Umiryuu || 海竜

 

Redko se veselim kakšnega dneva tako kot sem se včerajšnjega dneva. Pa temu niso krive vse prvoaprilske šale, ki mi osebno v svetu že tako polnemu takšnih in drugačnih laži, prevar in podobnega predstavljajo svojevrstno resničnost (grem stavit, da sem sama padla na največ prvoaprilskih šal in da me je pred javno osramotitvijo obvarovala le moja naveličanost branja podobnih prispevkov).

 

Ne temu je kriva druga obletnica mojega projekta, ki je zdaj bolj kot ne punčica mojega očesa. Večina bralcev tega bloga to že ve a tiste, ki pa ne veste sem ena od soustanoviteljic menda edine slovenske prevajalske skupine mang chibi R.I.P. Da, na včerajšnji dan pred dvemi leti sva se s prijateljico odločile končno razkriti javnosti na čem delava, bolj kot ne, zadnje pol leta. Vse od takrat dalje se nam je pridružilo ohoho ljudi in še več jih je odšlo. Številka ljudi, ki naj bi sicer trenutno sodelovali je še vedno velika a logično je aktivnih ... malj kot peščica. V vseh dveh letih pa smo na dan pripeljali sramotno majhno številko projektov.

Pred približno pol leta, ko sem bila tudi sama v obupnem stanju, mi je vse skupaj prekipelo in glede na to, da je vse mogoče v povezavi s chibi R.I.P.om napisano na moje ime sem rekla, da če se do 1. aprila 2009 v skupini nič ne premakne zadevo "skenslam" na celi črti in naj se s tem ubadajo drugi, če jim to paše (sicer malenkost prej, ker sem ciljala na potek domene xD). V naslednje pol leta pa mi je urejanje skenov postajalo vedno lažje in to s krto hitrostjo, ob strani mi je stal en redkih ljudi na katerega se lahko zanesem in vedno znova dobiva moje pohvale, vmes so se začele plesti nove ideje (o katerih bom več govorila v prihodnosti) ter skromna pomoč prijateljev še iz časa, ko nisem bila aktivna v anime/manga fandomu je veliko pripomoglo k temu, da sem se na koncu premislila in na račun te ideje (ki sem si jo celo upala zblebetati soustanoviteljici) bila pošteno kregana in malo da me ni utaknila v norišnico (prav mi je >_<).

 

Kakorkoli ... Lansko leto smo za obletnico dali na stran nov dizajn strani in o tej hudo drzni potezi sva z jiki pozabili govoriti na okoli celih 18 dni xD.

In letos? Prva, recimo temu, masovna izdaja.

Sicer boga 4 poglavja (ki skupaj znesejo za zvezek in pol strani branja) od tega en projekt, ki ga bomo kmalu končali, dva ki ju vlečemo dobesedno dve leti in en popolnoma svež z Japonske (ki ga lahko poleg Japonščine preberete samo v Slovenščini).

 

Yubikiri, je menda prvi chibi R.I.P. projekt, ki se do sedaj ni zaključil v enem poglavju. Sicer je zvezek sestavljen iz 3 posameznih zgodb tako, da spada v isti koš, kot ostale enodejanke trenutno že na strani. Yubikiri je pravzaprav en tečnih projektov, ki ga žeim čimprej končati. Pa ne ker ne bi bil zanimiv, ampak zato ker je ilustracija v tej mangi hudo dolgočasna in glede na to, da kot ena od urejevalk strmim v posamezno poglavje veliko dlje kot pa navadni bralec, ki za eno poglavje porabi največ 25 minut (gre pač zamalce daljša poglavjla xD), ti urejanje samo hitro presede. Samo na podlagi tega se sama ne bi nikdar strinjala z odločitvijo, da se ga spravi v slovenščino, a zgodba sama vendarle nadoknadi tisto kar ilustracija ne prinese. Vsaka od zgodb obravnava ljubezen z različnimi zapleti, večina teh pa nosi neko globje sporočilo v celoti pa govorimo o precej žalostnih zgodbah s normalnim a kljub temu srečnim koncem. V poplavi vseh shoujo mang, ki sem jih prebrala do sedaj je Yubikiri ena redkih, ki ždi tam nekje na meji s žanrom josei in ni doga zgodba kalibra NANA ali pa MARS.

 

Vassalord. \o/ KONČNO! Vassalord. (skupaj s Senki Senki Momotama) je bil en prvih projektov za katerega sva z jiki rekle da na tem pa kočeva delat. No ja, resnici na ljubo sem oba sama vsiljevala jiki, pa sta nasrečo oba naslova PURE WIN in je ustregla mojemu nerganju. Vassalord. je ena od zgodb izpod peresa Chrono Nanae, in menda sem nekaj malega o njem pisala pred nekaj meseci, ko se je napovedal web radio omenjene mange. Vassalord. je prav tako en rednih naslovov kjer se grem nagravžnega, butastega, hudo samovšečnega, egoističnega, narcističnega etilista. Moti me dejstvo, da večina ljudi misli Chorno Nanae = Vassalord. (medtem, ko je pri meni prej Chrono Nanae = Peace Maker /Kurogane, če že kaj). Mot me, da večina ljudi, se opravičujem fujoshi, bere Vassalord.a zaradi neke čudne predstave, da naj bi bil Vassalord. BL manga, ki mimo grede NI. Motijo me vsi "waaa lep art" in "kaj je ta tip seksi" in podobno medtem, ko omeniš Momotamo te vsi gledajo kot budalo. Moti me dejstvo, da 95% "fandoma" (tovrstne ljudi ne bom sama nikdar sprejela kot del pravega fandoma) meni, da je tole del Vassalord. franšize medtem, ko je v resnici naslovnica novele za katero je Chrono naredila ilustracije. Moti me, da večna ljudi piše "Vassalord" namesto pravilnega "Vassalord." zapisa. In najbolj od vsega me moti to, da kljub temu, da je bila Peace Maker /Kuroganje bolj uspešen naslov kot Vassalord. 95% ljudi ve za Chrono Nanae ravno zaradi Vassalord.a ... IN TAKO DALJE (ja vem, postanem gorozna, ko govorimo o Vassalord.u).

Z mojim etilizmom na stran pa je Vassalord. en redkih naslovov, ki mi je siaptičen zaradi dobre zgodbe (ki je sicer nekaterim nerazumljiva, ker niso seznanjeni s avtoričinem načinom pripovedovanja) in še bolje vpletenih vapirjev, ki se sicer v zgodbah tam čez kontinet velikokrat pojavljajo a le malo teh pristno portretirajo vampirje. Vassalord. ima sicer ščepec lastne ideje, a v okviru le te ostaja zvest do konca. S Chroninim svojevrstnim humorjem pa lahko rečem, da vam ne bo dolgčas (do konca drugega zvezka, po tem se začnejo hudo resne stvari D: ).

 

Senki Senki Momotama \o/ (še enkrat) KONČNO! Od vseh zgodb Chrono Nanae, ki si jih lastim mi je Senki Senki Momotama verejtno najljubši. Čeprav si to dejstvo zelo ne rada priznam, ker zgodba še ni končana in imam zlovešč občutek, da njeni konci niso najboljši. Momotama je, recimo temu, generičen shounen naslov. V zgodbi boste našli svojevrstno vojno med "dobrimi" in "zlobnimi" poleg tega pa so tu še demoni, ki jih tako eni kot drugi izganjajo s svojevrstnimi močmi, ki se aktivirajo, ko pojejo momotamo. Odvisno od tipa človeka pa se kativira ena od 3 različnih moči, ki bazirajo na legendi o Momotaru, ptičje, pasje ali opičje. V legendi je namreč rečno, da se je Momotarou na svojih potovanjih spoprijateljiv s omenjenimi živalim, ki so mu kasneje pomagale pri izganjanju demonov. Kar mi pa osebno naredi Senki Senki Momotama mango tako dobro so njeni karakterji. V njem boste našli egoističnega brez dlake na jeziku smrkavca, ki želi ponovno povzdigniti slavo svojega klana (čeprav se mu gre samo za svojo rit). Wannabe "jaz sem uber kul" tipa, ki je v bistvu šleva. Mično mestno gospodično, ki si upa veliko več, kot pa je sprva videti (i'd go gay for her >>meh, Yuino <333 <<<). Nedožnega učitleja, ki je pripravljen ustreči v vsem svojim učencem, za nedožnim obrazom pa se skriva neverjetna uničujoča moč. Poleg vseh teh (in še mnogo drugih karakterjev) pa obstaja ravnatelj dotične šole, ki se rad igra S&M igrice na prav poseben način. V zgodbo pa so vpleteni tudi precej krvavi prizori (vsaj, spet, po drugem zvezku), poskus samomora 9-letne deklice, ki je sicer uber moe - vsaj meni xD (i'd go gay for her as well, samo ima trenutno preveč snubcev D: ), hudo komične grožnje s pištolo (ja kaj .. če je pa premajhen), zmerjanje s otakujem in podobno. Vsekakor manga, ki mi ni nikoli dolgočasna.

Mimogrede, tisti, ki ste prijavljeni na SloAnime forumu lahko o mangi komentirate tukaj, tam boste našli tudi nekaj mojih starih (z veliko napakami) napisanih postov :D

 

Spokojno kosilo, nekaj kar je v originalu naslovljeno Halycon Lunch. Prevod naslova sicer ni najboljši, ker pri nas nimamo primerne besede, ki bi nadomestila halycon (vsaj jaz se je nisem spomnila, niti nihče drug) tako, da smo se na koncu odločili za Spokojno kosilo, ker nekako ujame pomen halycon besede, neko atmonsfero mange in je popolno nasprotje temu, kar se sicer dogaja v mangi. Spokojno kosilo je spisal Samura Hiroaki, ki ga večina ljudi pozna zaradi njegove mange Mugen no Juunin/Blade of the Imortal (mislim, da je to ena redkih mang, ki ima svojo slavo tudi izven manga fandoma). Manga je čisto sveča in tudi sceni so vzeti s magazina in ne s zvezkov, kot večina ostalih do sedaj. Prvo poglavje je bilo objavljeno decembra lani, drugo pa prejšnji mesec (sicer izhaja v dvomesečni reviji). Če slučajno koga zanima zakaj je toliko časa trajalo za to prvo objavo (glede na to, da je poglavje dostopno že dobrih 5 mesecev) lahko povem, da je eno zato ker je trajalo precej časa, da sem dobila svojo kopijo magazina v katerem je bilo poglavje objalvjeno (in ne, nisem ga kupila zaradi te zgodbe, sem pa zaradi tega izvedela za zgodbo, sicer ne bi o tem razmišljala kot o možnem chibi R:I.P. projektu). Drugo je to, da je zgodba nabasana z referencami, šalami in puni. Vsega se nismo trudili razlagat, ker niti ne bi imelo pomena, tisto glavno pa se najde v opombah. In preden se je (vsaj določene) reference našlo je trajalo, poleg tega pa se dolgo ni vedelo ali bo to samo enodejanka ali seralizacija. Sama upam, da sicer ne bo vsako novo poglajve objavljeno v vsaki drugi številki, lahko pa vseeno povem, da bo do objave drugega poglavja trajalo kar nekaj časa, ker je po besedah prevajalca drugo poglavje polno ekonomskih for na katere pa se nihče v skupini ne spozna (če se kdo od vas in ste pripravljeni pomagat, obstajajo komentarj in moj mail naslov na strani Dobrodošli).

Pa zgodba? Resnici na ljubo velika zmeda, ki se mi je do sedaj pošteno priljubila (in nakup zvezka(ov) z moje strani je garantiran). Naslov ni za začetnike v anime/manga krogu ampak za tiste, ki imate že nekaj kilometrov za seboj. Sodeč po enem samem poglavju res težko rečem za kaj se bo v mangi šlo ... vas pa lahko potolažim, da zadeva ni tako huda kot Sayonara zetsubou Sensei.

Spokojno kosilo je prav tako moje vrste prislila vsem tistim Slovenskim oboževalcem, ki tudi berejo mange, in so zapičeni v idejo, da so sposobni gledati/brati animeje/mange samo v Angleščini (oprostite srčki, ampak kot že rečeno Spokojno kosilo je trenutno dostopno samo v Japonščni in Slovenščini, izbira je vaša >:D).

 

Zdaj ko je vsa ta norija za menoj lahko rečem le to. Spoznala sem, da nam primanjkuje ljudi, ki bi se jim dalo prevajti v Slovenščino o.O (ni blo dolgo nazaj, ko sem jih imela preveč xD, in da, ne bom se branila novega para deloavnih rok).

 

P.S.: vesela bi bila, če si preberete kakšnega od zgodnjih naslovov in morda poveste svoje prve vtise na podlagi prebranega.