No ja, katera zabavna industrija pa ni tako ali drugače v vse prej kot briljantjem stanju. Napake so pač tiste kar gonijo tabloide in da ljudje govorijo; končni oz. zaželjeni efekt pa je povečana prodaja, širjenje kupcev oz. ljudi, ki si bodo to ali ono ime vtistnili v spomin. Verižna rekacija, ki nima nikjer začetka niti konca. Vsaj, ko govorimo o zabavni industriji nasplošno. A dovolj o tem.
Sveta Trojica, ki ni več nedotakljiva, je tista, ki jo poznajo bralci Weekly Shounen JUMPa. One Piece, Naruto in Bleach. Vsem trem naslovom tako ali drugače grozi "propad" in avotrji le teh so se znašli v situaciji v kateri so bili že pred leti, ko so morali točiti krvave solze truda, da si je njihova zgodba prislužila naslov Sveta Trojica.
Pa preden zapredem predaleč v neznane vode, se rajši vrnem na začetek.
JUMP. Bolj natančno Weekly Shounen JUMP je tedenska revija v lasti Shueishe v kateri se objavljajo različna poglavja mang, teh pa je ponavadi okoli 20. Shueisha služi s JUMPom precej lepe denarce saj se ta v povprečju proda v 3. miljonih izvodih, v njihovih zlatih časih je bila ta številka še enkrat večja (6 milijonov) v zadnjem letu pa beležijo upad kupcev za 100.000.
Kljub temu, da sicer zgodbe, ki ugledajo luč sveta v JUMPu nimajo večjega pomena za celotno Japonsko; tovrstne legende ustvarjajo, pri Shueishini kompetativni založbi Kodansha, predvsem v njihovem magazinu Afternoon in Morning; pa igrajo pomembno vlogo večini mlajših generacij in vsakodnevni zabavi ostalih Japoncev, konec koncev pa tudi oboževalcev po celem svetu.
Weekly Shounen JUMP (WSJ) si je pri bralcih zaslužil povsem posebno mesto predvsem zato ker uredniški oddelek posluša le te veliko bolj, kot pa katero koli drugo uredništvo. Namreč vsako objavljeno poglavje v WSJu je rankirano (kot v večini ostalih podbnih revijah) a mesta so v WSJu veliko bolj pomembna kot drugje.
Pred novim letom sem pisala o mestih, ki so jih dosegle serije, ki so se odvrtele v WSJu čez leto. Na tem mestu bi se rada opravičila za moj neumesten komentar glede mange Toriko (mislila sem Psyren). Takrat sme komaj vedela, kako ta sistem deluje tako, da nisem hotela učiti krive vere, pa da detaijlno nadoknadim izgubljeno ...
Vsak nadebudni novi avtor, ki želi svojo zgodbo objaviti v WSPu to ponavadi najprej naredi v Akamaru JUMP reviji in sicer v obliku krajšega, lahko pa tudi malce daljšega, enega poglavja v katerem naj bi predstavil bistveni duh celotne serije (če bi do serializacije sploh prišlo). Vsak kupec, ki kupi ta Akamaru JUMP pa dobi manjši vprašalnik na katerem je pomembno predvsem eno vprašanje. Kateri naslov ti je bil najbolj zanimiv? Temu sledijo 3 črte za 3 različne naslove, kjer na prvo črto napišeš tisti naslov, ki ti je bil najbolj všeč. Rezultati tega glasovanja se izvejo precej pozno. Ljudje smo pač ljudje in po prvem navalu prispelih vprašalnikov v Shueishino uredništvo se jih slaba polovica nakaplja v kasnejšem času. Končni in uradni rezultati pa so znani šele po približno treh mesecih. To sicer ni nič nenavadno saj je Akamaru JUMP revija, ki so izdajo približno 3x letno, po defoltu pa služi predstavitvi novih avtorjev in pa eksperimentiranju že uveljavjenih avotrejv zaradi česar kvaliteta Akamaru JUMPa precej variera.
Na podlagi teh rezultatov so poglavja ocenjena in če katero od njih še posebaj iztopa si avtor prisluži serializacijo svoje zgodbe v WSJu. Načelno je prvim trem mestom serializacija garantirana. Odvisno od avtorja pa lahko ponudbo gladko zavrne (odločitev je konec koncov njihova in nekateri pač ne želijo delati "zmazka" iz povsem spodobno zaključene zgodbe, ki so jo objavili v Akamaru JUMP).
V primeru, da avtor ali njegov urednik o dejanskem začetku serializacije nista prepričana; ker pač, ko ti enkrat spodleti v WSJu ti pač spodleti, vnovična uspešna vrnitev pa je praktično nemogoča; se lahko temu primerno vnovično objavi kratko zgodbo, tokrat v WSJu. Le ta naj bi bila že bolj dodelana, od tiste objavljene v Akamaru JUMP, tako z vidika zgodbe kot same ilustracije. Konec koncev je objava v WSJu velika liga in čeprav samo z nekaj stranmi želi avtor narediti na bralca naboljši in najmočnejši vtis in upa, da bo naslov njegove zgodbe napisal na prvo črto. Tu bi rada omenila še objave kratkih zgodb v času tako imenovanega golden weeka v katerem so Japonci zaradi nacionalnih praznikov (načelno) dva dni v tednu prosti posledično pa si večina vzame prosto preostale tri dni. V golden weeku prav za prav ni izdaje WSJa in številka pred tem velja za dvojno, dolžina revije je pa enaka. Edina razlika je v tem, da v istem tednu izide tudi Akamaru. In pa v vprašanikih, ki jih dobiš s WSJom v teh tednih, je dodano posebno vprašanje s katerim vsak bralec indikira ali se mu zdi dotična kratka zgodba primerna za serializacijo ali ne. V primeru, da ta objava požanje uspeh te pred serializacijo ne more ustaviti nič, razen trma ali pa drastično slabšanje zgodbe še pred objavo samo.
Serializacija načelno sledi pol leta ali več po objavi kratke zgodbe v WSPju. Nekateri ta korak preskočijo in preidejo s Akamaru direktno v serializacijo v WSJu, nekateri preskočijo Akamaru in začnejo s kratko objavo v WSPju, redki pa preskočijo oba koraka in takoj preidejo v serializacijo.
Zakaj serializacija sledi šele pol leta, ali celo več, kasneje? Nekaj je seveda čakanje na rezultate vprašalnikov, a glavni razlog temu pa je predvsem dejstvo, da ima večina avtorjev željo imeti končanih nekaj več poglavij preden začnejo s serializacijo. Da te stalno lovi rok oddaje je precej neprijetno. Koliko končanih poglavij nekdo želi imeti pa variira od avtorja do avtorja. Sama vem zagotovo, da Kubo Tite, avtor Bleacha, vstraja pri številki 10. To pomeni, da poglavje ki ste ga brali ta teden, je bilo končano pred približno 10 tedni in da avtor skriva v svojem domu 10 že končanih poglavij v katerih je pisana zgodba, ki jo nekateri nestrpno pričakujete.
Po serializaciji pa se vsak avtor znajde v krutem svetu bralcev in njihovi neusmiljeni usmrtitvi vsake serije, ki pokaže najmanjši knanček šibkosti. Urednikovi nasveti tu precej malo zaležejo, ker so bralci precej nepredvidljivi. Načelno je vsaki novi seriji v WSJu zagotovljenih vsaj 8 poglavij. Temu pa je tako ker prvih 8 poglavij nove serije ni rankiranih.
V WSJu so namreč serije tiskane v zaporedju, ki ustreza njihovi uvrstitvi na lestvici najbolj zanimivih. Od 20. objavljenih zgodb je ponavadi le 15 ranikranih. Zgodbe, ki majo barvne strani, so nove, hudo stare znanke (KochiKame) ali pa naslovnica WSJa pripada neki zgodbi, niso rankirane, ampak jih uredništvo poljubno postavi v WSJ (načelno pa se prilagaja tisku magazina, aka poglavja s barvnimi stranmi so na začetku novega "bloka" papirja). Temu primerno pristanek avtorjeve zgodbe med 10 in 15 mestom ni nikoli dobro, predolgo pohajkovanje v dvomestnih številkah pa kar kliče po prekinitvi serializacije. Mesta med 5 in 9 so relativno ugodna še posebaj, če gre za novince, a pred vsem hudim te reši samo zgornja petica.
Priti v le to pa je precej težko še posebaj, ker so do nedavnega bila prva tri mesta po defoltu zasedena z One Piece na prvem, Naruto na drugem in Bleachem na tretjem mestu (Bleach in Naruto sta se občasno sicer menjala). Četrto in peto mesto pa je rado pristalo v rokah Eyeshield 21, Katekyoushi Hitman Reborn, Gintama in D.Gray-Man. Konkurenca med katero se je resnici na ljubo nemogoče priti. Ampak o tem malce več kasneje.
Kot rečeno prvih 8 poglavij ni rankirano, ker pri WSJu traja toliko časa, da izidejo uradni rezultati vprašanikov. Temu primerno lahko popokaš šila in kopita precej hitro, a to se ponavadi vidi že prej saj uredniki budno spremljajo rezultate svojih varovancev in temu primerno sporočajo avtorjem, kaj jih verjetno čaka. Če ima serija veliko nesrečo bo doživela en sam zvezek (približno 10 poglavij), velikokrat pa se zgodi, da ti WSJevo uredništvo, da mejo dveh zvezkov (20 poglavij) v katerih se moraš dokazati vreden serializacije. Če to avotrju uspe se načelno postavi nova meja trokrat do konca štirih zvezkov. Ob dosegu te pa se meja postavi malce dlje in sicer do konca osmega zvezka (4je zvezki manevra :D). Preboj te meje te ponavadi trdno postavi v varno cono, kjer te lahko vprašaniki skrbijo veliko manj, kot so te pa prej, saj v tem času lahko avtorjeva zgodba postane priljubljena pri urednikih (in da sposobni so gledati čez prste, če se to zgodi), če pa vsesplošno rankiranje ni preveč uspešno te načelno v WSPju obdrži dobra porodaja zvezkov.
Enega dobrih primerov hitro končane srializacije sem doživela pred kratkim. Od kar se je v Eyeshild 21 zaključil zadnji segment je bilo pričakovati, da se bo serija končala in s tem bi WSJ izgubil zadnjo športno obarvano serijo. Nepričakovano pa se je Eyeshield 21 nadaljeval. Bralci so sprva mislili, da predvem zato ker to zahtevajo uredniki ("Kaj pa je WSJ brez šprtne mange?!"), a se je kasneje izkazalo, da je to avtorjeva želja. Bralcem pa to očino ni všeč. V času svoje serializacije vse do zadnjega segmenta se je na rankirani lestvici ponavadi sprehajal med 4 do 10 mestom. Vse od kar pa se je začel nov segment, ki še ni končan in po besedah avtorja naj bi trajal približno še leto in pol, pa se izgubil precej mest. Sprva 11. morda 12. zdaj pa že kar nekaj tednov zapovrstjo tiči na zadnjih treh mestih.
Izgubo športnih mang za katero so bralci mislili, da bo nastala, pa ni, sta zapolnili dve novi seriji. Obe sem začela brati tudi sama in po nekaj poglavjih sem upala, da bom pisala o uspešni vrnitvi športnih mang v WSJ a sem se zmotila. Sicer sem vedela, da je velika napaka obeh v tem, da obe obravnavata šport, ki je v WSJu že dosegel veliki hit in sicer Meister o nogometu (uspešni predhodnik Captain Tsubasa, na naših TV ekranih je bil poznan kot Rudijevo moštvo) in Kokuro no Basket o košarki (uspešni predhodnik Slam Dunk). Meister je imel eno poglavje prednosti pred Kokuro no Basket a tudi prvi padel. Pri osmem poglavu je sicer sledila precej uspečna umestitev na lestvici a takoj naslednje je padlo na zadnje mesto lestvice in v 10. poglavju se je Maister vljudno poslavil od WSJa. Kokuro no Basket pa se je, zaenkrat, obrdžal. Sicer mi je zanimivo, ker sem bila mnenja, če bo ketera od teh dveh serij padla bo Kokuro no Basket, še bolj zanimivo kot to pa je destvo, da je Maister tokrat nadomestila še ena športna manga, ki glej ga vraga, prav tako govori o košarki. Koliko časa se bo Kuroko no Basket obdržal ne ve nihče, enako lahko rečem za večino ostalih mladih serij.
Eno je zaradi že omenjenih razlogov - slabega ranikranja in splošno nezanimive zgodbe - drugo pa zaradi t.i. posebnih serij, ki jih ima WSJ. Trenutno najbolj iztopa Hunter x Hunter. Avtor le te, Togashi Yashiro, je en tistih bolj uspešnih avtorjev mang, za nameček pa poročen še z eno najbolj uspešnih avtoric mang, Takeushi Naoko. Vse njegove serije so do sedaj požele tak in drugačen speh in pri vsej slavi, ki je je deležen si lahko privošči velik egoizem in muhavost zaradi katere se je "odpovedal", po domače pa jih poslal v 3PM, asistentom zaradi česar njegova trenutno edina nastajajoča manga, Hunder x Hunter, nastaja precej počasi. Že vse od leta 2006 dalje je manga na stalnih prekinitvah, se vrača v WSJ za približno 10 poglavih ter takoj za tem spet v prekinitev za nedoločen čas. Tovrstno vračanje v WSJ se zgodi približno 2 do 3-krat na leto in vsakič, ko se to zgodi je eni od mlajših serij usojeno, da se konča. Mimogrede uradno se tej muhi avtorja pravi "prekinitev zaradi bolezni" <_< . Dovolj o tem.
Glede rankiranja je verjetno pametno omeniti posebne serije kot so To-loveRU-truble, Inumaru Dashi in Pyuu to Fuku! Jaguar. Vse od omenjenih serij, drugi dve od vsega začetka, prva pa se je tja vrnila po končanem animeju, delajo prijetno družbo Eyeshild 21 a nobeni od omenjenih ne grozi prekinitev serializacije. Sicer je skrb normalen pojav, a To-loveRU-truble je ecchi manga z zdaj menda vedno več vročimi scenami. Pri rankiranju le teh pa menda editorji upoštevajo dejstvo, da marsikdo od kupcev (predvsem mlajše generacije) prosijo svoje starše, da odpošljejo vprašalnike in kdo od nas pa bi hotel, da starši vejo, da nam je všeč manga v kateri dekleta rade pokažejo več kože? Inumaru Dashi in Jaguar pa sta obe gag mangi s polno referencami, ki jih povečini razumejo le Japonci, poleg refenrec pa je v obeh uporavljena svojevrstna vrsta humorja, ki ga razume le tisti del Azijcev. Tovrstne mange načelno ne dobivajo dobrih uvrstitev; end od razlogov zakaj KochiKame ni več rankirana serijia, saj gre za iste vrste mango; a prodaja zvezkov omenjenih mange je presenetljivo dobra, vsaj vse dokler humor ostaja na nivoju. Da pa do teh zvezkov lahko prideš pa nekdo mora sprotno obljaviti poglavja saj se avtorji izdaj po zvezkih otepajo z vsemi štirimi in načelno rajši prekinejo serijo in nadaljujejo z nečim, kar bo redno bojavljeno. Do tega pa pride iz večih razlogov. Prvo zato, ker če je poglajve objavljeno v neki reviji v družbi več različnih zgodb, so možnosti, da nekdo, ki sicer ne bi, prebere tvoje delo in mu morda postane všeč veliko večje. In pa dejstvo, da tovrstno objavljanje prinese, sicer majhen, a reden prihodek.
In ko sem že resneje načela prodaje zvezkov. Kaj se smatra za dobro prodajo enega zvezka variira od serije do serije. Pri prvih nekaj zvezkih je definitivno treba upoštevati dejstvo, da serija ni poznana. Treba je upoštevati, da so po defoltu bolj popularni naslovi bolje prodajani. In pa dejstvo, da kljub temu, da vsi poznajo mango je na koncu veliko ne kupi. Najbolj uspešne serije si lahko privoščijo od 1 miljona pa tja nekje do 1,8 miljona na en zvezek, po tem pa številke kaj hitro upadejo. Da se neka serija lahko okliče za uspešno pa je priroročljivo v mesecu dni prebiti mejo 100.000 prodanih izvodov na zvezek tam nekej pri 5 zvezku.
Z vsemi dejstvi na kupu mi preostane le še Sveta Trojica. Torej naša Sveta Trojica se vse do lanskega leta ni premaknila s prvih treh mest za nič na svetu. Uredniški oddelek pa jih je očitno pri tem še gladko podpiral. Recimo Bleach, ki je v lanskem letu imel dve filmski uprizoritvi se je tudi stalno pojavljav na naslovnicah WSJa. Namesto, da bi uredniški oddelek podelil nekaj več barvnih strani in naslovnic novim serijam in s tem dal nekaj hudo potrebne promocije le tem, je bil Bleach deležen 7 naslovnic; kljub temu, da je bilo od tega 5 deljenih niti Naruto in One Peace nista tega "rekorda" podrla (prvi je imel lani 3 drugi 4). S hordo oboževalcev kateri kupujejo zvezke in ostalo šaro povezano z naslovi že iz samega principa, ki stojijo za vsako od omenjenih serij pa se nikomur ni ljubilo nič na tem narediti. Vsak zvezek od omenjenih serij se je prodal v 800.000 izvodih in več, ostalih številk pa predvidevam, da mi tu ni potrebno omenjati. Za tiste, ki scene ne poznate dovolj dobro vam bo najmanjše googlanje povedalo o popularnosti omenjenih naslovov.
Omenjena zabava pa je prešla k svojemu koncu v sredini Maja lanskega leta, ko se v WSJ vstopila povsem nova serija imenovana Toriko. Dizajn karakterjev, ki spominja na tiso kor so stari zvesti nostalgični oboževalci videli v vseh Toriyamovih delih (njegovo najbolj prepoznavno delo je Dragon Ball) z močnim pridihom Hokuto no Ken sveta, ne norlmalno velikomi in grotesknimi živalimi, ki služijo visoko gurmanističnemu delu omenjenega naslova ter glavnim karakterjem, ki v prvem poglavju kadi vejo ... Kaj več bi si lahko želela nova badass serija (mogoče bolj izpostavljeno dejstvo, da ima avtor mange lolikon sloves xD)? Z že vsem omenjenim in nekaj ostalimi podrobnostmi je serija kljub svojemu močno generičnemu shonen delu, ki vključuje takšno in drugačno pretepanje, prinesla hudo potrebno svežo sapo v WSJ, vsekakor pa je serija jasno pokazala že od samega začetka, da poleg generičnosti nosi veliko več drugačnosti, ki je marsikatera nova serija ni sposobna imeti ali pa ohraniti.
Po prvem poglavju je bilo sicer težko karkoli napovedati, a po prvih rankiranih tednih je postalo jasno, da s Toriko ni češenj zobat. Vse od kar je Toriko rankirana serija se pojavlja izključno in samo v zgornji peterici (edinokrat, da ni bila uvrščena v zgornjih 5, ampak na "ubogo" 6. mesto je bilo v prvi WSJ izdaji v tem mesecu) in tako popolnoma zmeštrala ustaljen red na prvih petih mestih. Edino mesto, ki ga Toriko še ima za osvojiti je prvo mesto. Po že prebiti meji 100.000 prodanih zvezkih, in to celo v 14 dneh, če se prav spomnim, za samo svoj 3. zvezek pa si upam trditi, da bo Toriko en naslov izpodrinila z mesta Svete Trojice. Moja stava gre na Bleach, ker je že od nekdaj uboga trojka, odvečno kolo, v zadnjem letu in pol pa je dogajanje v njem postalo vse preveč dolgočasno medtem, ko je v Narutu, sicer še vedno moj osovražen naslov, dejasnko začel postajati zanimiv; za One Piece nekako dvomim, da bi dejasnko padel, čeprav dejstvo, da ni več vedno na prvem mesto (po zaslugi avtorja samega) ostaja neizpodbitno, prav tako pa 1,5 miljonske prodaje vsakega zvezka. Toriko je vsekakor postal fenomen zase in če naslov ne bo postal en tistih v neskončnost nadaljujočih se serij, za kar ima vse pogoje izpolnjene, pa bo iz nje sigurno nastal takšen bum kot je iz Death Note.
In zakaj je japonska zabavna industrija v ...? Zaradi Toriko ni, zaradi WSJovega sistema pa je. Kot sem že omenila WSJ igra velik pomen v Japonskem vsakdanjem življenju. Kljub zelo raznolikemu bralstu pa večino glasovalcev sestavlja mlajše prebivalstvo, čas v katerem je večini ljudi malo mar za kakšno globjo vsebino in naslove, ki bi prislili nekoga k razmišljanju. Važno, da nekaj "trga gate" ostalo je pa na ignoru. Glede na to, da uredniki ne poznajo usmiljenja do serjih ne glede na to, če so sicer vsebinsko in sporočilno bolj polne od ostalih, ki jih bralci marajo, če kupci pravijo, da jim nekaj ni všeč, se naslov pač črta, to pa zadeve nič ne izboljša.
Podoben sistem sicer v Sloveniji manjka. Ne samo za stripovske upodobitve zgodb, ampak za pisana dela tudi. Teh je v Sloveniji malo in sem mnenja, da bi podoben sistem spodbudil literarno ustvarjalnost v Sloveniji ter večjo zavednost Slovencev glede naših del. Kljub vsemu pa to ni izgovor, da se javnost pumpa samo s generičnimi miljonkrat prežvečenimi zgodbami, ki ne ponudijo nič novega lačnim mladim nevzgojenim dušam, nekaj kar počne WSJ že vrsto let in vse kaže, da se to ne bo kaj kmalu končalo.
P.S.:Če vam tale članek ni bil dovolj vam predlagam branje mange Bakuman. Sicer me osebno zanima koliko je manga cenzurirana glede na to, da gre za nekaj kar izhaja v WSJu, ampak do sedaj ostaja precej zvesta realnosti, s pač potrebnim pretiravanjem, da je zgodba bolj zanimiva. V Bakumanu želita glavna junaka postali mangaki v WSJu in temu posledično se teme v tem članu bolj na kratno, verjetno pa tudi površno, razločene tam obravnavajo podrobneje. Poleg tega pa so izpostalvjene še tiste malo bolj grde strani WSJa, ki jih sama v tem članku nisem v celoti izpostavila.
