Umiryuu || 海竜

 

Pred nekaj dnevi sem med svojim krajšanjem časa po internetu našla zanimivo povezavo do Yaoi Club strani, Ameriško spletno prodajalno BL dobrot, ki imajo trenutno generalno čistko in ponujajo visoke popuste na vso njihovo ponudbo.

Še preden se mi je stran do konca naložila sem vedela, da več kot prve strani ne bom videla. Moje striktno pravilo glede abstinence pri kupovanju BL naslovov je nekaj kar res redko prekršim. Za moje najljubše avtorje in morda kakšeno zgorbo, ki mi je slučajno blazno všeč in se konča v enem zvezku. A firbcu sem vseeno mogla potešiti lakoto, vsaj zato, da vidim kaj ponujajo.

 

Bolj kot pa njihova ponudba pa je mojo pozornost pritegnila anketa, ki sem jo našla na njihovi strani. Ena tistih, ki mi je s svojim rezultatom pripeljala boleč krohot za katerega pa mislim, da mi ga še nobena anketa do sedaj ni.

 

Tole bo še kar dolgo pisanje s nekaj slikami (brez skrbi, najbolj grafična je tistale zgoraj) tako, da boste več našli s klikom na "beri dalje".

 

Ker se s tem vnosom bolj poglabljam v detaile BLa, bom izkoristila priložnost in povedala nekaj besed o tem.

 

BL = Boys Love je dobesedno to kar Boys Love pomeni - ljubezen med dečki. Ampak to je tako smešno posploševanje, da sem vam s tem povedala čisto nič.

Da bi razumeli, v čem je štos BLa in od kje izvira se moramo vrtniti kar precej let v preteklost.

 

Kdaj točno se je to sploh začelo verjetno ne ve nihče. Kot je rekel že Freud nihče ni 100% heteroseksualen in to so vedeli že stari Grki, čeprav so to trditev peljali v ekstrem. Kljub vsem takšnim in drugačnim romantičnim zgodbam o katerih smo se marsikateri učili pri književnjosti je dejstvo, da so Grki smatrali ljubezen med dvema moškima nekaj najlepšega, kar lahko moški doživi. Ženska je bila le sretstvo za razmnoževanje, kaj več pa je niti ni bilo vredno pogledati. No ja s Rimljani in njihovim propadom je tudi takšna filozofija potonila. S vzponom Cerkve pa se je homoseksualnost kot takšna odvijala samo še v mračnih ulicah skrite vsaj očem Boga. S časom pa je spet začelo vreti in posedično je prišlo do seksualne revolucije. Odločila točka te revolucije pa je bil upor žensk v 60tih letih v Ameriki. Te so se odločile brcniti svoje može v rit, jih pustile doma pred štedilniki z otroci na grbi, same pa odšle na ulice stavkat ter zahtevale enakopravnost med obema spoloma. Vsaka revolucija pa zahteva svoje ekstreme in do tega je prišlo tudi tu. Ker so pač hotele dokazati, da je ženska prav tako sposobna biti enakovredna moškemu je prišlo do prvih javnih lezbičnih odnosov. Posledično pa se je to preneslo tudi na moške. Verjeli ali ne pa se je poteze tega pojavile v litareturi že veliko prej. Z branjem pravih medijev ti je itak jasno kaj se bo zgodilo nekaj let v prihodnjosti :P. En takih lepih primerov, ki sem ga celo sama prebrala in ga prav za prav priporčam vsem bralcem, ki se smatrajo za dovolj zrele, saj je knjiga precej težka za razumevanje, je Narcissus and Goldmund, ki ga je napisal Herman Hesse (v slovešnčini pod naslovom Narcis in Zlatoust). No ja po tem 60tem letu je zadeva bolj kot ne doživela izbruh.

 

Pa da končno preidem na Japonsko. 1976 je na japonskem začela izhajati ena izmed klasik Japonskih mang imenovana Kaze to ki no uta. Dotični naslov velja za enega prvih v katerem je posebaj izpostavljena zvezda med dvema fantoma, prav tako pa tudi ena najbolj uspešnih. Naslov ima namreč 17 zvezkov in v kolikor napenjam svoje možgančke se ne morem spomniti niti enega tovrstnega naslova, ki uspel doseči to število. Kar se mene tiče je bil mangi s svojimi elementi uspeh zagotovljen. Tematike katere obravnava zgodba so precej krute in se o njih ni rado na glas govorilo v tistem času (kot, da je zdaj kaj razlike <_<); rasizem, homofobija, incest, posilstvo, in podobno.

 

Od tistih let dalje se je ta motiv homoseksualnosti, predvsem med dvema dečkoma, vedno pogosteje pojavljal. Motiv je hitro razširil svoja obzorja, pridobil na letih, jih izgubil, dobil te in one fetiše, predvsem pa izgubil na kvaliteti. V kolikor lahko sodim Kaze to ki no uta na podlagi enourne OVA lahko rečem, da zasluženo spada med klasiko, medtem ko med današnjimi naslovi komaj da najdem kakšen naslov za katerega se mi zdi celo verdno razmišljati o nakupu (do dejasnkega nakupa pa pride samo še toliko težje).

Kot sem rekla, zadeva je začela izgubljati na kvaliteti. V kolikor se je motiv v preteklosti uporabljajo za nasilno podajanje svojega mnenja je čez čas postal visokokvalitena pornografija za dekleta vseh starosti. Temu primerno zapletov ni bilo več, besede so bile odveč in vse skupaj je/bil plehek izgovor za to, da se čim preje preide k glavnemu dejanju, valjanje med rjuhami. Iz tega se je na Japonskem razvila prav posebna fraza "Yama nashi, ochi nashi, imi nashi." prevedeno "Ni vrha, ni poante, ni pomena." oz. na kratko yaoi. Sama beseda izvira sicer iz zgornjih 70tih, ko se je žanar začel pojavljati na doujinshi marketih, kjer tako in tako prvo uvedejo nove kinki stvari. A yaoi kot beseda je večini Japoncem neznana. Njim je znana fraza in pa June saj je bla to prva založba, ki je na veliko izdajala tovrstne naslove. Čez čas je v veljavo prišel tudi izraz shounen-ai (ki se ga, da enačiti s trenutnim Boys Love izrazom, a le po razlagi besed, ne pa po tem kar eno in drugo označuje), ki pa so ga Japonci kaj hitro ovrgli. Ob izraza, shounen-ai in yaoi, pa sta dobila veliko veljavo pri oboževalcih izven Japonske, predvsem Američanom. Prvi izraz je načeno označeval bolj romantično zvezo s morda nekaj poljubi (če je do teh sploh prišlo), medtem ko (je) drugi označeval zvezo, ki temelji na mesenem stiku. In ker je to visokokvalitetna pornografija in ker smo ženske zahtevne bralke, čez čas to ni bil več dovolj - samo eno ali samo drugo, namreč. Oba izraza se sicer v tujini še vedno veliko uporabljata s tem, da je shounen-ai praktično mrtev izraz in ga s svetlobno hitrostjo nadomešča izraz BL oz Boys Love.

Na Japonskem pa, vsaj v kolikor je meni znano, pa je temu malček drugače. Vse literatura s homoseksualno tematiko, ki vpleta dva predstavnika (lahko tudi, katere koli vrste) moškega spola, ki je narejena za predstavnice ženskega spola se označuje s BL. Pozor BL se močno razlikuje od zgod z istimi elemeni a so namenjene moškim (ki so povečini homosekusalni). In tu se dobi tisto kar BL dan danes je, v večini primerih združene prvine shounen-ai in yaoia. Z drugimi besedami, ne gre več samo za kavsanje v postelji ali pa lepo gledanje, po možnosti pa samo platonsko mišlenje drug na drugega, ampak vedno večji pomen, veljavo oz popularnost dobivajo naslovi, ki dobro zmešajo oboje.

 

In tu nekje, recimo, se zgodba zaključi. Še kaj koristnega boste izvedeli, če boste prebrali tale članek na wikipedii v celoti pa se nebi zanašala na le to.

 

Uvau... zaključek zgodovine xD .... zdaj pa na anketo, in tisto kar me je spravilo v smeh.

 

Anketa sprašuje anketirane katera od BL mankag vam je najljubša.

Za vsak primer -> mangaka=manga + ka, kjer "ka" predstavlja avtorja nešesa, v tem primeru mange.

Navedenih je 21 imen + možnost izbire "ostalo". Se mi ravno da tako, da manjša slika, ki predstavlja art vsake od mangak, saj jih je ponavadi najlažje prepoznati ravno po tem, povezava do njihove domače strani (če mi jo je uspelo najdi) ter moj kratek komentar(za tiste, ki se mi da :P).

 

Bolj kot ne ena redkih v svetu BL mangak, ki se lahko podpiše pod več naslovo shoujo žanra in je dejasno slavna zaradi tistih, bolj kot ne manjšinjskih BL naslovov. Po pravici povedano so mi njena dekleta precej simpatično, za razliko od velike večine fujoshi pa mi njeni BL naslovi bolj kot ne niso všeč. Po zgodbah ne iztopa, zaradi njenega načina risanja pa vidim vse njene narisane moške kot okostnjake.

 

Trap queen! Zaslovela s mango Princess Princess, ki je dobila igrano adaptacijo, anime in zmenkarijsko igro. Osebno me nobeno od njenih del ni posebaj pritegnilo, v bistvu niti ne vem če sem kaj njenega prebrala o.O .... barvne slikice so pa vseeno sexy :3 - in ne ne vem, če sta skajno desni in levi dekleti dejasnko dekleti ali ne. Poleg vseh BL naslovov, ki jih izdaja pod imenom Tsuda Mikiya, pa je izdala kar lepo število ostalih mang, predvsem shoujo, ki jih objavlja pod imenom Taishi Zaou.

 

Tesna prijateljica zgoraj omenjene mangake, to pa se odraža tudi v njinih delih. Kakšen crossover med njunimi deli je povsem normalen, velikokrat pa rišeta druga drugi kakšne stranske ne pomembne karaterje. Eiki Eikin stil risanja mi ni bil nikoli všeč, njene zgodbe pa tudi niso preveč privlačne; edina izjema bi bila verjento Dear Mayself. Zaradi tega pa tudi ne razumem kako je lahko Eiki bila vključnea v tisti generalni val licenziranja Japonskih BL naslovov, tako v Nemščijo kot Ameriki, pred dobrimi 5imi leti.

 

Hummm.. niti ne vem po čem je Kawai znana... Menda sem v preteklih letih največ govora videla o njeni Loveholic mangi, več pa skoraj ne bi vedela povedati. Njena dela Američani na veliko licenzirajo, Nemci pa so malček bolj skopi. Kar se njenih del tiče se nabolj spomnim mange Bond(z), ki me je iz meni popolnoma neznanega razloga povsem navdušila, danes pa nimam pojma več za kaj se v mangi gre xD.

 

Oh ja.... kaj naj rečem. Neke vrste svoja kraljica. Ena tistih avtoric, ki ima(?) blazno veliko oboževalk in je na nek način odmaknjena od ostale večine. Ena tistih redkih za katero lahko rečem ali imaš vsa njena dela rad ali pa sploh ne. Jaz sem bila že od celega začetka na tej drugi strani. Temu so pa predvsem krivi njeni popolnoma dolgočasni dizajni karaterjev. O Nitti kot taki bi se dalo še marsikaj povedati, da, da.... in tudi bom >:3

 

 よしながふみ/Yoshinaga Fumi

Ena redkih avtoric, ki je vredna več pozornosti, kot pa katera koli druga na tem spisku. Njene zgodbe se sicer gibljejo v čustvenih vodah BLa zaradi česar njeno ime odžene marsikatero hardcore fujoshi, a globina pri njenih zgodbah je tisto kar mene privlači. Ravno prav komedije, ravno prav droptinic za fujoshi predvsem pa veliko medvrstičnega govora, ki večkrat zajema neko melahnholično vsebino oz. žalostno resnico. Yoshinaga je pred leti (2002) dobila 26. Kodanshino nagrado za mango v shoujo žanru. Dobila jo je za njeno zgodbo Antique Bakery, ki je bila leto poprej spremenjena v igrano serijo lani pa še animirana (v slednji so originalni zgodbi veliko boje sledili). Škoda le, da njena črno-bela ilustracija ne izžareva enake karizme kot pa njene barvne slike.

 

Če me spomin ne vara je Takanaga zaplavala v mednarodne vode s svojo zgodbo Little Butterfly. V zgodbi je obravnavala kar nekaj tem, ki še danes niso preveč pogoste, z veliko dozo čustvenega razdejanja v času odrašanja v kateri lahko vsak od bralcev najde delček sebe in enim lepših stilov risanja je ujela srca mnogih. Ironija pa ostaja v tem, da je ta naslov najbolj deresiven od vseh, ki jih je do sedaj izdala. No ja s prav svojevrstnim uvajanjem komike v BL pa njena popularnost ne bo kaj kmalu upadla.

 

Yamada Yuki je ena tistih avtoric, ki bi se jih na vse pretege izogibala preprosto zato ker mi njen stil risanja ni všeč. Ampak ko je kriza tudi volk muhe žre in to se je zgodilo meni in s tem sem odkrila čar njenih zgodb. Pač risarske sposobnosti čez čas spregledaš oz. se jih navadiš in spoznaš nove razežnosti tega kar zna biti prijetno na pogled. Njene zgodbe pa so fenomenalne na podoben način kot jih dela Yoshinaga Fumi. Razlike je v tem, da Yamada veliko bolje prikazuje resnično plat življenja, a ker Yamada veliko raje sleče svoje fantiče in pokaže kaj več kot pa plesanje v dežju, ostaja skrita v BL svetu, kjer jo fujoshi pridno čuvajo.

 

Yamane Ayano... dan danes težko srečaš bralko Bl mang, ki ne bi poznala imena Yamane Ayano ali pa vsaj kakšnega od njenih naslovov. Njena Viewfinder franšiza se je razpasla na vse mogoče kontinente Crismon Spell pa ni daleč zadaj. Kar se mene tiče so njene zgodba neka smetana na vrhu sadne kupe, ravno prav slatke, da so všeč veliki večini. Njeni dečki so vedno lepi oz. vroči na pogled in ta nivo znotraj zgodbe nikoli ne izpusti. Zgodbe same pa... no ja generično. Če ne drugega je vsaj ena redkih, ki si upa v BL vplesti fantazijo :P

 

Njena dela redko berem in težko karkoli rečem razen tega, da ima totalen (BL) moe stil. Atmonsfero, ki jo dela s svojimi ilustracijami je včasih podobna tisti, ki jo dobim ob gledanju pocukranih uke dečkov Hoshino Lily (pri kateri pa za le te lažje rečeš, da so dekleta kot pa kaj drugega). Homerun Ken je prav za prav novinka, aktivna šele od konca leta 2004, brez nekega večjega naslova, bo pa ta vsekakor prišel - prej ali slej. 

 

Njena dela so objl maloštevilčna, a si jih je precej lahko zapomniti. Na nek način unikaten stil risanja, ki vsaj malo iztopa iz ostale množice ter na čase več kot samo odlične zgodbe je kar jo naredi prepoznavno.

 

 

Nič ekstra posebnega. Njenih starejših zgodb se sicer izogibam, ker je njen novejši stil risanja veliko bolj dodelan in se mi s starim ne da ukvarjat. Rada ima mafijce, to je pa verjetno tudi vse kar me pri njenih zgodbah privlači xD

 

Kljub temu, da njena dela ne segajo dlje kot v leto 2005 in se lahko pohvali s veliko manj kot 10 naslovi pa le ti redno dobivajo licence. Zakaj, ne vem. Riše lepe fantiče a njenih zgodb se ne spomnim, kar pa ni nikoli dober znak pri meni.

 

 

 

 

Obup in groza. V kolikor Minami riše nadvse simatične fantiče žal tudi njeni 25 letnikih izgledajo kot 15 letni smrkavci. Z njo je BL doživel vrh izrašanja predofilije na 1001 način s tem, da ima neverjetno majhno število naslovov, ki dejasnko so shota (aka fantiči mlajši od 13). Ena tistih, ki je na moji črni listi. Jo berem a se mi vsakič znova zadeva zagabi ker tako uber poženženih descov pa res ne mram gledat (zaradi tega večina njenih zgodb na polovici prekinem <_<).

 

Moja prva iskušnja s konkretnim BLom.. v tistem časi še vedno imenovan "yaoi". Njena serija Love Mode je bila ena prvih na BL pohodu na zahod in prav tako ena tistih najbolj znanih in odmevnih. S svojimi 11 zvezki si serija zasluži vsaj nekaj pozornosti, čeprav je je dobila veliko več, kot pa si je morda zasluži. To pa je botrovalo temu in onemu nadaljevanju, CD dramam in pa popolnoma novi seriji Ze, ki žanje slavo istega kalibra predvsem zaradi starih oboževalcek, ki pač mangaki sledijo.

 

Only The Ring Finger Knows oz. OTRFK.... kratica, ki je v določenih krogih bolj znana in slavna, kot pa LORT. Manga adaptacija tega naslova je zaslovela po celi Amerikiin s tem Kannagi Satoru prislužila nadalnje licence, istočano pa v ameriki odprla trg BL romanov. OTRFK je namreč povzet po istoimenskem romanu, ki ima več nadaljevan (to se za vsak vsaj malo uspešen lahki roman na Japonskem spodobi) in prav vsa so prevedli v Angleščino čez čas pa so sledili tudi Nemci. Kannagi Satoru ima sicer precej všečen stil, a me osebno ni prepričala, OTRFK roman mi je veliko obljši, kot pa Kannagina adaptacija. Za krajšanje časa je vedno primerna, kaj globje pa se ne bi spuščala.

 

 

 

Bwahaha... vedno, ko govorim o Dr. Ten, berem njena dela ali pa sploh sem tako ali drugače v stiku s nečim kar kaže najmanjšo povezavo na Dr. Ten se spomnim tistega davnega DjJuvanovega razlaganja o tem kaj on meni, da je najunikatnejši fetiš erotičnih animejov (pri čemer je pozabil omeniti, da do tega ni prišlo zaradi Hokusaiove umetnine, ampak predvsem zaradi precej prismojenega Japonskega zakona češ, da so razgaljene ženske genitalije v literaturi vredu moške pa ne - uganite kod je pisal ta zakon *vzdih*) ter njegovega stavka "glede moških ne vem in tudi nočem vedet :\". Zadeva me je pognala v krohot in Dr. Ten mi je priplavla v misli. Dr. Ten je verjetno od vseh zgoraj navedenih mangak najbolj izvirna. V svojih zgodbah ima blazno rada fantazijo, rosno mlade fantiče, nespametno draženje, ignoranco moških, fantazijo, te in one fetiše, od predpasnikov do ustnja, nekaj čarovnije, fantazijo in če vse skupaj zmešaš prej ali slej dobiš tudi loveke xD. Ne vem, če sem ta motiv prvo srečala pri njej, sem si ga pa vsekakor najbolj zapomnila. Sicer je Yamane Ayano v svojem Crismon Spell uporabila isti motiv nekje sredi drugega zvezka a stvar ni bila predstavljena tako direktno kot pri Dr. Ten. Prav za prav, če me spomin ne vara takšne in drugačne pošasti, z lovkami ali brez, željne gonjena riše skozi celotno 東京野蛮の地図/Tokyo Yaban no Chizu oz. The Map of Tokyo Savage serijo, z ravno pravo mero humorja pa njeno znašanje nad svojimi karatkerji, ki včasih prekorači meje neke normale, ne izpadejo prav nič sporno. 

 

No ja o Dr. Ten sem zdaj napisala cel roman, a na njena dela nisem navezana, se mi pa njeno počteje vsekakor zdi fascinanto.

Eno od imen, ki sem ga pogrešila na anketi je Boura Naono, ker pač nje ni bilo sem se odločila, da glasujem za ostalo, kljub temu, da je moja prva izbira za Bouro Takanaga Hinako. Po mojem oddanem glasu in pregledu rezultatov pa me je začelo zvijati v želodcu. Ti so bili namreč takšni:

 

Rezultati so po večini takšni kot je popularnost določene mangake v Ameriki. Nekaj malih odstopanj je tu in tam z eno samo veliko izjemo.

Nitta Youka. Ena redkih res uspešnih BL mangak, ki bi verjetno uspela preseči prej omenjeno magično število 17. zvezkov na en naslov. Imela je ogromno hordo oboževalk, ki so ji obljubljale zvestobo do groba. Vse preveč teh in pa tudi tistih, ki se brezglavi množici niso pridruževali, so radi pisali njene naslove med ta in ona priporočila. Vse do sredine lanskega leta od kar ime predstavlja kletvico v vseh umetniških krogih, ki so usmerjeni v Japonsko kulturo.

Nitta je namreč uspela v svoji 15 letni karieri prerisati nekaj več kot 100 precej očitnih slik, kar so nekateri zasledili šele lani, tisti zagrizeni pa celo postavili stran, kjer so "njene ilustracije" postavljene ob original (tam nekje do št. 100 je prerisovanje res očitno in za mene nesprejemljivo, glede na to da si s tem služi denar, vse ostalo pa se meni zdi precej zanemarljivo). Škandal je dobil mednarodne razežnosti (o tem so pisali tudi na 55dsljevi strani, ki je oz. naj bi bila ena od oškodovanih znamk) in zadevo so prežvečili na praktično vseh informacijskih straneh, blogih, forumih in podobno, ki jim sledim ter še nekaj drugih 1000 straneh katerim imena sploh ne vem. Seveda povsod razen pri nas (in potem se nekateri sprašujete zakaj vse dobivamo z zamudo, ko pa niti s novicami ne moremo biti v štric).

Zaradi omenjenega škandala, katerega je Nitta priznala ter se opravičevala samo sebe s svojo nevednostjo (halo pa 15 let je bila v tem biznisu <_<) - zaredi tega je nejna stran tudi tako prazna. Tehnično gledano, to kar je naredila ni protizakonito, to bi bilo ob natančnem prerisovanju, a je Nitta v slike vključila svoje karakterje, ki so logično drugačni od tistih na sliki, a tovrstno prerisovanje je na Japonskem resna zadeva. Nitta ni ne prva ne zadnja, ki se je tega poslužla. Ena velika ironija stoji v tem, da se to najpogosteje dogaja ravno v BL svetu, le da je večina avtorjev veliko premalo znanih, da bi s tem dosegli takšno (negativno) slavo kot jo je Nitta.

Anketa je jasno pokazala koliko zvestih oboževalcev je še ostalo. Če bi bila anketa izvedena pred razkritjem bi bili njeni procenti enaki temu kar je dobila Yamane Ayano, če ne morda celo večji.

 

V rit s zvestobo do groba, v takšne pravljice ne verjamem več že vrsto let.