Presenečena sem nad novim promocijskim videom Kalafine za pesem Lacrimosa. Do sedaj še nobena od Kajiurinih pesmi ni dobila enenga poštenega promocijskega videa, ki dejasnko služil svojemu namenu. See-Saw, Mika Arisaka, Chiba Saeko in podobno. Nič od nič! Ena redkih izjem je verjetno Silly-go-round of FictionJunction YUUKE, ampak ga jaz z veseljem vsakič znova pošimfam zaradi pretiranih para-para gibov, in Kouya Ruten, ki je sicer čisto sprejemljiv, a vse preveč statičen glede na pesem samo.
Lacrimosa promocijski video je popolnoma drugačen. Sicer gibanja ni pretirano veliko, a energija, ki jo izžarevajo pevke ustreza pesmi. Prav tako ima KEIKO nekaj svojevrstnih blaznih solo "plesov", kateri pa so jo vejretno doleteli, predvsem zaradi prakse pri snemanju Sound Horizon promocijskih videov.
In pesem sama? Jah, TV verzijo som do amena pošinfala, predvsem zaradi prvega dela, kjer je začetek preveč podoben AliPro pesmim, celotna pesem pa je epska, kot vse ostale do sedaj. In da sem si o tem celo drznila za trenutek dvomiti ...
In kot, da Kalafina pevke ne bi bile dovolj dobre še Kizuato pet v živo, ki ga boste staknili na DVDju pri nakupu limitirane verzije Seaventh Heaven albuma.
Hah... sem vedela, da bom enrkat te dni nekaj spravila na blog. Le ne tegale, ker sem pač takšne volje, da bi nekaj prav z veseljem pošimfala (verjetno bom to storila v naslednjih dneh).
Nazaj k naši dečvi.
Wakeshima Kanon je ena tistih mnogih otrok, ki je imela to (ne)srečo, da se je rodila staršem, ki ljubijo glasbo. Tu lahko rečem, da se je v podobni družini rodila tudi
Kajiura Yuki (kar razloži veliko xD), in pa, da bo imel to (ne)srečo tudi moj otrok :P.
Ljubiteljstvo glasbe njenih staršev pa je tudi vzrok njenemu imenu, Kanon. Kanon se v kanjijih sicer napiše kot "zvok cvetja" v glasbi pa ista beeseda, kanon, predstavlja svojevrstno petje kjer glavnemu voklau sledi v določenem časovnem intervalu (načelno po enem ali dveh taktih) ena ali več imitacij; čeprav kanon petje s dejasnkimi imitacijami (se pravi z določenim odstopanjem od melodije glavnega vokala) so redke, ponavadi govorimo o popolnem ponavljanju oz. o ponavljanju na določenem glasbenem intervalu (se pravi, da se ista melodija za nekaj tonov dvigne oz. spusti).
Wakeshima se je srečala z glasbo v rosnih letih, pri treh pa začela s prvimi lekcijami čela, kateri pa tudi zdaj zavzema glavni del v njeni glasbi. Ko je dopolnila petnajst let pa je bila v čelu dobro izurjena, v šoli ustvarila duo in igrala baročni čelo, kot del njene klasične izobrazve (
razlika, levo baročni desno moderni čelo); če vam slučajno ni jasno vam jaz povem, da je zaradi bolj navpične postavitve strun baročni čelo težje igrati kot pa tega, ki ga poznamo danes.
V približno istem času se je začela zanimati za Japonsko popularno glasbo in posledično začela pisati besedila za svoje pesmi. Po vseh teh letih intenzivnega igranja čela pa si je spisala temu primerno spremljavo.
V letu 2007 je na Sonyjevi avdiciji prišla med finaliste in podpisala pogodbo pri DefSTAR Records kmalu pa tudi pritegnila pozornost enega največjih (zlo)"glasnih" ustvarjalcev Japonske popularne glasbe(,) ljubitelja klasične glasbe, Mano. Mana se je menda kasneje navdušil ne samo nad njenim talentom, ampak njeno osebnostjo saj je menda precej zrela za svojih 19 let istočasno pa še ni pozabila na notranjega otroka, katerega večina "odraslih" rado zavrže. Zaradi tega pa se odločil, da Wakeshimi pomaga in producera njeno glasbo.
Po vsem rompompomu, ki se je vedno slišal okoli njenega imena pa je konec lanskega leta napovedala
izid albuma. Po takšni in drugačni pormociji pa je prišlo do odločitve, da bo svoj album prvo izdala v evropi, predvsem v Franciji in Nemčiji. Hja... kolikor je meni znano je prva, ki si je drznila storiti takšno potezo. Precej tvegano, če vprašate mene, a glede na to, da je s močno prisotnostjo klasične glasbe v svojih skladbah v celoti veliko bližje Evropejcem; Francija in Nemčja s svojo dolgo glasbeno tradicjio sta prav za prav dober zadetek, morda bi bilo pametno bolj izrecno vključiti še Italijo; kot pa sicer bolj ozki skupini Japonskih oboževalcev kulture Srednjega Veka oz. goth-loli x klasična glasba (no ja pa saj ne, da bi bili res tako majhni v številu).
Njen prvi album s naslovom Shinshoku DOLCE je v Evropi izšel pred tremi dnevi, 11. ter mene osebno precej presenetil, vsaj glede na to, da mi je bil njen prvi singel nadvse simpatičen njen drugi pa mi je pokopal vse upe, da bo Wakeshima uspela v prihodnjosti kaj pametnega skupaj spraviti. Vsekakor je s tem albumom zabila vse oboževalce in jih prilepila na tla, ker se je (končno) odločila, da ne bo tam nekje vmes povsej verjetnosti pa dark-lolita, ampak sweet-lolita, temu primerna pa je tudi njena glasba (daaah).
1. sweet ticket
Uvod v album. Njen čelo solo, oz. duo. Zažne se kot neka melanholična melodija kasneje pa pridobi na barvi in te s ravno pravimi zvoki v ozadju popelje v bližino cirkusa. Vsekakor prijetna melodija, a daleč od tega kar je Wakeshima sposobna.
2. 真紅のフェータリズム/Shinku no FATALISM
Ena tistih pesmi z albuma, ki ima priokus tiste bolj mračne melodije, ki smo jo slišali že v still doll, sicer pa precej razgibana pesem, ki s refrenom doseže svoj vrh cressenda, popolnoma utihne iz spet začne od začetka. Kar me je pri pesmi zmotilo, istočasno pa mi je všeč, je dejstvo, da želi Wakeshima s pemsijo zaobjeti neko pompoznost, epskost, istočasno pa naj bi bila normalna pop pesem.
3. 鏡/Kagami
Menda ena mojih ljubših pesmi s albuma. Prav za prav me prav prijetno spravlja v smeh in ob živce s svojim refrenom "Kagami, kagami, kagami.." kjer vedno pričakujem, da bo nadaljevala s klasično povedjo kraljice iz Sneguljčice (kagami v japonščini pomeni zrcalo/ogledalo), temu še bolj sem pa podvržena zaradi pravljičnega uvoda v pesem in pa igrivosti pevkinega glasu. Pesem pa mi je predvsem všeč zaradi zelo razgibane glasbe. Wakeshimin glas precej simatičnen na čase pa me malenkost moti njeno igranje s glasvom, le ta pa bo mariskomu veliko bolje portretiral zgodbo pesmi. Škoda ker ne obstaja instrumentalna verzija saj so violine krasne v drugem delu pesmi.
4. still doll (album ver.)
Ko sem čisto prvič slišala pesem sem si mislila kako glupa kombinacija still doll in BGM Vampire Knighta je to <_<, verjetno je na to vplivalo prevečkrat slišnana iztočna pesem Vampire Knighta (still doll), ki se s svojim začetkom večkrat vmeša v zadnje sekunde animacije. Kljub temu pa dejstvo ostaja isto, da still doll (album ver.) ni v začetku prav nič lepa verzija. V prvih 25 sekund so prav smešno vmešane vrstice refrena, kot da bi šlo za mix. po možnosti pa remix verzijo. Po končanem uvodu pa pesem ostaja popolnoma enaka singel verziji. Njen spihan glas sem in tja mi žre živce, a do sedaj sem se ga nekako že navadila in v meni ostaja tista lepota čela, zaradi katerega sem spolh postala pozorna nanjo, in pa neka zlovešča atmonsfera, ki jo uspe Wakeshima pričarati s svojim ptejem (če odtejem spihane dele xD).
5. マボロシ/Maboroshi
Hja, Shinku no FETALIZM in Kagami sta me sicer prijetno presenetili, je pa Maboroshi tista mesem zaradi katere ne vem več kaj naj si mislim. Težko verjamem, da je to dejasnko pesem, ki jo je zapela Wakeshima Kanon. Instrumentalno je pesem enaka neki pocukrani pop pesmi, ki naj bi bila napol balada, predvsem pa nežna melodija, ki jo lahko z lahkoto vrtiš tudi v klubih. Njen glas pa... o.O vse kar mi po glavi šviga med poslušanjem njenega petja v tej pesmi je Shiina Ringo. Večini to ne pomeni veliko, ker kljub temu, da govorim precej profilistični pevki, skladateljici in setavljalki besedil, ki je poleg svoje solo kariere in pa Tokyo Jihen pela tudi za marsikateri filem, ostaja izven Japonske relativno ne znana. Shiina je vsekakor ena tistih oseb, ki jo spoštujem in katere glasbo sama z veseljem poslušam. In zaradi tega si je tale pesem pridobila dodaten "pike" pri meni, čeprav vsesplošna lahkotna melodija marsikomu ne bo po godu.
6. アンニュイ気分!/Annyui kibun!
Ko že govorim o asociacijah... definitivno Chiba Saeko in njena pesem Wednesday Morning, vsekakor pa ni edina xD
Ni mi jasno zakaj Japonski glasbeniki tako radi začnejo to in ono pesem s zvoki vsakdanjega življenja. Sicer so pri Chibi zvoki vstajanja pri Wakeshimi pa neki nakjučni zvoki ptic in mačke izpred ... haha, voda in telefon??!!
Vsekakor Annyui Kibun! nadaljuje lahkotnost Maboroshi pesmi z močnimi zvoki ritma, ki v določenih momentih pričarajo neko napetost, ki bi se morala sprostiti s nekim velikim BUM, a se to nikoli ne zgodi, vse dokler se pesem ne zakluči s, še enkrat, naključnimi zvoki vsakdanjega življenja.
7. 砂のお城/Suna no oshiro
Ko sem prvič slišala celo pesem sem imela marsikaj za povedati in še vedno imam. Pesem naj bi bila nekakšna replika still doll, le da meni ni niti pol toliko všeč kot still doll. Suna no oshiro ima tako glasbeno kot vokalno veliko ponavljanja. Sicer glasbeno postane malček zanimiva tam nekje v sredini v celoti pa ostaja nizanje vedno istih tonov. Vokalno pa je pesem razdeljena na dva dela. Tistega blazno spihanega na začetku, ki me osebno hudo živcira. Ne govorimo o petju brez tresljajov, ampak res popolnoma spihanem, zvetrenem, previharjenem petju, ki se prav nič ne sklada s glasbo. Sicer na sredini, ko končno začne peti v polno obstaja neka resonanca a se Wakeshima malce preveč trudi, da bi našla neko skupno točko med tistim prej spihanem petjem, tem kako bi rada pela "zdaj", in vedno bolj intenzivno glasbo. Bljah... najboljše so itak zadnje sekunde <_<
8. Monochrome frame
Oh ja *vnesi stavek s začetka pesmi št. 6*. Žalostinka polna nostalgije. Pesem sama mi je všeč, najeda pa mi je začetna melodija, ker se začne kot, da bi vstopil v pesem nekje na sredi takta (predtakt tu ni pravi izraz, vsaj zame ne) in le ta melodija se večkrat ponovi skozi pesem. Sicer pa ima več delov, ki mi zaenkrat še ostajajo misteriozni kljub večkratnemu poslušanju (beri: mi še ni jasno kaj vse mi je veš in kaj še lahko pošinfam na tej pesmi).
9. L'espoir ～魔法の赤い糸～/L’espoir ～Mahou no akai ito～
Hahaha... direkt za francoze, da se bodo lahko pritoževali. da imajo Japonci tudi "francosko"engrish"", čeprav sem prepričana, da Wakeshima poje Francosko boljše od večine Japoncev.
Splošno geldano ni pesem prav nič posebnega, edino kar mi res iztopa je uvod in zaključek s francoščino. Mogoče zato ker tega res nisem pričakovala, sicer pa pesem ustvarja podobno atmonsfero Annyui Kibun! in Maboroshi. Edino kar bi lahko izpostavila je petje samo, saj mi ni jasno kaj pevka želi potretirat s to pesmijo. Mogoče neko veselo zgodbo s grenkim priokusom in kančkom misterioznosti?
10. 黒い鳥籠/Kuroi torikago
Kuroi torikago bo verjetno ostala ena mojih najljubših temačnih pesmih, ki jih je Wakeshima spesnila. Hiter ritem s čelom v ospredju in petje, ki je na teh tonih mehko na onih trdo. Pesem mi je všeč tako s instrumentalnega vidika kot vokalnega, saj imata obe dovolj razgibano melodijo in se istočasno dobro ujemata. Škoda mi je mogoče samo hitrega in odrezanega konca s velikim Cjem na kavirju.
11. skip turn step♪
Oh ja... skip turn step pa bo verjetno ostala moja najbolj osovražena pesem, ki jo je Wakeshima naredila. Instrumentalno bi jo verjetno še lahko poslušala, predvsem zato ker s pravo melodijo violin daje vtis tistih pesmi, ki so so na veliko vrtele v Srednjem Veku in pa glasbeni klasiki ter baroku. Utišan klavir, ki daje občutek čembala (da niso res en čemablo privlekli za to pesem o.O), ki se je uporabljal v tistem času, saj ga je klavir izpodrinil šele v 19. stoletju, pa to samo še bolj izpostavi.
Pesem je prva v njeni vrsti svetlih sladkih pesmi, ki jih je na tem albumu precej veliko, a njeno na čase naveličano, tu razglašeno in popolnoma ne kontrolirano petje mi je ne naredi všečno. To je že skoraj hujše kot, če poslušaš seiyuu pesmi kakšnih prav posebaj odštekanih karakterjev <_<
12. 白い心/Shiroi kokoro
... klavir ... so pweety. Shiroi kokoro je nežna balada, kjer ritem igra ponavljajoča melodija klavirja v ozadju pa mu sledijo violine medtem, ko čelo daje melodijo. Mislim, da je tu prvič uporabljen staccato v čelu kar me je malček presenetilo, predvsem ker je uporabljen v takšni pesmi. Petje samo se lepo sklada s glasbo, čeprav bi mi bilo osebno bolj všeč, če bi pevka pela malce manj odrezano in poiskusila vse zloge narediti bolj mehke. Edina "napaka" pesmi je, da se konča nekje na sredi. Melodija iz nenada izgine le malekost daljše zapeti zlog ti, da slutiti, da se pesem ne bo nadaljevanja. Vsekakor pa je konec takšen kje bi pričakoval še kakšno noto ali dve za poln zaključek.
13. sweet dreams
Ista melodija kot pri sweet ticket le da je tale "glasbena skrinjica" verzija. Nič posebena, prav za prav. Le zaključek albuma in pa bolj kot ne potrditev, da se bodo vsi njeni CDji zaključili s melodijo iz glasbene skrinjice.
Informacije:
(klik za večjo sliko)
Naslov: 侵食ドルチェ/ Shinshoku DOLCE
Avtor: Wakeshima Kanon
Kataloška številka: DFCL-1526/4; Svropska: [nisem našla D:]
Distributer: Sony Music Entertainment; Evropa: Wasabi Records
Datum izdaje: 18.02.2009; Evropa: 11.02.2009
1. sweet ticket
2. 真紅のフェータリズム/Shinku no FETALIZM
3. 鏡/Kagami
4. Still Doll (Album Ver.)
5. マボロシ/Maboroshi
6. アンニュイ気分！/Annyui kibun!
7. 砂のお城/Suna no oshiro
8. Monochrome Flame
9. L’espoir ～魔法の赤い糸～/L’espoir ～Mahou no akai ito～
10. 黒い鳥籠/Kuroi torikago
11. skip turn step♪
12. 白い心/Shiroi kokoro
13. sweet dreams
poslušajte še sami (pol vsake pesmi @ 128kbps):
Album me je v celoti pozitivno presenetil, bi pa vejretno bolj uživala, če bi vedela, da bo več svetlih, lahkih pesmi. No ja prav zavzeto Wakeshimi kanon ne bom sledila, verjetno pa ji bom sledila dalje, saj mi njene CD štulijo pod nost a večini straneh, ki jih sama redno obiskujem.
Tu bi rada dodala še manjo pripombo. Stran kjer sem ta album dobila je med podobmnimi glasbenimi ustvarjalci navelda Kalafina in FictionJunction YUUKA. V prvi vrsti vam lahko rečem, da je popolnoma nesmislno reči, da si je glasba Wakeshime Kanon in FictionJunction YUUKA kaj blizu, predvsem zaradi glasu in pa veliko več popvskih pesmi in manj klasike v FJY glasbu. Kalafina pa je sicer precej dobro priporočilo. Le, da ima v večini Kalafina precej bolj čiste glasove, manj elektronskih zvokov, ima instrumentalno bolj polno in nasičeno glasbo ter ... nimam pojma kako bo s Kalafino in njihovo glasbo zdaj ko so zaključili s Kara no kyoukai pesmimi... Lacrimosa je vsekakor o.O
Yey... tole je recenzija celotnega albuma, ki sem jo anredila (in prva po dveh mesecih). In kateri bo prvi naslednji? Verjetno BUCK-TICKov in Kalafinin album :P
