Umiryuu || 海竜

 

Poročilo o vsem skupaj vlečem več kot preveč časa. Dejstvo je da sem hotela sestaviti listo pesmi, ki jih je GOCOO odigranih pa kljub svoji najboljši volji tega nisem uspela storiti čemur je predvsem krivo dejstvo, da so svoj zadnji album s "novim materialom" izdali v letu 2007 in sumim, da so nam zaigrali kar nekaj novih bobnarij, ki še niso izdane  na CDju.

 

 

Za tiste, ki ne veste se je GOCOOjeva predstava odvrtela na Večerovem odru, ki je prav za prav rockovski oder. Pred samim začetkom se je na platnu poleg odra odvrtel intervju, ki ga je naredil večerov novinar s voditeljico GOCOOja in njihovo prevajalko. Naj tu omenim že zdavnaj znano šlamparijo Večera, ki so v svojih prevodih, prav tako pa novinar sam, vedno rekli "taiku" bobni, ko bi morali biti taiko. Mimogrede tukaj je omenjeni interview prepleten s posnetki s samega koncerta, žal brez zvoka.
Še preden se je intervju odvrtel do konca se je na odru začelo dogajati svoje. Člani skupine so se začeli prihajati na oder in opravili zadnje preverjanje pred nastopom istočasno pa se je v ozadju začela odvijati lahkotna žuboreča glasba, ki je služila kot uvod v GOCOOjev silovit začetek koncerta. V času vrtenja te glasbe (ki je trajala morda kakšno minuto) se je prej plaho zbrana množica v ozadju hitro zgužvala pred oder. Naša družba je imela srečo (oz. smo bili takšni grebatorji), da smo dobili stojišča pod samim središčem odra. Nič kaj primerno mesto za snemanje glasbe (moji posnetki koncerta so nič drugega, kot samo hreščanje) vsekakor pa najboljša pozicija za poln užitek take glasbe.

V družbi profesionalnih bobnarjev in ritmih, ki prevzamejo celo telo pa je najbolj razočaralo prav občinstvo. V kolikor me je osebno presenetila števična udeležba, ki je nisem pričakovala, pa je bilo njihovo navdušenje povprečno, da ne rečem celo podpovprečno. V kolikor me spomin ne vara je trajalo skoraj celo uro preden se je občinstvo do dobra razživelo.

Zdaj me zanima, ali je temu kriva slovenka ne-navajanost tovrstnega izražanja glasbe ali pa je bilo med prisotnimi res toliko naključnih obiskovalcev.

 

Posnetek s koncerta.

 

 

Kljub temu, da sem rekla, da bom ostala do polnoči, ker je bil do takrat obljubljen program pa mi to ni uspelo - ljudje se me zvlekli drugam D:

Večera sem se udeležila izključno zaradi same podpore in dejstva, da sem se hotela smejati prozani izbiri komadov. Očitno se svojega skepticizma nikakor ne morem otresti, ko pride do tovrstne glasbe. Za moje standarte se pa prav veliko nisem zmotila, tisti večer so je vrtela skomercializirana smetana Visual Keia. Priznam pa, da so se sem in tja odvrteli komadi, ki so šokirali tudi mene saj redko zasledim tovrstno izražanje v visual kei glasbi. Žal pa teh pesmi nisem prepoznala, da bi lahko povedala njihove naslove. Večer je potekal predsem v duhu blebetanja, popivanja in slikanja tistih nekaj ljudi, ki so prišli primerno večeru oblečeni. Dobro vzušje pa je "kvarilo" dobesedno predvajanje promocijskih videov in glasbe. Z drugimi besedami, promocijski videi so se predvajali zase (brez glasbe za katero je bil video narejen) glasba pa posebaj. Med brskanjem, zakaj je bilo temu tako mi je kolega rekel, da se to večkrat zgodi na podobnih "prireditvah", organizatorja pa sta rekla, da žal niso uspeli dobiti videov, ki bi prišli s dovolj kvalitetnimi posnetki glasbe. Upam, da se to ne bo naslednjič odpravilo; na internetu je dovolj virov ki ponujajo tudi iso DVDjov promocijskih videvo -.-;;

Večera se je udeližilo kar nekaj starih mačkov metelkove ter lepo število visual kei fanov. O točnih številkah je težko govoriti a več kot 100 se jih v celem večeru tam ni prikazalo (<- moja osebna ocena), od tega je bilo stalo prisotnih morda kakšnih 20-30 ljudi.

 

 

Koncert za katerega sem izvedela pred malo več kot teden dni nazaj. Slovenska galsbena scena oz. vse kar nima veze s Japonsko glasbeno sceno kot tako, me že nekaj časa praktično ne zanima več. Temu primerno sem za koncert izvedela zato ker trenutno japonski kitarist SUGIZO sodeluje s Juno Reactorjem in je bilo rečeno, da se bo pojavil tudi na tem otvoritvenem koncertu. Obisk koncerta je bil kot zmenek na slepo. Na žalost sem padla v tisto skupino nesrečnežov, ki mo v ponedejek izvedeli, da so bile vse karte razprodane. Teh naj bi bilo menda samo 800, a ker mi Ljubljana ni daleč se se vseeno odločila za obisk, če se slučajno kakšne karte sprostijo pred začetkom koncerta. Kljub upanju pa sem bila pri blagajni gladko zavrnjena češ, da je vse razprodano in da morajo karte počakati na ljudi, pa če tudi ti pridejo 5 minut pred koncem koncerta. No ja, trma kot sem sem počakala do začetka koncerta in da se je nekaj ljudi razpršilo, takrat sem končno dobila malenkost drugačen dogovor ter ob pol devetih le dobila svojo karto.

Z 800 razprodanimi kartami pa me je sama dvorana malenkost razočarala. V času mojega prihoda so Laibachi že nekaj časa igrali sama pa sem se, pozor ob razprodanem koncertu, lahko preprosto sprehodila do prvih vrst.

Na vseh raklamah glede tega koncerta je pisalo da bodo Laibachi odigrali svoje predelane uspešnice prejšnih let in efekt je bil precej podoben temu kar je Nena storila s svojo izdajo ploščka za 20 obletnico svojega delovanja. Z drugimi besedami zakon glasba a ne nekaj kar bi, vsaj jaz, lahko mirne druše odigral na koncertu. Njihov koncert je trajal približno eno uro in pol in ljudje so se razživeli, mislim da, šele v zadnjih 20 minutah. Prvi dve tretjini koncerta se je namreč odvijal v precej počasnih, mirnih, da ne rečem že celo nežnih ritmih, sama sem bila v resnih dvomih, da nisem slučajno prišla na koncert Enye. Vse skupaj je izpadlo, kot da so si člani benda mislili "od teh ljudi prvo uro tako in tako nič nebo, zakaj bi se potem mi trudili in igrali hitrejše komade?". Najbolj žalostno od vsega, zaradi česar so se mi Laibachi začeli že smiliti pa je to, da sem v celi dvorani uspela zaslediti le enega fanatičnega Laibach fana, ki mu je bilo vseeno za ljudi okrog njega in je v njihovi glasbi preprosto užival.

Po končanem Laibachoven delu je sledila polurna pavza, ki sem jo sama izkoristila za obisk stranišča, ob hitri vrnitvi v dvorano pa sem na odru videla razlog mojega obiska Šiške tisti dan. Skupaj s punco iz Lendave, ki je prišla v Ljubljano zaradi SUGIZOja, sva se prilepili na oder ter se začele zasanjano sliniti pred njim (oh fear the mighty powah of international star), medtem ko je so njegova dejanja bolj kot ne pokazala, da mu je malenkost nerodno (morda pa ni pričakoval da ga bo kdo tu bogu za hrbtom poznal xD), vsekakor povsem v nasprotju s tem kar smo potem kasneje videli med samim koncertom.

Drugi del prireditve oz. koncert Juno Reactorja je potekal v precej drugačnem vzdušju kot pa Laibachov. Ljudje so okupirali prvo vrsto pred odrom (ja jaz sem bila med njimi) ter se razživeli že ob prvih zaigranih taktih. Priznam, SUGIZO me je popolnoma prevzel in ker je kitara imela imela veliko vlogo na tem koncertu so moje oči bile večina časa na njem. V času, ko pa sem si uspela vzeti čas tudi za vse ostale člane in v času ko sem celo uspela poslušati glasbo v celoti (in ne razmišlati samo o tem kako zakon je SUGIZO in kako hudo dobro igra kitaro, etc) mi je v trenutko postalo jasno zakaj so uspeli Juno Reactor narediti tako hudo kombinacijo s GOCOOjem, večini najbolj poznana skladba Teahouse iz Matix OSTa.

Mogoče še za konce eno manjše presenečenje, ki sem ga doživela. Moje predhodnje znanje o Juno Reactorju in SUGIZOju je bilo praktično ničelno (no ne, da je sedaj veliko razlike) razen tega da sem vedela, da so Juno reactor zakon in da je SUGIZO zakon. Kupidova piščia v srce pa je priletela takrat, ko je SUGIZO v roke vzel violino, več vam bo jasno, če si ogledate oz. poslušate naslednji klip.

 

 

In ker sem imela že povsod neke pripombe naj jih imam še tu. Glede na polnost dvorane in povpraševanje bi organizatorji z lahkoto dodali še 200 kart, in pa pred kakšno uro sem o tej prireditvi gledala tudi prispevek na prvem programu televizije Slovenija, kjer so gostili tudi direktorja centra Simona Karduma. V kolikor se povečini strinjam z vsem rečenim pa moram le vprašati ... kakšen afterparty si pa sploh zaluži omembo, če zvezd večera na njem sploh ni (no vsaj ni jih bilo do pol štirih zjutraj, medtem ko se je prireditev zaključila ob pol enih -.-;;).

Poročilo RTVSLO ter njihove slike si lahko pogeldate tukaj.

 

 

Ob novički, ki me je zadela včeraj, da smo pri nas pred časom imeli tudi kitarista X Japana Pato pa moram reči, da svojo misel izpred nekaj mesec zaključijem z izidom: glasba je zmagala. (<- ampak za to so krivi še nekateri drugi dejavniki, katerih posedica se bo, upam da, pokazala naslednje leto; več v tem treutku ne morem reči).

 

 

 

 

V bistvu samo dve :P

 

Že nekaj časa znano a, vsaj meni, še vedno zanimivo.

BENNIE K, popularen urban duo, sestavljen iz rapperja CICO in voklaistke YUKI sta se odločila za nekaj sprememb. YUKI bo namreč sedaj v celoti prevzela vlogo producentke ter zapustila mesto vokalistke. Posledica tega pa je bil tudi sočasna napoved njunega novega projekta BK Project. Če se morda kdo spomni vseh tisth "m-flo loves" komadov vam lahko povem, da bo BK Project nekaj podobnega.

Prvo vokalistko, ki pa ji bosta dala čast nastopiti v njunem projektu pa je američanka BECCA, ki je s svojo pevsko kariero bolj aktivna na Japonskem kot pa v Ameriki.

Spremeba v vlogi članov BENNIE K me ni presenetila, me je pa vsekakor presenetila izbira pevke BECCA za njun projekt. BECCA je namreč novinka v svetu glasbe in do sedaj še ni ustvarila niti enega razvpitega singla.

Glede na to, da sme prej primerjala BK Project s m-flo loves, lahko tu tudi omenim, da sta m-flo duo za začetnico njunega "loves" projeta izbrala manj znano pevko in sicer, tudi američanko (čeprav mešanega porekla), CRYSTAL KEY. Slava CRYSTAL KEY se je po končanem projektu vzpela v neznane višave a za razliko od BECCE je za seboj imela singel "Motherland" ter občasne preboje med prvih 10 na oriconovi lestvici.

 

Avax je končno (?) odprl vrata visual kei skupinam. Pred časom na seznamu vseh avtorjev te založbe nisi našel niti ene visual kei skupine, pač pa največje pop zvezde Japonske ter rockarske bande s tradicijo. 10. Sebtembra pa so Megamasso na svojem koncertu napovedali, da se pridružujejo tej založbi pri kateri bodo imeli naslednji mesec svoj major debi. Bi rekla, da sem presenečena nad tem, da je fantom uspelo priti tako daleč, a pri visual kei skupinah res nikoli ne veš. A glede na to, da so jih po zobeh vlačili tudi ameriški časopisi še v času njihovega počasnega vspona .... Jih pa zaradi več razlogov čaka lepa in precej stabilna prihodnost. Prvo, uspeli so očarati avax, ki je založba, ki samo zaradi dveh najmočnejših pop zvezd na japonskem Hamasaki Ayumi ter Koda Kumi pod svojim okriljem pobere 1/4 vsega denarja, ki se vrti v tem biznisu zaradi, ter dejstva, da avax redko zapušča svoje glasbenike pa naj bo njihova prodajanost še tako slaba. Back up imajo vsekakor dobr, kaj bodo pa iz tega naredili je pa na njih samih.

 

Twitter je ena tistih obupno popularnih zadevščin, ki sem jo sama začela uporabljati šele pred kratkim, pa še to samo za to ker je en meni ljubih avtorjev začel uporabljati to stran. V kolikor pa je sicer Twitter razširjen in popularen praktično na vseh koncih sveta, na Japonskem šele začenja dobivati na svoji veljavi. No ja, verjetno je bilo to rečeno napak saj sem bila priča hitremu razsajanju Twitter računov med grozno slavnimi in tistimi komaj poznanimi japonci oz. navadnimi smrtniki v zadje pol leta.

 

Med temi računi se najde kar nekaj takih katerim sledim tudi sama, čeprav zaradi moje lenobe težko rečem, da res sledim. Japonci namreč pišejo v Japončini sama sem pa velikokrat prelena, da bi si, čeprav kratke, stavke prevedla, predvsem zato ker so večinkrat neuporabni. Danes pa se mi je po skoraj celem mesecu zahotelo, da uporabim Twitter zase, ob obisku strnai pa me je pričakalo prav prijetno presenelenje.

 

Eno prvih imen, ki sem jih na Twitterju začela zasledovati so bili tweeti slavnega yoshitoshi ABeja, ki ni slaven samo na Japonskem, ampak tudi v Evropi ter Ameriki. S čem se je njegava slava začela, ali s Niea_7 ali s Serial Experiments Lain ne vem, ampak jasno je, da je bila njegova slava v polnem razcvetu, ko sta izhajali njegovi deli Haibane Renmei (mimogrede, ta anime je dobil tudi slo podnapise) ter Texhnolyze (čeprav tu govorimo samo o konceptnem dizajnu karakterjev).

 

Zakaj torej Yoshitoshi ABe in presenelčenje. Kot že rečeno Japonci pišejo v Japonščini in yoshitoshi ni nobena izjema. No vsaj ni bil vse do včeraj (14.09.2009), ko se mu je očitno zahotelo izboljšati svojo angleščino (ki je mimogrede gladko berljiva). Preko twittov pa je v angleščini odgovarjujoč navdušenim obožealcem že sporočil, da trenutno riše naslovnico za Lain Blu-Ray izdajo, da za Niea_7 in Haibane Renmei še nič ni odločeno v teh smeri in da vsak dan dela do 5h zjutraj.

 

Ummm.. mislim, da bom sedaj bolj redni obiskovalec Tweeterja :3

 

Se morda spomnite, ko sem lani pisala o tem, da bo CLAMPova manga Kobato. dobila anime adaptacijo letos jeseni? Že pred nekaj meseci so razkrili glavna dva igralca, v zadnji številki NewType pa še preostale zvezde in sicer:

Pri zasedbi sami se niso hudo izprsili vseeno pa je le ta prijetna in po mojem mnenju precej ustrezna, vsaj glede na zgodbo samo.

 

Pa pozabimo Kobato. za čas, ker se bo dalo o njej povedati kaj več žez kakšen mesec ali dva.

 

Fukuyama Jun, ki je posodil glas Watanuki Kimihiroju v CLAMPovi originalni mangi xXxHOLiC (pa še nekaterim drugim karakterjem), je očitno povsem prevzel CLAMPovke. Že pred dvema letoma se je pojavil na CLAMPovem originalnem web radiu Komugikotoride no Yonshimin (št. 18 :P), danes pa ...

 

Včeraj se je na njegovem blogu pojavil precej zanimiv vnos v katerem je napisal, da se približuje 30. in je ugotovil, da do sedaj ni izdal ničesar pod lastnim imenom. Izziv, ki mu ga je naložila njegova agencija, ter se odločil, da izda album.

Zveni kot, da bi mu agencija subtilno govorila naj izkoristi trenutno slavo in izgled ter pobere ves denar oboževalkam. Albumi, kot takšni pa so bili že od nekdaj poplarno sredstvo za tvorstno početje. Edino kar sama v tem vidim pa je ena velika katastrova saj Fukuyama do sedaj ni pokazal, da bi bil zmožen normalno peti (pa ne da bi bil sicer pri tem izjema). V kolikor je bilo to le "mimogrede" sporočilo pa se nadalnje informacije niso pričakovale tako kamalu.

 

Danes namreč se je na netu pojavilo tole:

 

 

 

Z drugimi besedami njegov album s naslobom Romantic World 31/浪漫的世界31 bo izdan 26.11.2009 pri založbi flyingDOG; na strani založbe lahko najdete tudi njegovo stran. Limitirana izdaja bo vsebovala promocijski video, making of promocijskega videa in snemanja albuma ter intervju s JunJunom. Poleg tega pa bodo CLAMPovke naredile posebno ilustracijo za njegov album.

 

Huh? CLAMPovke so prvič ilustrirale za CD šele leta 2006 in še to ekskluzivno za xXxHOLiC, zdaj pa bodo risale še za seiyuujev album, kateri nima niti najmanjše veze z njimi?! Mislim, da se tovrstni dogodek beleži prvič v zgodovini. Seiyuuji niso nikoli bili deležni takšne ekskluzivnosti, še toliko manj če govorimo o samostojnih izdajah ... JunJun daleč si prišel (zdaj me samo zanima ali moram v tem primeru ignorirati Base Ball Bearovo izdajo BREEEEZE GIRL ali ne o.O)