Umiryuu || 海竜

 

To, da Haruhi ne maram po dolgem in po čez, ni nobena skrivnost. Vse od kar se je razvila obupna manija se je jaz obupno otepam, kljub temu, da sem priporočila in prijetne besede prvo prejela s povsem ne pričakovane strani (verjeli, ali ne). Kaj točno naj bi se v seriji dogajalo nimam pojma. Da bi vam poiskušala le to razložiti je približno tako, kot če bi dal nekumu, ki ne pozna Japonske, njihove kulture in animejov gledati Sayonara Zetsubou Sensei in mu rekel naj ti zdaj pove povzetek. Pa to niti ni pomembno. Dejstvo je, da me do sedaj še nihče s takšnim in drugačnim prepričevanjem ni uspel prepričati, da bi si ogleda vsaj eno minuto te serije. Sicer škoda, glede na to, da med ljudmi velja za lahko komedijo, sama pa imam le te blazno rada še posebaj takrat, ko so kvalitetne.

A kljub vsem videnim AMVjem ter parodijam pa v zadnjih 3 letih nisem privihala kotičkov svojih ust naračun Haruhi franšize niti enrkat. Žal.

Vse do včeraj, ko sem po čudnem naključju uspela videti tale MAD ter skoraj popokala od smeha pri "kamehameha" in prfektnem Gintama cameo. In po ogledu sem ugotovila naslednje stvari:

 

- Kyona igra Sugita Tomokazu. In že samo zaradi tega je Haruhi anime pure win (in to rečem sedaj prvič v 3 letih). Nekaj česar do sedaj nisem vedela.

- Ima made no arasuji je še en v vrsti zmešanih komadov, ki ga ne moreš nehat poslušat potem, ko ga začneš

- Zaradi obeh zgornjih navedenih dejstev lahko pogeldam vsah Haruhi-chan, če že več ne. 

 

Višek mojega smeha pa je prišel na plan šele danes.

Haruhi franšiza je dobila lepši priokus in sem danes z veliko lažjim srcem začela poslušati na Japonskem danes izdani album The Shinphony of Haruhi Suzumiya. Album v izvedbi Tokijskega filharmoničnega orkestra, posnet na fan club prireditvi, kjer so se igrale pesmi potretirane v animeju s klasičnim pridihom. Tovrstne albume z veseljem poslušam pa prav za prav ni važno s katere serije so (deformacija, ki sem jo staknila ob 6+4 letnem učenju klasične glasbe). Album sam je res krasna zbirka sklad pa naj bodo to instrumentale ali pa tiste 4 vokalne (uvau ... da mi je petje Hirano Aye celo všeč o.O). Od vseh skladb, ki so na albumu pa mi je najljubša 交響曲第7番ハ長調作品60「レニングラード」第一楽章より/Koukyou kyoukai dai 7 ban ha chouchou sakushin 60 「Leningrad」 daiichi gakushou yori, ki je prav za prav priredba prvega stavka Alegretto iz  Šostakovičeve 7. simfonije Leningrad (original - vse skupaj približno 75 min dolgo, na albumu se pojavijo segmenti z 2 in 3 videa). Vsekakor krasna zbirka skladb in še en CD, ki bo verjetno enrkat pristal v moji zbirki.

 

In komu se je potrebno zahvalit za tako krasno izvedbo? Komu drugemu kot pa že davno slavnemu otaku violinistu Yura Hiroakiju ter njegov kompanjonu Philip Chu, ki je pomagal pri dirigiranju celotnega Tokijskega filharmoničnega orkestra (aja pa menda je potrebno meniti še pianista Honda Seijia, ki je mimo grede zaigral Piano kolekcijo FF VII). Tu pa se moj smeh šele prične.

Kratko in jedrnato! Glede na to, da je Hiro svojevrstna ikona bi morali založniki imeti malo morje njegovih slik tisto ubogo slikico, ki so jo pa celo utaknili v omenjen album pa so jo izgleda pobrali kar z Wikipedie (tako da me v bistvu niti ni nasmejala Haruhi franšiza, in da vem da se smejim popolnoma nepomembnim detailom). Pri vsem skupaj pa je bil človek na prireditvi celo prisoten in naredil uber krasno Frenkie (ONE PIECE ©) pozo v uber seksy napol prozrorni srajčki.

 

 

I ko že govorim o Yura Hiroakiyu. Sodeč po njegovem blogu je še vedno dovolj otaku, da ve kaj se trenutno dogaja na sceni. Zahvaljujoč njegovemu postu sem danes sicer prvič a že tretjič videla eno in isto prikolico za Summer Wars. In le ta mi je blazno hodila v nos ker edino kar mi je po glavi hodilo med vsemi 3. ogledi je Amamiya Shuuhei iz meni preljubega filma Piano no mori. Sodeč po osnovnem Googlanju se moja ušesa niso zmotila saj obema (tako Amamiya Shuuheiu in Keiso Kenjiju) posoja glas isti fantič (dobesedno). Z enim letom več zdaj že 16 letni fant nadaljuje svojo igralsko pot. Če se v svoji igralski poti še išče ali pa ga njegova agencija kot normalnega igralca ne more prodati dovolj ne vem. Dejstvo pa je, da se pojavlja v svetu zvezd vse od svojega 7 leta, ko je nastopil v TV drami Namida wo fuite, le slabo leto za tem pa je sledila vloga po kateri ga še danes prepozna večina ljudi. In sicer vloga velikanskega dojenča Boua iz Miyazakijevega filma Sen to Chihiro no Kamikakushi, pri nas poznan anime pod imenom Čudežno potovanje (nadaljni detaili si pa tako in tako zaslužijo poglavje zase).

Kakorkoli, Summer Wars se je s tem nemudoma uvrstil na mojo "moram videti" listo, ker se mi je dečko v Piano no mori preveč priskutil (še posebaj po tistem ko sem videla sladke posnetke s Premium Edition izdaje :D).