Poročilo o vsem skupaj vlečem več kot preveč časa. Dejstvo je da sem hotela sestaviti listo pesmi, ki jih je GOCOO odigranih pa kljub svoji najboljši volji tega nisem uspela storiti čemur je predvsem krivo dejstvo, da so svoj zadnji album s "novim materialom" izdali v letu 2007 in sumim, da so nam zaigrali kar nekaj novih bobnarij, ki še niso izdane na CDju.
GOOCO na LENTu, 27.6.2009
Za tiste, ki ne veste se je GOCOOjeva predstava odvrtela na Večerovem odru, ki je prav za prav rockovski oder. Pred samim začetkom se je na platnu poleg odra odvrtel intervju, ki ga je naredil večerov novinar s voditeljico GOCOOja in njihovo prevajalko. Naj tu omenim že zdavnaj znano šlamparijo Večera, ki so v svojih prevodih, prav tako pa novinar sam, vedno rekli "taiku" bobni, ko bi morali biti taiko. Mimogrede tukaj je omenjeni interview prepleten s posnetki s samega koncerta, žal brez zvoka.
Še preden se je intervju odvrtel do konca se je na odru začelo dogajati svoje. Člani skupine so se začeli prihajati na oder in opravili zadnje preverjanje pred nastopom istočasno pa se je v ozadju začela odvijati lahkotna žuboreča glasba, ki je služila kot uvod v GOCOOjev silovit začetek koncerta. V času vrtenja te glasbe (ki je trajala morda kakšno minuto) se je prej plaho zbrana množica v ozadju hitro zgužvala pred oder. Naša družba je imela srečo (oz. smo bili takšni grebatorji), da smo dobili stojišča pod samim središčem odra. Nič kaj primerno mesto za snemanje glasbe (moji posnetki koncerta so nič drugega, kot samo hreščanje) vsekakor pa najboljša pozicija za poln užitek take glasbe.
V družbi profesionalnih bobnarjev in ritmih, ki prevzamejo celo telo pa je najbolj razočaralo prav občinstvo. V kolikor me je osebno presenetila števična udeležba, ki je nisem pričakovala, pa je bilo njihovo navdušenje povprečno, da ne rečem celo podpovprečno. V kolikor me spomin ne vara je trajalo skoraj celo uro preden se je občinstvo do dobra razživelo.
Zdaj me zanima, ali je temu kriva slovenka ne-navajanost tovrstnega izražanja glasbe ali pa je bilo med prisotnimi res toliko naključnih obiskovalcev.
Posnetek s koncerta.
Visual Kei večer na Metelkovi, 8.7.2009
Kljub temu, da sem rekla, da bom ostala do polnoči, ker je bil do takrat obljubljen program pa mi to ni uspelo - ljudje se me zvlekli drugam D:
Večera sem se udeležila izključno zaradi same podpore in dejstva, da sem se hotela smejati prozani izbiri komadov. Očitno se svojega skepticizma nikakor ne morem otresti, ko pride do tovrstne glasbe. Za moje standarte se pa prav veliko nisem zmotila, tisti večer so je vrtela skomercializirana smetana Visual Keia. Priznam pa, da so se sem in tja odvrteli komadi, ki so šokirali tudi mene saj redko zasledim tovrstno izražanje v visual kei glasbi. Žal pa teh pesmi nisem prepoznala, da bi lahko povedala njihove naslove. Večer je potekal predsem v duhu blebetanja, popivanja in slikanja tistih nekaj ljudi, ki so prišli primerno večeru oblečeni. Dobro vzušje pa je "kvarilo" dobesedno predvajanje promocijskih videov in glasbe. Z drugimi besedami, promocijski videi so se predvajali zase (brez glasbe za katero je bil video narejen) glasba pa posebaj. Med brskanjem, zakaj je bilo temu tako mi je kolega rekel, da se to večkrat zgodi na podobnih "prireditvah", organizatorja pa sta rekla, da žal niso uspeli dobiti videov, ki bi prišli s dovolj kvalitetnimi posnetki glasbe. Upam, da se to ne bo naslednjič odpravilo; na internetu je dovolj virov ki ponujajo tudi iso DVDjov promocijskih videvo -.-;;
Večera se je udeližilo kar nekaj starih mačkov metelkove ter lepo število visual kei fanov. O točnih številkah je težko govoriti a več kot 100 se jih v celem večeru tam ni prikazalo (<- moja osebna ocena), od tega je bilo stalo prisotnih morda kakšnih 20-30 ljudi.
Laibach & Juno Reactor v prenovljenem Kinu Šiška oz. centru urbane kulture Ljubljana, 18.9.2009
Koncert za katerega sem izvedela pred malo več kot teden dni nazaj. Slovenska galsbena scena oz. vse kar nima veze s Japonsko glasbeno sceno kot tako, me že nekaj časa praktično ne zanima več. Temu primerno sem za koncert izvedela zato ker trenutno japonski kitarist SUGIZO sodeluje s Juno Reactorjem in je bilo rečeno, da se bo pojavil tudi na tem otvoritvenem koncertu. Obisk koncerta je bil kot zmenek na slepo. Na žalost sem padla v tisto skupino nesrečnežov, ki mo v ponedejek izvedeli, da so bile vse karte razprodane. Teh naj bi bilo menda samo 800, a ker mi Ljubljana ni daleč se se vseeno odločila za obisk, če se slučajno kakšne karte sprostijo pred začetkom koncerta. Kljub upanju pa sem bila pri blagajni gladko zavrnjena češ, da je vse razprodano in da morajo karte počakati na ljudi, pa če tudi ti pridejo 5 minut pred koncem koncerta. No ja, trma kot sem sem počakala do začetka koncerta in da se je nekaj ljudi razpršilo, takrat sem končno dobila malenkost drugačen dogovor ter ob pol devetih le dobila svojo karto.
Z 800 razprodanimi kartami pa me je sama dvorana malenkost razočarala. V času mojega prihoda so Laibachi že nekaj časa igrali sama pa sem se, pozor ob razprodanem koncertu, lahko preprosto sprehodila do prvih vrst.
Na vseh raklamah glede tega koncerta je pisalo da bodo Laibachi odigrali svoje predelane uspešnice prejšnih let in efekt je bil precej podoben temu kar je Nena storila s svojo izdajo ploščka za 20 obletnico svojega delovanja. Z drugimi besedami zakon glasba a ne nekaj kar bi, vsaj jaz, lahko mirne druše odigral na koncertu. Njihov koncert je trajal približno eno uro in pol in ljudje so se razživeli, mislim da, šele v zadnjih 20 minutah. Prvi dve tretjini koncerta se je namreč odvijal v precej počasnih, mirnih, da ne rečem že celo nežnih ritmih, sama sem bila v resnih dvomih, da nisem slučajno prišla na koncert Enye. Vse skupaj je izpadlo, kot da so si člani benda mislili "od teh ljudi prvo uro tako in tako nič nebo, zakaj bi se potem mi trudili in igrali hitrejše komade?". Najbolj žalostno od vsega, zaradi česar so se mi Laibachi začeli že smiliti pa je to, da sem v celi dvorani uspela zaslediti le enega fanatičnega Laibach fana, ki mu je bilo vseeno za ljudi okrog njega in je v njihovi glasbi preprosto užival.
Po končanem Laibachoven delu je sledila polurna pavza, ki sem jo sama izkoristila za obisk stranišča, ob hitri vrnitvi v dvorano pa sem na odru videla razlog mojega obiska Šiške tisti dan. Skupaj s punco iz Lendave, ki je prišla v Ljubljano zaradi SUGIZOja, sva se prilepili na oder ter se začele zasanjano sliniti pred njim (oh fear the mighty powah of international star), medtem ko je so njegova dejanja bolj kot ne pokazala, da mu je malenkost nerodno (morda pa ni pričakoval da ga bo kdo tu bogu za hrbtom poznal xD), vsekakor povsem v nasprotju s tem kar smo potem kasneje videli med samim koncertom.
Drugi del prireditve oz. koncert Juno Reactorja je potekal v precej drugačnem vzdušju kot pa Laibachov. Ljudje so okupirali prvo vrsto pred odrom (ja jaz sem bila med njimi) ter se razživeli že ob prvih zaigranih taktih. Priznam, SUGIZO me je popolnoma prevzel in ker je kitara imela imela veliko vlogo na tem koncertu so moje oči bile večina časa na njem. V času, ko pa sem si uspela vzeti čas tudi za vse ostale člane in v času ko sem celo uspela poslušati glasbo v celoti (in ne razmišlati samo o tem kako zakon je SUGIZO in kako hudo dobro igra kitaro, etc) mi je v trenutko postalo jasno zakaj so uspeli Juno Reactor narediti tako hudo kombinacijo s GOCOOjem, večini najbolj poznana skladba Teahouse iz Matix OSTa.
Mogoče še za konce eno manjše presenečenje, ki sem ga doživela. Moje predhodnje znanje o Juno Reactorju in SUGIZOju je bilo praktično ničelno (no ne, da je sedaj veliko razlike) razen tega da sem vedela, da so Juno reactor zakon in da je SUGIZO zakon. Kupidova piščia v srce pa je priletela takrat, ko je SUGIZO v roke vzel violino, več vam bo jasno, če si ogledate oz. poslušate naslednji klip.
Še ostali posnetki s večera.
In ker sem imela že povsod neke pripombe naj jih imam še tu. Glede na polnost dvorane in povpraševanje bi organizatorji z lahkoto dodali še 200 kart, in pa pred kakšno uro sem o tej prireditvi gledala tudi prispevek na prvem programu televizije Slovenija, kjer so gostili tudi direktorja centra Simona Karduma. V kolikor se povečini strinjam z vsem rečenim pa moram le vprašati ... kakšen afterparty si pa sploh zaluži omembo, če zvezd večera na njem sploh ni (no vsaj ni jih bilo do pol štirih zjutraj, medtem ko se je prireditev zaključila ob pol enih -.-;;).
Poročilo RTVSLO ter njihove slike si lahko pogeldate tukaj.
Ob novički, ki me je zadela včeraj, da smo pri nas pred časom imeli tudi kitarista X Japana Pato pa moram reči, da svojo misel izpred nekaj mesec zaključijem z izidom: glasba je zmagala. (<- ampak za to so krivi še nekateri drugi dejavniki, katerih posedica se bo, upam da, pokazala naslednje leto; več v tem treutku ne morem reči).
Že nekaj časa znano a, vsaj meni, še vedno zanimivo.
BENNIE K, popularen urban duo, sestavljen iz rapperja CICO in voklaistke YUKI sta se odločila za nekaj sprememb. YUKI bo namreč sedaj v celoti prevzela vlogo producentke ter zapustila mesto vokalistke. Posledica tega pa je bil tudi sočasna napoved njunega novega projekta BK Project. Če se morda kdo spomni vseh tisth "m-flo loves" komadov vam lahko povem, da bo BK Project nekaj podobnega.
Prvo vokalistko, ki pa ji bosta dala čast nastopiti v njunem projektu pa je američanka BECCA, ki je s svojo pevsko kariero bolj aktivna na Japonskem kot pa v Ameriki.
Spremeba v vlogi članov BENNIE K me ni presenetila, me je pa vsekakor presenetila izbira pevke BECCA za njun projekt. BECCA je namreč novinka v svetu glasbe in do sedaj še ni ustvarila niti enega razvpitega singla.
Glede na to, da sme prej primerjala BK Project s m-flo loves, lahko tu tudi omenim, da sta m-flo duo za začetnico njunega "loves" projeta izbrala manj znano pevko in sicer, tudi američanko (čeprav mešanega porekla), CRYSTAL KEY. Slava CRYSTAL KEY se je po končanem projektu vzpela v neznane višave a za razliko od BECCE je za seboj imela singel "Motherland" ter občasne preboje med prvih 10 na oriconovi lestvici.
Avax je končno (?) odprl vrata visual kei skupinam. Pred časom na seznamu vseh avtorjev te založbe nisi našel niti ene visual kei skupine, pač pa največje pop zvezde Japonske ter rockarske bande s tradicijo. 10. Sebtembra pa so Megamasso na svojem koncertu napovedali, da se pridružujejo tej založbi pri kateri bodo imeli naslednji mesec svoj major debi. Bi rekla, da sem presenečena nad tem, da je fantom uspelo priti tako daleč, a pri visual kei skupinah res nikoli ne veš. A glede na to, da so jih po zobeh vlačili tudi ameriški časopisi še v času njihovega počasnega vspona .... Jih pa zaradi več razlogov čaka lepa in precej stabilna prihodnost. Prvo, uspeli so očarati avax, ki je založba, ki samo zaradi dveh najmočnejših pop zvezd na japonskem Hamasaki Ayumi ter Koda Kumi pod svojim okriljem pobere 1/4 vsega denarja, ki se vrti v tem biznisu zaradi, ter dejstva, da avax redko zapušča svoje glasbenike pa naj bo njihova prodajanost še tako slaba. Back up imajo vsekakor dobr, kaj bodo pa iz tega naredili je pa na njih samih.
Se morda spomnite, ko sem lani pisala o tem, da bo CLAMPova manga Kobato. dobila anime adaptacijo letos jeseni? Že pred nekaj meseci so razkrili glavna dva igralca, v zadnji številki NewType pa še preostale zvezde in sicer:
Pri zasedbi sami se niso hudo izprsili vseeno pa je le ta prijetna in po mojem mnenju precej ustrezna, vsaj glede na zgodbo samo.
Pa pozabimo Kobato. za čas, ker se bo dalo o njej povedati kaj več žez kakšen mesec ali dva.
Fukuyama Jun, ki je posodil glas Watanuki Kimihiroju v CLAMPovi originalni mangi xXxHOLiC (pa še nekaterim drugim karakterjem), je očitno povsem prevzel CLAMPovke. Že pred dvema letoma se je pojavil na CLAMPovem originalnem web radiu Komugikotoride no Yonshimin (št. 18 :P), danes pa ...
Včeraj se je na njegovem blogu pojavil precej zanimiv vnos v katerem je napisal, da se približuje 30. in je ugotovil, da do sedaj ni izdal ničesar pod lastnim imenom. Izziv, ki mu ga je naložila njegova agencija, ter se odločil, da izda album.
Zveni kot, da bi mu agencija subtilno govorila naj izkoristi trenutno slavo in izgled ter pobere ves denar oboževalkam. Albumi, kot takšni pa so bili že od nekdaj poplarno sredstvo za tvorstno početje. Edino kar sama v tem vidim pa je ena velika katastrova saj Fukuyama do sedaj ni pokazal, da bi bil zmožen normalno peti (pa ne da bi bil sicer pri tem izjema). V kolikor je bilo to le "mimogrede" sporočilo pa se nadalnje informacije niso pričakovale tako kamalu.
Danes namreč se je na netu pojavilo tole:
Z drugimi besedami njegov album s naslobom Romantic World 31/浪漫的世界31 bo izdan 26.11.2009 pri založbi flyingDOG; na strani založbe lahko najdete tudi njegovo stran. Limitirana izdaja bo vsebovala promocijski video, making of promocijskega videa in snemanja albuma ter intervju s JunJunom. Poleg tega pa bodo CLAMPovke naredile posebno ilustracijo za njegov album.
Huh? CLAMPovke so prvič ilustrirale za CD šele leta 2006 in še to ekskluzivno za xXxHOLiC, zdaj pa bodo risale še za seiyuujev album, kateri nima niti najmanjše veze z njimi?! Mislim, da se tovrstni dogodek beleži prvič v zgodovini. Seiyuuji niso nikoli bili deležni takšne ekskluzivnosti, še toliko manj če govorimo o samostojnih izdajah ... JunJun daleč si prišel (zdaj me samo zanima ali moram v tem primeru ignorirati Base Ball Bearovo izdajo BREEEEZE GIRL ali ne o.O)
Danes so na japonskem imeli en tistih navalov, ki se zgodi pratkično vsak konec meseca, v katerem izdajo polno novih glasbenih CDjov. Od tega bi rada izpostavila 3
1. BECCA feat. Hatsune Miku - SHIBUYA
CD sem zasledila pred dnevi, ko sem naročala nekaj dobrot, ki bodo izdane šele naslednji mesec. Ker je blaznno težko dobiti karkoli na internetu od BECCAe sem celo razmišljala o nakupu. Da bi imela resnična oseba duet s virtualno pevko še nisem slišala. BECCA pa takšna kot pač je se mislila, da bo mogoče kaj vrednega poslušanja dala ven. Kasneje singla sicer nisem naročila in ga sedaj tudi nimam namen, še posebaj ker sem zadevo slišala. Ne, ne in še enkrat ne. Takšna kombinacija je bila totalno zgrešena. Popolnoma sem pozabila kako BECCA poje v angleščini, in ne samo to, vi tisti konkretni ameriški anglešini in nekako nimaš pojma kako se je lahko nekaj takšnega znašlo pri tebi oz. meni, ki ameriško angleščino slišim samo še na TVju in radiu. "Trda" ameriška angleščina pa nikakor ne paše skupaj s "mehko" japonščino, za povrh pa govorimo še o Miku katere glas naj bi bil po defoltu moe. Kljub vsemu pa je pevki prineslo nekaj pozornosti. Mislim, da je to njena prva izdaja, ki je v intrnetne vode priplavla dejasnko na dan izdaje singla (pri ostalih se je to zgodilo z njamanj nekaj dnevno zamudo). Po drugi strani pa so ljudje pozorni na to izdajo (koli zaradi BECCA sama je drugo) že samo zaradi Miku.
2. Konomi Takeshi - Tenipuri tte Ii na / Smile
Včasih so govorili, da je Dragon Ball najbolj popularn shounen naslov ... mislim, da se bo to kaj hitro spremenilo v Princ of Tennis (<- ne jemlite dobesedno). Zakaj? Očitno si danes lahko tudi mangake, če imajo le dovolj popularno serijo v svojem rokavu, privoščijo glasbeni debi. PoTa nikoli nisem gledala in glasbe povezane s tem nisem nikoli poslušala. Omenjeni slingel sem prenesla samo za to ker mi je bila naslovnica posuta s miniaturnimi figuricami ranvo prav simpatična. Moja ugotovitev kaj sem dejasnko prenesla je bila precej šokantna. Pa ne za to ker sem prenesla nekaj od PoTa, ampak ker gre za debi mangake (huh o.O). Mislim, da se bo s tem Konomi zapisal vsaj v Japonsko otaku zgodovino, če ne še kaj več.
Mimogrede, tovrstni posnetki sicer niso nobena posebnost, ampak sporočilo od 56 različnih oseb je pravtako svojevrstni fenomen :O - od katerih, mislim da je 50 moških :3 - (mogoče bi morale še enkrat premislilt glede moje odločite o tem da PoTa ne bom nikli gledala).
3. Kajiura Yuki - Rekishi Hiwa Historia Original Sound Track
Ena od tistih zadevc, ki jo še čakam, da prispe v moj nabiralnik ali pa da priplava na površje intrneta, kar pa ne bo kmalu. Edino kar je trenutno dostopno na internetu so izseki pesmi na neowing strani. Moj komentar ... WAKANA tu in tam <3 in Kajura je prvič uporabila glas Kasahare Yuri (opa zdaj Shimada Yuri) tako kot bi moral biti uporabljen do smaega začetka. Cel OST ... do want now! >:O
In še manhja (zame velika :3) novička. Kalafina je imela danes live koncert na katerem so po besedah 2ch-rjev zapele novo posem s naslovom Progressive. Le ta naj bi imela rockovski pridih (nyuuu~~ :3) in singel naj bi izšel enkrat jeseni. *pridno čaka na uradno potrditev* Prav tako je bil pred kratkim napovedan one-man kalafina koncer za 27. decembra letos (mislite, da se mi splača iti za novo letno na Japonsko, pred novim letom bom ujela Kalafino po novem pa Kajiura live ... vredno razmisleka).
To, da Haruhi ne maram po dolgem in po čez, ni nobena skrivnost. Vse od kar se je razvila obupna manija se je jaz obupno otepam, kljub temu, da sem priporočila in prijetne besede prvo prejela s povsem ne pričakovane strani (verjeli, ali ne). Kaj točno naj bi se v seriji dogajalo nimam pojma. Da bi vam poiskušala le to razložiti je približno tako, kot če bi dal nekumu, ki ne pozna Japonske, njihove kulture in animejov gledati Sayonara Zetsubou Sensei in mu rekel naj ti zdaj pove povzetek. Pa to niti ni pomembno. Dejstvo je, da me do sedaj še nihče s takšnim in drugačnim prepričevanjem ni uspel prepričati, da bi si ogleda vsaj eno minuto te serije. Sicer škoda, glede na to, da med ljudmi velja za lahko komedijo, sama pa imam le te blazno rada še posebaj takrat, ko so kvalitetne.
A kljub vsem videnim AMVjem ter parodijam pa v zadnjih 3 letih nisem privihala kotičkov svojih ust naračun Haruhi franšize niti enrkat. Žal.
Vse do včeraj, ko sem po čudnem naključju uspela videti tale MAD ter skoraj popokala od smeha pri "kamehameha" in prfektnem Gintama cameo. In po ogledu sem ugotovila naslednje stvari:
- Kyona igra Sugita Tomokazu. In že samo zaradi tega je Haruhi anime pure win (in to rečem sedaj prvič v 3 letih). Nekaj česar do sedaj nisem vedela.
- Ima made no arasuji je še en v vrsti zmešanih komadov, ki ga ne moreš nehat poslušat potem, ko ga začneš
- Zaradi obeh zgornjih navedenih dejstev lahko pogeldam vsah Haruhi-chan, če že več ne.
Višek mojega smeha pa je prišel na plan šele danes.
Haruhi franšiza je dobila lepši priokus in sem danes z veliko lažjim srcem začela poslušati na Japonskem danes izdani album The Shinphony of Haruhi Suzumiya. Album v izvedbi Tokijskega filharmoničnega orkestra, posnet na fan club prireditvi, kjer so se igrale pesmi potretirane v animeju s klasičnim pridihom. Tovrstne albume z veseljem poslušam pa prav za prav ni važno s katere serije so (deformacija, ki sem jo staknila ob 6+4 letnem učenju klasične glasbe). Album sam je res krasna zbirka sklad pa naj bodo to instrumentale ali pa tiste 4 vokalne (uvau ... da mi je petje Hirano Aye celo všeč o.O). Od vseh skladb, ki so na albumu pa mi je najljubša 交響曲第7番ハ長調作品60「レニングラード」第一楽章より/Koukyou kyoukai dai 7 ban ha chouchou sakushin 60 「Leningrad」 daiichi gakushou yori, ki je prav za prav priredba prvega stavka Alegretto iz Šostakovičeve 7. simfonije Leningrad (original - vse skupaj približno 75 min dolgo, na albumu se pojavijo segmenti z 2 in 3 videa). Vsekakor krasna zbirka skladb in še en CD, ki bo verjetno enrkat pristal v moji zbirki.
In komu se je potrebno zahvalit za tako krasno izvedbo? Komu drugemu kot pa že davno slavnemu otaku violinistu Yura Hiroakiju ter njegov kompanjonu Philip Chu, ki je pomagal pri dirigiranju celotnega Tokijskega filharmoničnega orkestra (aja pa menda je potrebno meniti še pianista Honda Seijia, ki je mimo grede zaigral Piano kolekcijo FF VII). Tu pa se moj smeh šele prične.
I ko že govorim o Yura Hiroakiyu. Sodeč po njegovem blogu je še vedno dovolj otaku, da ve kaj se trenutno dogaja na sceni. Zahvaljujoč njegovemu postu sem danes sicer prvič a že tretjič videla eno in isto prikolico za Summer Wars. In le ta mi je blazno hodila v nos ker edino kar mi je po glavi hodilo med vsemi 3. ogledi je Amamiya Shuuhei iz meni preljubega filma Piano no mori. Sodeč po osnovnem Googlanju se moja ušesa niso zmotila saj obema (tako Amamiya Shuuheiu in Keiso Kenjiju) posoja glas isti fantič (dobesedno). Z enim letom več zdaj že 16 letni fant nadaljuje svojo igralsko pot. Če se v svoji igralski poti še išče ali pa ga njegova agencija kot normalnega igralca ne more prodati dovolj ne vem. Dejstvo pa je, da se pojavlja v svetu zvezd vse od svojega 7 leta, ko je nastopil v TV drami Namida wo fuite, le slabo leto za tem pa je sledila vloga po kateri ga še danes prepozna večina ljudi. In sicer vloga velikanskega dojenča Boua iz Miyazakijevega filma Sen to Chihiro no Kamikakushi, pri nas poznan anime pod imenom Čudežno potovanje (nadaljni detaili si pa tako in tako zaslužijo poglavje zase).
Kakorkoli, Summer Wars se je s tem nemudoma uvrstil na mojo "moram videti" listo, ker se mi je dečko v Piano no mori preveč priskutil (še posebaj po tistem ko sem videla sladke posnetke s Premium Edition izdaje :D).
V letu 2007 je Kamiya Hiroshija zadela tista nesrečna zadeva, ki ji ljudje vsesplošno pravimo slava. Od kar vem zanj je bil vedno bolj sramežljive sorte in rajši prepustil idolski prostor drugim sam pa preprosto uživav v delu, ki naj bi ga kot seiyuu opravljal; posojal glas in nič drugega. Ravno zaradi te njegove narave pa so se ustvarile male skupinice elitnih oboževalcev, ki so njegov glas do dobra poznali in so bili na to znaje ponosni, predvsem zato ker je le malo kdo vedel zanj izven teh krogov.
Kamiyan, kot ga kliče večina ljudi, ki se tako ali drugače zanimamo za seiyuuje, je en redkih ljudi, ki je neverjetno sposoben in učinkovit v svoji delu. Sama do njega gojim svojevrstno spoštovnaje že vrsto let, a ne spadam med elito njegovih oboževalcev, ker so me pač pred njem ujeli drugi glasovi.
No ja dejstvo je, da se je zabava malih krogov kaj hitro končala, kar pa je bilo neizogibno glede na Kamiyanov talent, čeprav mu dam plus pike za uspešno izogibanje večji prepoznavnosti leta pred tem.
Nesrečn avdicija ob nesrečnem času, ki mu je prinesla zgoraj omenjeno slavo pa je bila za glavno vlogo, Itoshiki Nozomuja, v animeju Sayonara Zetsubou Sensei. Popularnost omenjenega naimeja je eksplodirala po prvih nekaj epizodah, se nadaljevala z drugo sezono, OVAji in to poletje se bo začela še tretja sezona. Kot da to ne bi bilo dovolj pa je dobil vlogo še v Gundam OO (Triera Erde) ter v Natsume Yujinchou (Natsume). Z vsemi tremi vlogami je krasno pokazal česa je zmožen ter se prek 3. serij v kratkem času močno vtisnil v spomin marsikaterega gledalca.
Pred tem se je Kamiyan le redko pojavljav v revijah, na prireditvah pa se je pojavljal le toliko kot mu je bilo nujno trebno in nič več. Od leta 2007 dalje pa soje vse to popolnoma spremenilo. Članki, katerih glava tema je ravno on so se namnožili kot gobe po dežju njegova prisotnost na prireditvah (velikokrat kot en izmed glavnih gostov) pa je vendo več. DVDji in CDji, ki portretirajo njegov glas se prodajajo v vedno večjih količinah in na dan je priplavalo malo morje pesmi, ki jih je zapel za karakterje, ki jih v animejih igra.
Z vso to slavo na kupu pa je bilo logično, da se bodo pri Aoni Production (hiša kateri pripada) odločili za še kaj več. In prva tovrstna poteza je že padla v obliki mini album, ki bo izdan 26. avgusta in oropal naše denarnice za 3300 jenov saj bo album prišel skupaj s DVDjem katerega vsebina pa je še neznana. Naj tu omenim, da bo ta mini album drugačen od vseh ostalih pesmi, ki jih je do sedaj zapel saj so le te objavljene pod imeni karakterev za katere so bile zapete, pesmi na mini albumu pa bodo v celoti objavljene pod njegovim imenom (kar pa je v bistvu le še en korak bližje k naslovu "idolski posojevalec glasov").
Pred nekaj dnevi, natančneje 17.6., so pri japonski spletni trgovini Sofmap omogočili prednaročila za omenjeni album nevedoč, da Lantis, založba pri kateri bo album izdan, še ni uradno naznanila albuma. Le ta bo, sodeč po trenutno dostopnih informacijah, objavljen 25.6. (čez 4 dni) na njihovi strani. Očitno opozorjeni so pri Sofmapu nemudoma odstranili še pred dnevi dostopno stran, ki jo zdaj lahko vidite le kot Googlov posnetek. Nastala spremeba, brez kakršnega koli opozorila pa je med oboževalci vzbudila paniko, še toliko bolj pa ker ob vprašanjih "kaj se dogaja" ne dobijo nič boljše kot "nam ni dovoljeno izdati informacij glede te zadeve".
Jah kaj naj rečem ... oboževalci doživljajo svoj "zetsubou shita" trenutek jaz pa se na njihov račun smehim kot pečen maček.
(Da, vem nepomenba zadeva, ampak mi je preveč smečno, da o tem ne bi pisala xD)
Ko sem že mislila, da bom čez celo poletje samo uživala v šinfanju slovenke Visual Kei scene (ker pač ne verjamem, da se bo na Metelkovi odvertelo kaj več kot pa prvih 20 VK predstavnikov, ki jih že tako vsi poznamo), me je danes prek telefona presenetila prijateljica sprašujoč, če pridem naslednjo sobodo kaj v Maribor.
Lentov program je nekaj kar pozabim preverit vsako leto in z zamudo to znova in znova obžalujem saj se tam vedno kaj dogaja, kar meni vsaj do neke mere paše. Letos pa še toliko bolj saj bodo v soboto, 27.6., med drugimi nastopali tudi Gocoo.
Gocoo je taiko skupina, ki je na japonskem visoko spoštovana, znana pa je tudi širom sveta. Skupina je sestavljena iz 11 članov, 7 žensk(kar prav za prav ni navada v taiko skupinah) in 4 moški, ki igrajo na približno 40 japonskih bobnov poznanih kot taiko. Posobnost Gocoo je predvsem v tem, da za razliko od večine ostalih taiko skupin (ki jih je na Japonskem kar veliko) se niso usmerili v novo interpretacijo tradicionalne Japonske glasbe, ampak veliko svobodnejšo obliko igranja, ki zajema ritme tako vzhoda kot zahoda, njihovo glasbo pa se rado razvršča med Blues&Roots, Rock&Pop ter alternativnim Rockom s čimer je njihova glasba primerna za praktično vse generacije.
Pred leti je njihova glasba navdušila tudi ustvarjalce Matrice kateri so jih povabili k soustvarjanju filmske glasbe. S tam jih pa najverjetneje poznate (če jih) saj imajo samostojnih izdaj v več kot 10 letni aktivnosti res malo (kar pa za taiko skupine niti ni nenavadno). Lani pa so nastopali kot predstavniki Aizije na otvoritvi Konvencije o biološki raznovrstnosti Združenih narodov v Bonnu.
Dodatne detaile si lahko preberete še na Lentovi strani, ali pa si delčke njihovih nastopov pogledate na njihovem YouTube kanalu; kaj in kako pa se bo tam dogajalo pa čez malo več kot teden, ko se vrnem nazaj :D
Lepo je videti, da nas imajo taiko bandi še vedno radi; pred leti smo pri nas gostili Yamato, lani Za Ondekoza letos pa še Gocoo ... uh, še bo vroče :3
Je vprašanje, ki se ga sama sprašujem že nekaj časa. Tema o kateri sem želela debatirati že pred časom a mi je nikakor ni uspelo primerno oblikovati. No ja resnici na ljubo je še vedno ne morem a se trenutno, bolj kot ne, pučutim prisiljeno o tem pisati.
Govoriti o tem kaj bo doživelo svoj veliko bum v Sloveniji prej, mar je to Japonska vizualna ponudba mang in animejov ali pa njihova pestra glasbena izbira, je precej neumno že samo na podlagi označbe, ki jo je pripisala mojemu blogu Blogorola. V pravih kotičkih Slovenije je sicer oboje že dolgo prisotno, a verjetno bo tako za vedno ostalo.
Če že razpravljam o tem kaj ima prednost bi rekla, da predvsem animeji. Večina ljudi, ki jih tako ali drugače zanima znanstvena fantastika, katerih pa ni malo, so seznanjeni z animeji. Enako velja za ljudi, ki jim količina prevedenih knjig ne zadošča oz. rajši le te prebirajo v originalnem jeziku. Tako imenovani geeki jim ta svet tudi ni daleč. In verjetno bi še kaj lahko naštela.
Med tem, ko je glasba sama v precej slabšem položaju predvsem zato ker se nas večina z le to seznani preko radia na katerem pa povečini vrtijo ameriško in britansko glasbo. Nažalost pa se večina poslušalcev omejuje na le to, pa seveda nekaj slovenske. Tisti poslušalski eksperimentisti, ki si celo drznejo pomoliti nos ven iz njihovega vsakdana pa svoja obzorja razširijo na celotno Evropo, redko kdaj pa grejo prek tega.
In zakaj se je potrebno pri vsem tem še vedno spraševati zgoraj zastavjeno vprašanje?
Večina povprečnih Slovencev je pač takšnih, da z veseljem sledi tem in onim trendom. Še posebaj če govorimo o trendih, ki prihajajo iz Amerike.
Sodeč po trenutni sceni bi marsikdo rekel, da v tem primeru animeji absolutno zmagajo ... s kakšno mango za piko na i. Pa žal temu ni tako. Animeji in mange so v Ameriki že vrsto let. Sicer ne morem za gotovo trditi, predvsem zato ker se v detajle nisem spuščala, a v kolikor je meni znano ta medij ni nikoli spadal med trende same. S glasbo pa je tu malce drugače. Prav za prav precej drugače.
V zadnjih 5. letih so Američani odkrili svet ter posledično tudi Japonsko glasbo. Temu so predvsem kriva prenekatera glasbena čezmorska sodelovanja med Japonskimi in Ameriškimi glasbeniki. Le ta so se večinoma dogajala v popovskem in R&B svetu a je to služilo svojemu namenu. Firbci kot takšni pa so odkrili poseben žaner v glasbi, ki ga lahko najdeš samo na Japonskem. Sicer se sedaj menda pojavlja tudi v Evropi a ta pojavljanja ne segajo dlje od samega zunanjega videza ne pa dejasnkega glasbenega ustvarjanja.
Govorim o tisti posebni zvrsti Japonske glasbe, ki mi ni preveč pri srcu. Da, Visual Kei.
Visual Kei je en novejših hipov v Ameriki zaradi katerih so se žanra začeli zavedati tudi Evropejci. Vsaj Evropejci na splošno. Skandinavci so pač vedeli za Japonsko veliko prej in pri njih pojavljanje albumov Visual Kei avtorjev na prvih mestih njihove glasbene lestvice ni prav nič nenavadno. Kljub vsemu pa govorimo o trenutni zadevi in precej ozki glasbeni smeri za katero pa sama menim, da je najbolj učinkovito pranje možganov brezglavih glasbenikov (ostanite z mano pa boste izvedeli zakaj).
Torej prvotno zastavljeno vprašanje niti ni pravilno sestavljeno, le to bi se moralo glasiti: Kaj bo prej? Animeji ali Visual Kei?
Relativen odgovor bomo dobili 8. julija ob 20:00 na Metelkovi (pridem firbec past, da vidim če bo vseeno kaj takšnega, kar bo meni všeč :D).
[*se gre jokat ker zaradi takšne zadeve dobiva več pogledov na blog*
Sem bila nesramna in dala v banner sliko banda, ki so skupaj z nekaterimi drugimi bandi žanr začeli, za njih pa danes nihče več ne ve kljub temu, da so edini od tistih časov uspeli ostati skupaj D:]
Moj pisni izpit Angleščine je za mano, tisto kar sem morala sem pošinfala že včeraj ter stem zaključila bedni mesec v katerm nisem bila sposobna napisati praktično nič vrednega branja. V tem času pa se je zgodilo kar nekaj presenetljivih stvari.
Nekako se še nisem popolnoma vrnila nazaj v tiste vode, kjer sem sposobna funkcionirati situaciji primerno aka zdaj me daje lenoba, ki je nisem mogla zganjati zadnjih 14 dni tako da, če vas zanimajo podrobnosti oz. resničnost podatkov, kar pogooglajte ker se mi virov v tem postu res ne da pisati.
- Po več ko pol leta zavlečevanja je Sony končno izpljunil informacijo da Maya, ki naj bi bila ena izmed pevk Kalafine, ne bo več del skupine a bo v prihodnjosti še vedno pela.
- Funimation je napovedal simultano predvajanje One Piece animeja, ki naj bi se pojavil na njihovi spletni strani eno uro po uradnem prvem predvajanju na japonskem.
- Pa jim je to očitno spodletelo saj jih je njihov varnostni sistem pustil na cedilu. Epizoda je prišla na internet illegalno en dan pred dejasnkim predvajanjem. Obljubljeno je do nedalnjega prekinjeno. Menda vroča tema dvneva :O
- In ko že govorimo o simultanosti in One Piece, le nekaj dni za Funimation je takisto napovedala Ameriška založba Viz Media in sicer, da naj bi izdajali zadnja poglavja mange v njihovi reviji Shounen Jump (angleška različica Japonske revije) vse vmes pa le izdali v zvezkih. Priznam nad to potezo sem sama veliko oblj presenečena kot nad simultanim predvajanjem animeja, velik korak naprej za manga industrijo izven Japonske.
- In ko govorimo o Viz Media moram omenit še, da so se odločili, da prenehajo z objavljanjem Shoujo Beat revije. Zadnja številka bo izdana naslednji mesec, naročniki (vsaj tisto kar jim je ostalo od letne naročnie) pa bodo od naslednjega meseca dalje dobili na dom Shounen Jump. S tem veliko dobrih shoujo nalsovov ne bo več dobivalo reden objave v revijah. Takšna odločitev pa je vejretno posledica zgoraj omenjene naznanitve in (moje sklepanje) dejstva, da so predstavniki moškega spola med njihovimi kupci v premoči.
- Ne, o Viz Medii še ni bilo dovolj :D ... pred nekaj dnevi so namreč razkrili nekaj dodatnih informacij glede enega prav določenega naslova, ki bo tudi marsikateremu Slovencu v veselje. Detroit Metal City bo žez približno 10 dni ugledal luč sveta tudi v angleškem jeziku. Verjeli ali ne pa bo prvi natis mange, sicer limitiran, prišel še z 2. tatujema. (Poleg tega je Viz posredno napovedal še licenco M to N no Shouzou ter Heart no Kuni no Alice in za oba naslova lahko rečem "Je bil že skranji čas" <_<).
- Še pred dvema mesecoma sem jo opravljala v tem tednu pa je že v svojem življenju legendarna Kurimoto Kaoru v svojem 56 letu izgubila boj proti raku. Naj počiva v miru.
- Po več kot 160 zvezkih in več kot 40 letih izdajanja bo Kochira Katsushika-ku Kamearikouen-mae Hashutsujo (Kochikame) končno pogledala še izven animiranega in risanega sveta. namreč TV drama je napovedana za prej omenjen naslov (vsekakor novica leta zame :O). Prvi dovimi, ki se pojavljajo med oboževalci pa so ali bo napovedan glavni igralec (Katori Shingo) sposoben portretirati glavnega karakterja. Sodeč po naslovnici predzadnjega WSJ bo igrana verzija bolj mila D:
Poleg tega bi tu morala našteti še polno nekih drugih novic, katere sem že pozabila (očitno niso bile vredne mojega spomina) in za konec lahko rečem samo še Shangri-La je awesome in Sengoku BASARA powna ter Higashi no Eden je na nivoju. Ugovorov ne sprejemam.
Pred manj kot 3. mesecih obstoja tega bloga je Blogorola moje pisarije zmerljala in posplošila z eno samo besedo. Anime. A izgleda, da bo to besedo zamenjala besedna zveza Japonska glasba, vsaj ko govorimo o blogih podobni mojimu (glede na moje poznavanje slovenske scene pa žal bolj kot ne samevam) saj ima trenutno kategorija "Anime" 37 prispevkov samo zato toliko le teh ker velika večina glasbenikov kateri me zanimajo z Japonske scene prispevajo svojo glasbo temu ali onemu animeju.
In zakaj naj bi se sedaj govorilo več o Japonski glasbi? Dejstvo je, da se je vsaj določen procent Američanov naveličalo svoje komerciale in so začel brskati po alternativnih vodah. Dejstvo, ki drži že nekaj let in dejstvo zaradi katerega so v zadnjih letih Visual Kei bandi doživeli svoj razvet bolj, kot ne po vsem svetu, velika večina teh, kljub temu, da še ne uživajo velike slave na Japonskem, pa beleži koncerte v tujini, predvsem v Ameriki, lep zalogaj le teh pa tudi v Evropi. To dejstvo me osebno žalosti, saj sama v tem spacifičnem žanru glasbe ne najdem veliko kvalitete, a o teh podrobnostih kdaj drugič.
Kljub vsemu pa očitno ni Visual Kei tisto, kar se v Ameriki smatra, kot novi trend.
Po več kot 23. letih se Japonsko ime vrača v višave prvih 100 Billboard lestvice. Manjše slavje glede tega so lani slavili člani skupine Dir en Grey (Visual Kei <_<), ki so z izdajo svojega albuma Urboros v severni Ameriki dosegli celo 114. mesto, a to je še vendo izven prvih 10.
Utada Hikaru, katere prodor v S. Ameriko se je zdel precej klaveren od vsega začetka je sedaj obrodil sadove. Njen album This Is the One je trenutno na 69. mestu. Uspeh podobnega kalibra so Japonci uspeli doseči davno pred 23 leti, ko se je album Lightning Strikes skupine LOUDNESS leta 1986 uvrstil na 64. mesto. S tem uspehom Utade Hikaru pa je majhna ter počasi naraščujoča skupinica uspešnih glasbenikov, ki so se uspeli uvrstiti med prvih 100 na Billboard lestvic, dobila novo članico in jih sedaj šteje 9.
Informacija sama se mi zdi res omembe vredna, a ne morem si pomagati, da pri vsem tem ne bi zganjala skepticizma. Utada Hikaru je kljub vsemu mešanega (Japonskega in Ameriškega) porekla poleg tega pa je album tudi v celoti pet v angleščini. Amerika je v finančni krizi in me zanima, koliko so pri vsem temu igrali svoje tudi "otakugai" ker v tem času "imajo" le še ti dovolj denarja. Za nameček pa je album povsem komercializiran in prav nič ne odraža Hikkiine siceršnje glasbe zaradi katerie je tako priljubljena pri svojih oboževalcih in spoštovana v ostalih krogih.
