlje od samega zunanjega videza ne pa dejasnkega glasbenega ustvarjanja.

Govorim o tisti posebni zvrsti Japonske glasbe, ki mi ni preveč pri srcu. Da, Visual Kei.

 

Visual Kei je en novejših hipov v Ameriki zaradi katerih so se žanra začeli zavedati tudi Evropejci. Vsaj Evropejci na splošno. Skandinavci so pač vedeli za Japonsko veliko prej in pri njih pojavljanje albumov Visual Kei avtorjev na prvih mestih njihove glasbene lestvice ni prav nič nenavadno. Kljub vsemu pa govorimo o trenutni zadevi in precej ozki glasbeni smeri za katero pa sama menim, da je najbolj učinkovito pranje možganov brezglavih glasbenikov (ostanite z mano pa boste izvedeli zakaj).

 

Torej prvotno zastavljeno vprašanje niti ni pravilno sestavljeno, le to bi se moralo glasiti: Kaj bo prej? Animeji ali Visual Kei?

 

Relativen odgovor bomo dobili 8. julija ob 20:00 na Metelkovi (pridem firbec past, da vidim če bo vseeno kaj takšnega, kar bo meni všeč ). 

 

[*se gre jokat ker zaradi takšne zadeve dobiva več pogledov na blog*

Sem bila nesramna in dala v banner sliko banda, ki so skupaj z nekaterimi drugimi bandi žanr začeli, za njih pa danes nihče več ne ve kljub temu, da so edini od tistih časov uspeli ostati skupaj D:]

 

Moj pisni izpit Angleščine je za mano, tisto kar sem morala sem pošinfala že včeraj ter stem zaključila bedni mesec v katerm nisem bila sposobna napisati praktično nič vrednega branja. V tem času pa se je zgodilo kar nekaj presenetljivih stvari.

Nekako se še nisem popolnoma vrnila nazaj v tiste vode, kjer sem sposobna funkcionirati situaciji primerno aka zdaj me daje lenoba, ki je nisem mogla zganjati zadnjih 14 dni tako da, če vas zanimajo podrobnosti oz. resničnost podatkov, kar pogooglajte ker se mi virov v tem postu res ne da pisati.

 

- Po več ko pol leta zavlečevanja je Sony končno izpljunil informacijo da Maya, ki naj bi bila ena izmed pevk Kalafine, ne bo več del skupine a bo v prihodnjosti še vedno pela.

 

- Funimation je napovedal simultano predvajanje One Piece animeja, ki naj bi se pojavil na njihovi spletni strani eno uro po uradnem prvem predvajanju na japonskem.

 

- Pa jim je to očitno spodletelo saj jih je njihov varnostni sistem pustil na cedilu. Epizoda je prišla na internet illegalno en dan pred dejasnkim predvajanjem. Obljubljeno je do nedalnjega prekinjeno. Menda vroča tema dvneva :O

 

- In ko že govorimo o simultanosti in One Piece, le nekaj dni za Funimation je takisto napovedala Ameriška založba Viz Media in sicer, da naj bi izdajali zadnja poglavja mange v njihovi reviji Shounen Jump (angleška različica Japonske revije) vse vmes pa le izdali v zvezkih. Priznam nad to potezo sem sama veliko oblj presenečena kot nad simultanim predvajanjem animeja, velik korak naprej za manga industrijo izven Japonske.

 

- In ko govorimo o Viz Media moram omenit še, da so se odločili, da prenehajo z objavljanjem Shoujo Beat revije. Zadnja številka bo izdana naslednji mesec, naročniki (vsaj tisto kar jim je ostalo od letne naročnie) pa bodo od naslednjega meseca dalje dobili na dom Shounen Jump. S tem veliko dobrih shoujo nalsovov ne bo več dobivalo reden objave v revijah. Takšna odločitev pa je vejretno posledica zgoraj omenjene naznanitve in (moje sklepanje) dejstva, da so predstavniki moškega spola med njihovimi kupci v premoči.

 

- Ne, o Viz Medii še ni bilo dovolj ... pred nekaj dnevi so namreč razkrili nekaj dodatnih informacij glede enega prav določenega naslova, ki bo tudi marsikateremu Slovencu v veselje. Detroit Metal City bo žez približno 10 dni ugledal luč sveta tudi v angleškem jeziku. Verjeli ali ne pa bo prvi natis mange, sicer limitiran, prišel še z 2. tatujema. (Poleg tega je Viz posredno napovedal še licenco M to N no Shouzou ter Heart no Kuni no Alice in za oba naslova lahko rečem "Je bil že skranji čas" <_<).

 

- Še pred dvema mesecoma sem jo opravljala v tem tednu pa je že v svojem življenju legendarna Kurimoto Kaoru v svojem 56 letu izgubila boj proti raku. Naj počiva v miru.

 

- Po več kot 160 zvezkih in več kot 40 letih izdajanja bo Kochira Katsushika-ku Kamearikouen-mae Hashutsujo (Kochikame) končno pogledala še izven animiranega in risanega sveta. namreč TV drama je napovedana za prej omenjen naslov (vsekakor novica leta zame :O). Prvi dovimi, ki se pojavljajo med oboževalci pa so ali bo napovedan glavni igralec (Katori Shingo) sposoben portretirati glavnega karakterja. Sodeč po naslovnici predzadnjega WSJ bo igrana verzija bolj mila D:

 

Poleg tega bi tu morala našteti še polno nekih drugih novic, katere sem že pozabila (očitno niso bile vredne mojega spomina) in za konec lahko rečem samo še Shangri-La je awesome in Sengoku BASARA powna ter Higashi no Eden je na nivoju. Ugovorov ne sprejemam.  

 

Pred manj kot 3. mesecih obstoja tega bloga je Blogorola moje pisarije zmerljala in posplošila z eno samo besedo. Anime. A izgleda, da bo to besedo zamenjala besedna zveza Japonska glasba, vsaj ko govorimo o blogih podobni mojimu (glede na moje poznavanje slovenske scene pa žal bolj kot ne samevam) saj ima trenutno kategorija "Anime" 37 prispevkov samo zato toliko le teh ker velika večina glasbenikov kateri me zanimajo z Japonske scene prispevajo svojo glasbo temu ali onemu animeju.

 

In zakaj naj bi se sedaj govorilo več o Japonski glasbi? Dejstvo je, da se je vsaj določen procent Američanov naveličalo svoje komerciale in so začel brskati po alternativnih vodah. Dejstvo, ki drži že nekaj let in dejstvo zaradi katerega so v zadnjih letih Visual Kei bandi doživeli svoj razvet bolj, kot ne po  vsem svetu, velika večina teh, kljub temu, da še ne uživajo velike slave na Japonskem, pa beleži koncerte v tujini, predvsem v Ameriki, lep zalogaj le teh pa tudi v Evropi. To dejstvo me osebno žalosti, saj sama v tem spacifičnem žanru glasbe ne najdem veliko kvalitete, a o teh podrobnostih kdaj drugič.

 

Kljub vsemu pa očitno ni Visual Kei tisto, kar se v Ameriki smatra, kot novi trend.

Po več kot 23. letih se Japonsko ime vrača v višave prvih 100 Billboard lestvice. Manjše slavje glede tega so lani slavili člani skupine Dir en Grey (Visual Kei <_<), ki so z izdajo svojega albuma Urboros v severni Ameriki dosegli celo 114. mesto, a to je še vendo izven prvih 10.

 

Utada Hikaru, katere prodor v S. Ameriko se je zdel precej klaveren od vsega začetka je sedaj obrodil sadove. Njen album This Is the One je trenutno na 69. mestu. Uspeh podobnega kalibra so Japonci uspeli doseči davno pred 23 leti, ko se je album Lightning Strikes skupine LOUDNESS leta 1986 uvrstil na 64. mesto. S tem uspehom Utade Hikaru pa je majhna ter počasi naraščujoča skupinica uspešnih glasbenikov, ki so se uspeli uvrstiti med prvih 100 na Billboard lestvic, dobila novo članico in jih sedaj šteje 9.

 

Informacija sama se mi zdi res omembe vredna, a ne morem si pomagati, da pri vsem tem ne bi zganjala skepticizma. Utada Hikaru je kljub vsemu mešanega (Japonskega in Ameriškega) porekla poleg tega pa je album tudi v celoti pet v angleščini. Amerika je v finančni krizi in me zanima, koliko so pri vsem temu igrali svoje tudi "otakugai" ker v tem času "imajo" le še ti dovolj denarja. Za nameček pa je album povsem komercializiran in prav nič ne odraža Hikkiine siceršnje glasbe zaradi katerie je tako priljubljena pri svojih oboževalcih in spoštovana v ostalih krogih.

 

Rojstni dnevi so nekaj na kar nikoli nisem dala veliko. Izvedela sem že mnogo datumov od teh pa ne vem "nobnega". Do sedmega razreda (če ne še več) sem imela težave si zapomniti svoj lastni datum rojstva in si le tega zapomnila samo zato, ker sem ugotovila, da je sestavljen iz najpogosteje zapisanih številk v redovalnico pod moje ime. Poleg bratovega (da imam bratski kompleks, ali kako se temu že reče o.O) pa vem le še dva druga, ker sta bila slučajno oba rojena na valentinovo (opa tri, zdaj sem se spomnila, da ima bivši sošolec z osnovne šole prav tako rojstni dan na valentinovo), ostalo ... tema.

To, da ne dam veliko na rojstne dneve je verjetno napačna trditev. Bolje bi bilo, če bi rekla, da ne razumem vse ceremonije, ki jo ta dogodek obdaja. Zakaj je potrebno pod vsakim pogojem dati darilo tistemu, ki praznije. Zakj mora le ta sigurno častit eno rundo pa ni važno kaj. In podobno. Ne, tovrstnih običajev preprosto ne razumem, temu ustrezno načelno nič ne pričakujem na ta dan od ljudi, ki jih poznam. Če že, pričakujem zaradi družbe same, saj so moji znani kljub vsemu del te družbe.

In kaj sem jaz dobila na moj rojstni dan kateri bo zdaj kmalu že mesec za mano? Polek obeznih "Vse najboljše" s strani moje družine ter sodelavcev, ker sem pač morala častit, da ne bi izpadla, kot visoko se noseča novinka (namreč rojstni dan sem imela drugi dan službe) eno samo čestitko ene od prijateljic. Resnici na ljubo me je prijetno presenetila, še toliko bolj ker je ne vidim vsak dan in ker ljudje s katerimi sem dijansko bila na tisti dan niso rekli ne bev ne mev. Polek tega pa je 14 dni kasneje sledio še darilo, ki ga res nisem pričakovala.

Zaključek? Od družbe in mojih znancev ter ljudi, ki so menda moji prijatelji sem dobila ravno toliko kot sem pričakovala, da bom dobila. Eno čestitko od osebe, ki ji je dejasnko mar ter tišino od osebe, ki mi je praktično enaka, kar se tiče tovrstnih običajev. Ostalo ni omembe vredno.

 

Ena glavnih stvari, ki jih pri rojstnih dneh, materinskih dneh, valentinovo, itd ne razumem pa je to - zakaj za vraga ti mora neka osebnost posvečati pozornost le na tisti dan? Zakaj naj bi se na tisti dan izprsili in storili nekaj kar ni v naši navadi? Spontano izkazovana pozornost iz dneva v dan, ki je bolj kot ne sama sebi namen in ne obstaja zato ker je danes posebni dan mi je osebno veliko ljubša.

Zaradi česar sledi -> Bilo je malček drugačno a povsem nepotrebno vabilo, pa vendar sem iz dna srca hvaležna saj ste mi dali vedeti, da obstaja potreba po večino časa molčeči grudi v kotu vašega kroga. Hvala fantje (tudi tebi, ki si se nisi upal pokazati in spadaš med tista 2 3 katerih rojstni dan vem in tebi, ki si vabilo zmontiral).

 

Moja nagradna igra prav nič ne napreduje D: .... namig. Pevka spada med igralske vrste in je ena redkih za katero vem, da je njen glas uporabljen tudi v angleški verziji animeja v katerem je nastopila. 

 

En ekstremno beden in hudo zavajujoč zadnje čase pa tudi vedno pogostejši pojavov, ki sem ga zasledila v japonski glasbeni industriji je nadvse mogočna povzpetnost anime singlov na japonski Oricon lestvici. Nekaj kar mi predstavlja popoln absurd in žalostno zavalanje velike množice ljudi. A ko govorim o tem moram začeti na začetku, ne pa tam nekje na sredi.

 

Oricon je podjetje, ki je bilo ustanovljeno v letu 1967 ter še v istem letu v Novembru začelo s eksperimentalnim projektom, ki naj bi prikazal rezultate prodaje vseh glasbenih singlov. Projekt je postal uraden naslednje leto Januarja ter se vse od takrat nadgrajuje. Poleg tedensko lestvice singlov pa je tu še mesečna, polletna in celolotena lestvica. Z istimi podkategorijami pa obstajaa še lestvica za albume, z nekaj manj podkategorijami vzhodni albumi, indie glasba, ter ostala glasba (v katero so vključene anime, enka izdaje, posamezni skladatelji in podobno). Poleg CD izdaj pa Oricon lestvica zavzema še posebno kategorijo za DVDeje, ki se posebaj delijo na splošne, glasbene, filme in anime. S tem pa se glavna razdelitev lestvice zaključi (kaj dejasnko spada pod eno in drugo podkategorijo si dejasno zasluži poglavje zase).

O ostalih aktivnostih Oricon podjetja ne bom razpravljala ker se te teme praktično ne dotakne (kljub temu, da je njihov princip dela relativno podoben na ostalih področjih aka zavajujoč).

 

Oricon lestvico, ki redno izpisuje podatke prodaje posameznih izdaj CDjev in DVDejev je čez leta dobila svojevrstvno veljavo in tujci jo radi enačijo s ameriško Billboard lestvico. Koliko je dejsano enaka oz. dovolj podobna za primerjavo ne vem ker s delovanjem Billboard nisem seznanjena, verjetno pa da kakšnemu od bralcev idejo za kaj se gre. Za navadne laike pa to pomeni tole.

Zbiranje podatkov prodanih kopij določenega CDja na enem mestu, istočasno predstavlja mesto na katerem se lahko seznaniš s popularnostjo določenega avtorja. Prva mesta so logično najbolj zaželjena. Omebe vredna naj bi bila prva tri mesta. Eno zaradi magičnega števila, drugo zato, ker ima Oricon lestvica takoj za tretjim mestom reklamni banner zaradi katerega mora pregledovalec strani, v večini primerov, "scrollat", da vidi nadalnje rezultate, ter še tretjič, le prva mesta imajo poleg datuma izpisane še dejasnko številko prodanih kopij, medtem, ko maj bi (pozor podatek ni preverjen) za vse ostalo imel premium članstvo na Oriconovi strani.

Odvisno kako dolgo se določen avtor s posamezno izdajo uspe obrdžati na prvih mestih oz. med prvimi desetimi (za naslednjih deset mest stran od pregledovalca zahteva nov klik) pa nadebudnemu spremljevalcu, da vedno boljšo idejo o dejasnkem stanju glasbene scene oz. popularnosti določene izdaje/avotrja.

Če vse te naštete podatke sešteješ ti lahko kaj hitro postane jasno zakaj se veliko ljudi rado zanaša na Oricon lestvico in jo celo smatra za sveto resnico. 

 

Zgoraj povedano načelno šteje med splošno znanje ljudi, ki so tako ali drugače vpleteni v Japonsko zabavno industrijo. Tu dalje pa pridejo podatki, ki jih številčno ve manj ljudi zagotovo pa obstajajo še podatki s katerimi nisem seznanjena niti jaz.

Eno prvih stvari, ki bi prav za prav morale spadati med vsesplošne podatke je dejstvo, da podatke ki jih Oricon zbira za svoje lestvice, zbira s trgovin, ki z Oricon podjetjem sodelujejo. Kolikšno je dejansko število teh žal ne vem, vsesplošno pa velja, da s temi Oricon pokriva le borih 60% vseh prodajnih mest, ki so na Japonskem dostopni. Kar pomeni, da so podatki na Oricon lestvici le 60% zanesljivi. Med ljudmi je prešlo v uveljavo, da za bolj konkretno število prodanih kopij potrebuješ pomnožiti število pridobljeno s Oricon lestvice z 1.7. A obe številki sta varljivi, ker nikoli ne veš ali je večji procent ljudi kupoval v tistih 60% trgovin, ki jih pokriva Oricon ali tistih 40% ki jih ne.

Poleg tega so prva mesta na lestvici v določenih tednih brez pomena. Največji naval izdaj vseh vrst je konec meseca, saj naj bi bil to čas v katerem večina Japoncev dobi plačo in jo tako lahko takoj zapravijo (PR ljudje pač obvladajo svoj posel), temu primerno je zadnji teden v mesecu veliko bolj kompetativen kot pa ostali. S kompetativen mislim to, da v tem času več znanih, slavnih, itd. imen izda kaj novega zaradi česar ljudje prej kupijo njihove izdaje in preboj neznanega avtorja med enomestne številke na lestvici v tem času pomeni veliko več, kot pa v drugih tednih. Kometativnost je včasih več kot očitna samo po pregledu pordanih kopij pri prvih treh mestih. Hamasaki Ayumi, menda še vedno Japonska pop kraljica, ki je menda zdaj že desetič brez izjeme zasedla prvo mesto na dnevni in tedenski lestvici (za mesečno žal ne vem) in pri pregledu prodanih kopij v tednih, ko so na prvih mestih njene izdaje je načelno razlika med prvim (njenim) in drugim mestom več kot 10x. Preboj med prva tri mesta s borimi 5000 prodanimi kopijami je prav za prav žalosten (kljub temu, da je možen), če se mu sploh lahko reče preboj.

 

Drugi problem, ki pa je bolj pomemben kot naravna eliminacija avtorjov samih(?) in datum izdaje pa je korubcija. Le ta, vemo, obstaja povsod in, verjetno (da me ne bo kdo kasneje tožil), Oricon ni nikakeršna izjema. Sicer neposredni dokazi ne obstajajo je pa zato posrednih kar nekaj oz. dovolj, da ustvarjajo upravičen sum. End od teh je prav za prav že prej omenjena Hamasaki Ayumi poleg nje pa še Johnny Entertaiment (glasbeno podjetje, ki ima pod okriljem v večini samo deške skupine, ki prepevaljo, po večini pop, pop/rap, itd., ter svoje nastope pospremijo s plesno koreografijo, velika večina teh skupin pa je tudi smatranih kot multitalenitranih).

Ti dve imeni omenjam zato ker kadar koli Hamasaki Ayumi ali pa kakšna skupina Johnny Entertaiment izda nov CD brez izjeme preidejo med prve tri, če ne kar na prvo mesto. In ko rečem brez izjeme ne mislim dejasnko brez izjeme, a te izjeme so tako redke, da niso omembe vredne (ali pa so za to krivi otakugai - razloženo spodaj).

Poleg tega pa je tu vpletena še dolga pravna zgodba, ki se je začela davnega leta 2006.

V Aprilu tistega leta je namreč revija imenovana Cyzo objavila relativno sočen članek s naslovom "Ali ima Johnny super VIP privilegije? Mladoporočenska zveza med Oricon in menedžersko pisarno." Pred tem je novinar te revije poklical znanega svobodnega novinarja predvsem pa znanega glasbenega kritika Ugaya Hirota katerega je želel povprašati o zvezi med Oricon in Johnny Entertaiment podjetji. Ker se ni preveč spoznal na Johnny Entertaiment, sploh pa kakršnokoli zvezo med tem podjetjem in Oricon se svoje mnenje limitiral le na Oricon. Na postavljena vprašanja je poiskušal odgovoriti kar se da vestno in v skladu z njegovimi potrjenimi informacijami. Po opravljenem intervjiju je reviji ponudil, da članek pregleda, kot lektor ter predvsem zato, da ne bi prišlo do napačnih interpretacij besed, ki jih je izgovoril v telefonskem pogovoru. Revija je ponudbo gladko zarnila, češ da ni časa zaradi česar pa je tudi prišlo do zmešnjave. Že sam naslov je precej spotakljiv v samem članku pa je Ugaya večkrat norobe citiran. Članek sam očitno škodi ugledu, ki ga uživa Oricon in temu primerno je podjetje Oricon stopilo v pravne vode ter za 50 milijonov jenov tožilo Ugaya za oškodovan ugled, tožbo pa naj bi umaknili, če bi se Ugaya uradno opravičil (takšno opravičilo je na Japonskem ekvivalentno pokopu lastne kariere). Nekaj mesecev za tem pa je sledila še civilna tožba s strani Ugaya proti Oricon podjetju, za 110 milijonov jenov, zaradi kršenja človeških pravic saj tako visoka tožba (Oricon podjetja) po Japonskem zakonu zahtega od tožene stranke, da najame odvetnika, ki ga bo skozi cel proces tožbe (ne glede na dobljeno ali izgubljeno tožbo) stal 7 milijonov jenov; že smo s tem pa je podjetje Oricon očitno pokazalo, da ne želijo le vrnjene stroške škode, ki so jo doživeli s relativno minimalnim padcom ugleda temveč, da željo Ugaya kot posameznika popolnoma uničiti in ga utišati.

Oriconova tožba proti Ugayu je lani doživela svoj epilog v katerem je Oricon dobil tožbo, kazen, ki pa jo mora Ugaya plačati, znaža znantno manj od tistega, kar je Oricon želel in sicer le 1 milijon jenov. Ugayova tožba proti Oriconu pa še poteka. Dogodkom lahko lažje sledite preko bloga, ki budno spremlja dokogke okrog teh dveh tožb (v japonščini) ter preko Ugayove domače strani (večina v japonščini, s ključnimi informacijami v angleščini).

Osebno se mi zdi že sama tožba absurd, če ne drugega zato ker je potjetje tožilo nekoga, ki je bil v članku samo citiran in ne pisca/revijo/založbo (da ne omenjam dejstva, da je to prva tožba v Japonski zgodovini kjer je tožena citirana oseba). A samo vedenje o tožbi laiku bolj malo pove. Zaradi hudo velike zmede, ki se je ustvarila v moji glavi glede tega incidenta, vam tu ponujam v branje (žal angleški) članek, ki se mi je od vseh zdel še najbolj verodostojen. Sicer zdaj že star članek, a kljub vsemu dobro povzame celoten problem in dogajanje okrog te tožbe. Poleg tega pa še krajši intervju s soustanoviteljem Oricon podjetja Watanabe Shoujiro (upokojeni), ki sam razkriva, da so v začetkih Oricon lestvice rezultate le te prirejali bolj kot ne njim na ljubo.

 

Za konec pa še anime CDji s katermi sem začela. Ti po večini vpletajo le izdaje uvodnih in iztočnih špic, zelo redko pa pesmi karakterjev. Poleg redkih "zunanjih" kupcev, tu govorimo izključno o otaku družbi. Polek njihovega že znanega slovesa, da so vedno brez denarja, ker gre le ta za vse anime/manga dobrote pa je tu še spacifična "podskupina" imenovana otakugai. Ljudje, ki jih japonci označujejo otakugai so tisti, ki kupujejo 3 ali več kopij iste izdaje. Le te služijo različnim namenom; ena za poslušanje tu, druga za poslušanje tam, tretja da je lepo zapakirana, ta da je tam raztavljena, ona zato, da se z njo lahko igra moja mačka, tale da pomaga prodaji seiyuua, ki poje, tista zato, da jo morda lahko čez čas zamenjam za kaj drugega. Ne da imam sicer sama veliko izkušenj s tovrstnimi ljudmi a tisto kar imam, kljub temu, da si okronan za otakugai samo z nakupom treh kopij pa se načelno številka giblje okoli 7-10 kopij na eno osebo.

Sicer tovrstni pojav v svetu "normalne" japonske glasbne ne morem izključit pa je le ta potencionalno večji, ko govorimo o izdajah uvodnih in izhodnih špic animejov, še toliko bolj, če so jo zapeli seiyuui, ki v istem animeju posojajo glas. Z drugimi besedami, za neko številko "navadnega" glasbenika je potrebnih recimo 500 različnih ljudi, za isto število izdaje uvodne/izhodne špice je potrebnih borih 80 (da ne bo številka premajhna ), kjer pa dejasnko ne govorimo več o popularnosti in "dobri prodaji", ampak kdo ima boljše oz. več maniakov za svoje oboževalce.

 

S bolj kot ne trenutno vsem znanjem, ki ga premorem o Oricon lestvici upam, da se je vsaj nekaterim od vas utrnila zvezdica in vam je zdaj jasno, da večini podatkom na Oricon lestvici nikakor ni vrjeti.  

 

Ja po vsej komediji, ki smo/so jo začeli na Sekai blogu in h kateri naj bi že vsak pristavil svoj piskerček istočasno pa vsak trdil da gredo zasluge njemu za verjetno najbolj burnih reakcijo, ki jo je doživela anime skupnost v Sloveniji v zadnjih 10 letih pa je čas da temu "dodam" še sama nekaj besed.

 

Zadeva, ki se je očitno večina ljudi ne zaveda (ne samo komentatorji na sekai blogu) je to, da ko govorimo o daljših animiranih serijah govorimo izključno in samo o JUMPu oz. WSJ serijah.

Zakaj izključno? Zato ker tistih nekaj izjem, ki so zmagovalci na dolge proge pa niso bili niti enrkat objavljeni v WSJu je tako malo, da številka ni omembe vredna.

Eni redkih naslovov, ki mi trenutno pade na pamet, spada med daljše animirane serije in ni bila objavljena v WSJu je le Sailor Moon, ki pa s svojimi ubogimi 200 deli komaj seže do kolen tem, ki se vrtijo danes. V tem sklopu sicer izpuščam naslove kot so Doraemon, Sazae-san, Chibi Maruko-chan, Pokemoni in podobno saj so vsi ti animeji namenjeni predvsem troškemu občinstvu, imajo več podnalsovov ter načelno niso jabolko spora.

Zakaj WSJ? Po vsem nategovanju, ki ga WSJ ima bi vam lahko postalo jasno, da si enako nategovanje lahko prvoščijo tudi v svetu animacij.

 

Moje zanimanje za WSJove naslove je bilo vedno nizko. Za to krivim mojo skeptičnost in očitno že od nekdaj vgrajeno pravilo v maji glavi, ki pravi "pre-popularne stvar = nič dobrega/slaba kvaliteta". Trma, ki jo zganjam okoli tega pravila pa je večja kot tista, ki jo ima osel, ko ga poiskušaš drugič spraviti na led. WSJove naslove, ki sem jih prebrala in/ali ogledala lahko naštejem na prste obeh rok in med temi je .... trenutno preseneča le Hatsukoi Limited (kako dolgo pa bo to trajalo pa ne vem). Dejstvo, da večina WSJovih serij poseduje neko unikatnost zaradi česar je vsaj to ali ono stran v mangi oz. to ali ono minuto v animeju zanimiva, to neizpodbitno dejstvo a zaradi mojega vsesplošnega razočaranja nad vsem ostalim ne razumem trapastega pričanja o tem katera serija trga gate, je epska, svetovna, etc.

(Če koga firbec matra vam lahko povem, da je moje znaje o WSJu tako obsežno le zato ker mi je zanimiv njegov vsesplošni vpliv na manga/anime industrijo pa tudi življenje Japoncov samih.)

 

Pa ne, da so tovrstan pričanja dejsanko trapasta. Kot že rečeno govorimo o serijah, ki imajo načelno 100 delov in več, kar pa zneze najmanj 2 leti predvajanja ali več. Ob stalnem spremljanju ene od teh serij ti le ta postane svojevrstna stalnica v življenju in del človeka samega. Ker pa so spomini tisto kar nas delajo takšne kot smo je logično, da navijamo za naslov(e), ki smo jih sami dlje časa spremljali (ljudje, ki naslov dejasnko sodijo po vsebini so prava redkost, v nasprotno me ne prepričate).

Ob teh besedah se lahko marsikomu poraja dvom, a če se vrnem k drami na Sekai blogu se ne spomnim, da bi kdo prav na veliko pljuval čez Dragon Ball, ki je en redkih verejtno pa tudi prvih večjih anime naslovov, ki se je pri nas predvajal že pred davnimi leti. Vsi smo ga gledali in pogovor o zadnji epizodi je bil vedno obvezno jutranjo opravilo ob prihodu v šolo. To ti je moč nostalgije in spremljanja serije več let.

No pri meni te vloge ne igra Dragon Ball ampak Sailor Moon, ki je bila dejasno prva anime serija na dolge proge, ki sem jo sama začela spremljati in mi je ostala zvesta spremljevalka z vsemi svojimi ponovitvami približno 10 let. Temu razumljivo mi WSJove serije ne pomenijo toliko kot ostalim (kljub temu, da sem spremljala Dragon Ball, Yu-gi-oh! in Captain Tsubasa/Rudijevo moštvo v času predvajanja na slovenkih ekranih). Očitno pa, da mi WSJova franšiza postaja vedno bolj zanimiva saj sem v zadnjem letu pogledala verjetno enako število WSJovih naslovov kot prej skupaj v 10 letih.

 

Pa če se vrnem k bistvu oz. sploh začnem s tistim zaradi česar sem se spravila pisat tale esej.

 

Najstarejši anime meme, ki ga sama poznam. Leta plesanja in petja ene najbolj nesmiselnih in perverznih pesmi, kar jih poznam. Nadvse sramotni gibi, ki sem jih v manjši skupini dobrih prijateljev plesala z velikim veseljem ter pošiljala rdečico v obraz dekletom, ki so očitno premogle še nekaj ponosa. Moja nostalgija, ki je direktno povezana s mojimi začetki anime/manga fandoma. Pesem, ki bi jo danes poteptala do onemoglosti a mi ostaja kot ena najljubših ravno zato ker me nanjo veže toliko spominov.

Temu opisu ustreza le ena pesem:

 

 

Konjiki no Gash Bell je anime katerega obstoj sem vedela že veliko časa a si ga nikoli nisem ogledala. Do predkratkim seveda. Kot do vsake druge malenksot bolj popularne serije moj pristop do Konjiki no Gash bell ni bi nič drugačen (pozor, kljub vsemu Konjiki no Gash Bell ni WSJov naslov xD). A me je je anime po borih 5. delih presenetil in dal vedeti, da bom o naslovu pisala prej ali slej. A ker se je že večkrat zgodilo, da sem se hudo opekla po začetnem fenomenalnem vtisu sem si anime raje ogledala do konca. Po mojih pričakovanjih in povsem logični formuli, ki ji tovrstne serije sledijo se je moja uforija in kvaliteta zgodbe tam nekje pri 90-100 delu ohladila, ker je nastopil tudi prvi filler segment, ki se za razliko od velike večine drugih raztegnil le čez borih 10 delov. Konec sam pa žal ni vreden veliko besed saj se je v tistem času avtor zgodbe poškodoval, manga je bila začasno prekinjena, glavna posojevalka glasu je odšla na materinski dopust ter še nekaterih problemov v ozadju zaradi katerih je Toei zadnjih 12 delov priredil za hitri zaključek animacije in se s tem popolnoma razlikuje od mange. Govori o nadaljevanju so bili pogosti, po več kot letu od kar se je manga zaključila pa osebno dovimim, da se bo to zgodilo kljub dobri gledansoti v času predvajanja.

In zaradi česa me je anime sam sicer presenetil. Verjetno zato ker igra na meni prijetne tone. Razvoj karakterjev (si sicer kasneje s svojim ponavljanjem postane najedajoča lajna), uroki, ki uravnoteženo vpletajo magijo ter fizične boje. In tisto meni najbolj pomembno .. kljub temu, da se v celotnih 150. delih odvijeta le dva večja segmenta pa se dogajanje ravno prav nabito in zanimivo. Razen seveda že zgoraj omenjenih delov, ki se prav za prav pojavijo takoj, ko se prvi segment zaključi (pol teh epizod sicer sledi mangi). Zatišje na takšnim mestih je normalen pojav a priznam, da je bil preboj čez te epizode na čase težak. Vse splošno gledano pa Konjiki no Gash Bell ostaja maj najljubši shounen naslov, če ne drugega vsaj zato, ker je prvi shounen naslov za katerega se spomnim, da me je dejasnko nasmejal do solz prav tako pa iz mene zvabil sloze žalosti in močnega sočutja (nekaj kar premore vse premalo naslovov nasploh).

Ogled Konjiki no Gash Bell animeja je bilo sicer nepotrebno zapravljanje časa a za izgubljenim časom ne jokam in bi ga z veseljem še enkrat zapravila na enak način.