Umiryuu || 海竜

 

Twitter je ena tistih obupno popularnih zadevščin, ki sem jo sama začela uporabljati šele pred kratkim, pa še to samo za to ker je en meni ljubih avtorjev začel uporabljati to stran. V kolikor pa je sicer Twitter razširjen in popularen praktično na vseh koncih sveta, na Japonskem šele začenja dobivati na svoji veljavi. No ja, verjetno je bilo to rečeno napak saj sem bila priča hitremu razsajanju Twitter računov med grozno slavnimi in tistimi komaj poznanimi japonci oz. navadnimi smrtniki v zadje pol leta.

 

Med temi računi se najde kar nekaj takih katerim sledim tudi sama, čeprav zaradi moje lenobe težko rečem, da res sledim. Japonci namreč pišejo v Japončini sama sem pa velikokrat prelena, da bi si, čeprav kratke, stavke prevedla, predvsem zato ker so večinkrat neuporabni. Danes pa se mi je po skoraj celem mesecu zahotelo, da uporabim Twitter zase, ob obisku strnai pa me je pričakalo prav prijetno presenelenje.

 

Eno prvih imen, ki sem jih na Twitterju začela zasledovati so bili tweeti slavnega yoshitoshi ABeja, ki ni slaven samo na Japonskem, ampak tudi v Evropi ter Ameriki. S čem se je njegava slava začela, ali s Niea_7 ali s Serial Experiments Lain ne vem, ampak jasno je, da je bila njegova slava v polnem razcvetu, ko sta izhajali njegovi deli Haibane Renmei (mimogrede, ta anime je dobil tudi slo podnapise) ter Texhnolyze (čeprav tu govorimo samo o konceptnem dizajnu karakterjev).

 

Zakaj torej Yoshitoshi ABe in presenelčenje. Kot že rečeno Japonci pišejo v Japonščini in yoshitoshi ni nobena izjema. No vsaj ni bil vse do včeraj (14.09.2009), ko se mu je očitno zahotelo izboljšati svojo angleščino (ki je mimogrede gladko berljiva). Preko twittov pa je v angleščini odgovarjujoč navdušenim obožealcem že sporočil, da trenutno riše naslovnico za Lain Blu-Ray izdajo, da za Niea_7 in Haibane Renmei še nič ni odločeno v teh smeri in da vsak dan dela do 5h zjutraj.

 

Ummm.. mislim, da bom sedaj bolj redni obiskovalec Tweeterja :3

 

Danes so na japonskem imeli en tistih navalov, ki se zgodi pratkično vsak konec meseca, v katerem izdajo polno novih glasbenih CDjov. Od tega bi rada izpostavila 3

 

 

1. BECCA feat. Hatsune Miku - SHIBUYA

CD sem zasledila pred dnevi, ko sem naročala nekaj dobrot, ki bodo izdane šele naslednji mesec. Ker je blaznno težko dobiti karkoli na internetu od BECCAe sem celo razmišljala o nakupu. Da bi imela resnična oseba duet s virtualno pevko še nisem slišala. BECCA pa takšna kot pač je se mislila, da bo mogoče kaj vrednega poslušanja dala ven. Kasneje singla sicer nisem naročila in ga sedaj tudi nimam namen, še posebaj ker sem zadevo slišala. Ne, ne in še enkrat ne. Takšna kombinacija je bila totalno zgrešena. Popolnoma sem pozabila kako BECCA poje v angleščini, in ne samo to, vi tisti konkretni ameriški anglešini in nekako nimaš pojma kako se je lahko nekaj takšnega znašlo pri tebi oz. meni, ki ameriško angleščino slišim samo še na TVju in radiu. "Trda" ameriška angleščina pa nikakor ne paše skupaj s "mehko" japonščino, za povrh pa govorimo še o Miku katere glas naj bi bil po defoltu moe. Kljub vsemu pa je pevki prineslo nekaj pozornosti. Mislim, da je to njena prva izdaja, ki je v intrnetne vode priplavla dejasnko na dan izdaje singla (pri ostalih se je to zgodilo z njamanj nekaj dnevno zamudo). Po drugi strani pa so ljudje pozorni na to izdajo (koli zaradi BECCA sama je drugo) že samo zaradi Miku.

 

2. Konomi Takeshi - Tenipuri tte Ii na / Smile

Včasih so govorili, da je Dragon Ball najbolj popularn shounen naslov ... mislim, da se bo to kaj hitro spremenilo v  Princ of Tennis (<- ne jemlite dobesedno). Zakaj? Očitno si danes lahko tudi mangake, če imajo le dovolj popularno serijo v svojem rokavu, privoščijo glasbeni debi. PoTa nikoli nisem gledala in glasbe povezane s tem nisem nikoli poslušala. Omenjeni slingel sem prenesla samo za to ker mi je bila naslovnica posuta s miniaturnimi figuricami ranvo prav simpatična. Moja ugotovitev kaj sem dejasnko prenesla je bila precej šokantna. Pa ne za to ker sem prenesla nekaj od PoTa, ampak ker gre za debi mangake (huh o.O). Mislim, da se bo s tem Konomi zapisal vsaj v Japonsko otaku zgodovino, če ne še kaj več.

Mimogrede, tovrstni posnetki sicer niso nobena posebnost, ampak sporočilo od 56 različnih oseb je pravtako svojevrstni fenomen :O - od katerih, mislim da je 50 moških :3 - (mogoče bi morale še enkrat premislilt glede moje odločite o tem da PoTa ne bom nikli gledala).

 

3. Kajiura Yuki - Rekishi Hiwa Historia Original Sound Track 

Ena od tistih zadevc, ki jo še čakam, da prispe v moj nabiralnik ali pa da priplava na površje intrneta, kar pa ne bo kmalu. Edino kar je trenutno dostopno na internetu so izseki pesmi na neowing strani. Moj komentar ... WAKANA tu in tam <3 in Kajura je prvič uporabila glas Kasahare Yuri (opa zdaj Shimada Yuri) tako kot bi moral biti uporabljen do smaega začetka. Cel OST ... do want now! >:O 

 

In še manhja (zame velika :3) novička. Kalafina je imela danes live koncert na katerem so po besedah 2ch-rjev zapele novo posem s naslovom Progressive. Le ta naj bi imela rockovski pridih (nyuuu~~ :3) in singel naj bi izšel enkrat jeseni. *pridno čaka na uradno potrditev* Prav tako je bil pred kratkim napovedan one-man kalafina koncer za 27. decembra letos (mislite, da se mi splača iti za novo letno na Japonsko, pred novim letom bom ujela Kalafino po novem pa Kajiura live ... vredno razmisleka).

 

Preden pobegnem v Maribor še nekaj novosti s BL sveta (v bistvu samo 2 :P).

 

Pred časom sem vsa vesela skakala okrog novice, da bodo japonci naredili Sex Pistols OVA animacijo. V začetku tega meseca pa so uradno stran posodobili. Poleg že znanih informacij boste našli bolj malo novega. Zanimiva je predvsem na novo dodana animirana verzija glavnih zvezd mange, Madarame Kunimasa in Tsubaraya Norio (mesto pa jima bosta v animeju prevzela že prejšnjič omenjena Madarame Yonekuni in Fujiwara Shirou). Poleg tega pa je znan zaenkrat še edini posojevalec glasu, Hatano Wataru, ki bo posodil glas Fujiwara Shirou.

Glede na to, da je omenjni naslov predhodno dobil CD dramo v kateri pa je omenjenega karakterja igral Hirakawa Daisuke pa je spremeba vzpodbudila negodovanje med oboževalci, še posebaj zato ker obstaja utemeljen sum, da se bo enako zgodilo z ostalimi karakterji.

 

Približno leto je na okoli od kar se je zgodil zloglasni škandal okrog Nitta Youke in njenega kopiranja slik. Sodeč po nedavni potezi japonskega založnika Libre pa je bilo to leto dovolj, da avtorica preide v ponovno delovanje, vsaj začasno. Na B-Boy strani so nedavno objavili novico katera je v večni sestavljena iz avtoričinega pisma vsem možnim bralcem. V njem se ponovno opravičuje za vse nastale probleme ter se zahvaljuje za vso podporo, ki jo je prejela s strani založnika, urednikov, predvsem pa oboževalcev (tu lahko omenim, da so svojevrstno podporno kampanijo v tistem času zagnali tudi oboževalci izven Japonske in menda je imela dober uspeh) ter pismo zaključila s besedami, da bo v naslednjem poglavju zaključila njeno dolgo časa izhajajočo mango ter največje jabolko spora Haru wo daite ita.

Pripis iz uredništva pa nam sporoča, da bo zadnji zvezek (14.) izšel enkrat jeseni letos, kdaj točno pa je predvsem odvisno kdaj bo poglajve objavljeno v BE-BOY GOLD reviji.

Naslednja številka GOLD izdaje izide avgusta, a sodeč po novici še niso prepričani ali je res varno spustiti nove objave Nitte Youke tako kmalu v javnost. 

 

Moj pisni izpit Angleščine je za mano, tisto kar sem morala sem pošinfala že včeraj ter stem zaključila bedni mesec v katerm nisem bila sposobna napisati praktično nič vrednega branja. V tem času pa se je zgodilo kar nekaj presenetljivih stvari.

Nekako se še nisem popolnoma vrnila nazaj v tiste vode, kjer sem sposobna funkcionirati situaciji primerno aka zdaj me daje lenoba, ki je nisem mogla zganjati zadnjih 14 dni tako da, če vas zanimajo podrobnosti oz. resničnost podatkov, kar pogooglajte ker se mi virov v tem postu res ne da pisati.

 

- Po več ko pol leta zavlečevanja je Sony končno izpljunil informacijo da Maya, ki naj bi bila ena izmed pevk Kalafine, ne bo več del skupine a bo v prihodnjosti še vedno pela.

 

- Funimation je napovedal simultano predvajanje One Piece animeja, ki naj bi se pojavil na njihovi spletni strani eno uro po uradnem prvem predvajanju na japonskem.

 

- Pa jim je to očitno spodletelo saj jih je njihov varnostni sistem pustil na cedilu. Epizoda je prišla na internet illegalno en dan pred dejasnkim predvajanjem. Obljubljeno je do nedalnjega prekinjeno. Menda vroča tema dvneva :O

 

- In ko že govorimo o simultanosti in One Piece, le nekaj dni za Funimation je takisto napovedala Ameriška založba Viz Media in sicer, da naj bi izdajali zadnja poglavja mange v njihovi reviji Shounen Jump (angleška različica Japonske revije) vse vmes pa le izdali v zvezkih. Priznam nad to potezo sem sama veliko oblj presenečena kot nad simultanim predvajanjem animeja, velik korak naprej za manga industrijo izven Japonske.

 

- In ko govorimo o Viz Media moram omenit še, da so se odločili, da prenehajo z objavljanjem Shoujo Beat revije. Zadnja številka bo izdana naslednji mesec, naročniki (vsaj tisto kar jim je ostalo od letne naročnie) pa bodo od naslednjega meseca dalje dobili na dom Shounen Jump. S tem veliko dobrih shoujo nalsovov ne bo več dobivalo reden objave v revijah. Takšna odločitev pa je vejretno posledica zgoraj omenjene naznanitve in (moje sklepanje) dejstva, da so predstavniki moškega spola med njihovimi kupci v premoči.

 

- Ne, o Viz Medii še ni bilo dovolj :D ... pred nekaj dnevi so namreč razkrili nekaj dodatnih informacij glede enega prav določenega naslova, ki bo tudi marsikateremu Slovencu v veselje. Detroit Metal City bo žez približno 10 dni ugledal luč sveta tudi v angleškem jeziku. Verjeli ali ne pa bo prvi natis mange, sicer limitiran, prišel še z 2. tatujema. (Poleg tega je Viz posredno napovedal še licenco M to N no Shouzou ter Heart no Kuni no Alice in za oba naslova lahko rečem "Je bil že skranji čas" <_<).

 

- Še pred dvema mesecoma sem jo opravljala v tem tednu pa je že v svojem življenju legendarna Kurimoto Kaoru v svojem 56 letu izgubila boj proti raku. Naj počiva v miru.

 

- Po več kot 160 zvezkih in več kot 40 letih izdajanja bo Kochira Katsushika-ku Kamearikouen-mae Hashutsujo (Kochikame) končno pogledala še izven animiranega in risanega sveta. namreč TV drama je napovedana za prej omenjen naslov (vsekakor novica leta zame :O). Prvi dovimi, ki se pojavljajo med oboževalci pa so ali bo napovedan glavni igralec (Katori Shingo) sposoben portretirati glavnega karakterja. Sodeč po naslovnici predzadnjega WSJ bo igrana verzija bolj mila D:

 

Poleg tega bi tu morala našteti še polno nekih drugih novic, katere sem že pozabila (očitno niso bile vredne mojega spomina) in za konec lahko rečem samo še Shangri-La je awesome in Sengoku BASARA powna ter Higashi no Eden je na nivoju. Ugovorov ne sprejemam.  

 

Vsak človek se prej ali slej sreča s takšnim ali drugačnim obratom v svojem življenju. In ko se to zgodi ljudje različno reagiramo.

Eden mojih se je začel pred nekaj dnevi in se bo čez nekaj dni zaključil po tam pa nadaljeval vse do jeseni, ko upam, da bom sprejeta na fakulteto. In kaj je ta obrat? Po mojem povsem nezagretem iskanju službe sem le to dobila takoj ko sem poslala .... prvo? drugo? prošnjo (no ja saj kaj več jih pa tudi nisem poslala). Ker sem očlitno na prverm razgovoru uspela pokazati svojo najuspešnejšo in sijočo stran sebe so se odločili, da me na razpisano mesto ne vzamejo ampak uporabijo kot nadomestek neke druge osebe katere pač od naslednjega tedna ne bo več. Če ste slučajno med iskalci službe in doma kolnete, da kaj vam pomagajo vsi novi razpisi, ko so pa vse službe že v naprej oddane vam dovolim, da se kanček zjezite tudi name :P V kolikor sem sicer vesela, da bom imela službo (trenuto je še "bom") ker pač to pomeni stalni dohodek in "veselje veselje" z zapravljanjem za nove dobrote z Japonske (ta mesec sem že tožila solze zaradi praznih žepov) pa si prav za prav želim, da bi me vtaknili na tisto prvo delovno mesto. To kar bo delala sedaj do trajalo dlje za nameček pa bo odgovornost krepko večja saj bom delala v vrtcu z najmlajšimi s katerimi niti nimam izkušenj se pa dovolj zavedam, da pri njih "hudič" veliko prej nastane kot pa pri tistih mace starejših.

In kako bo to vplivalo name - pardon, to vas ne briga -  na moj blog? Vse manj gosto pisanje na le tem se je pojavilo že pred časom saj sem s stalnim pisanjem prve 3 mesce uspela pomiriti svojo furstracijo glede tistega zaradi česar sem sploh začela s tem blogom. Fokus bo ostal nenak, na daljših in po možnosti bolj informativnih vnosih, čeprav mislim, da bo posledica moje službe zaradi katere bom veliko bolj utrujena kot pa sem bila v času šolanja (ne podcenjujte dela vzgojiteljice >_<) pa predvidevam, da se bodo ti daljši vnosi precej skrajšali .... piš me uh komentarji vedno obstajajo, moj mail tudi, če bi radi kaj več videli ali pa kakšno večjo podrobnost v mojih vnosih boste enostavno morali težit :P

 

In ko smo pri obratih en teh se je zgodil enemu od novincev na japonski glasbeni sceni katerega že nekaj časa spremljam.

Fujisawa Norimasa je en tistih pevcev, ki ga poznam izključno in samo zaradi moje lastne hinavčine, a o tem kdaj drugič. Pevec kot tak niti ni več tako mlad, pred malce več kot mesecem je dopolnil 26 let a glede na na to, da ni navadni pevec pa je to precej razumljivo. Fujisawa namreč poje pop opero. Kar pomeni, da gre za generične pop pesmi s nekaj techno priokusa in s precej generičnim glasom odštenši refrene v katerih Fijisawa poje na način, ki je značilen za opero. Fantič spada med tenoriste in glede na to koliko sem ga preposlušala vam lahko mirne duše povem, da se ni odločil za pop opero zato ker bi mu bil tak način pevskega izražanja ljubši ampak preprosto, ker tudi sama ne bi želela imeti tovrstnega tenorista v svoji operi. Vse njegove slabe točke na stran pa ravno zaradi opernega dela svoje ustvarjalnosti malenksot izptopa iz že tako prevelike poplave popovskih pevcev in pevk. Njegova kariera do se daj bolj kot ne vključuje le predelave že znanih arij in operet zaradi česar ga lahko marsi kdo enači s Kanon a za razliko od Kanon, ki vse skozi kaže popolno kontrolo nad svojim glasom brez pretiranega igračkanja, ter sestavlja pesmi s takšnim in drugačnim baladnim podtonom, ki utrezajo njenemu čistemu glasu pa se je Fujisawa usmeril v bolj hitre ritme in tisto zvrst popa nad katerim  "normalni" poslušalci nimajo pravice vihati nosu ... kar se pa sicer kasneje zgodi ravno zarati operanega dodatka.

En od tistih velikih plusov, ki sem ga sama videla pri njegovi glasbi do sedaj so bili 83key mix pesmi, ki so do sedaj ležale na singel izdajah CDjev namesto instrumentalne verzije, kar se sicer v navadi. 83key mix so predelave naslovne pesmi z večjim povdarkom na glasbi sami s velikim dodatkom techna. Nekaj kar mi je ponavadi antipatično a pri njem mi je ravno zaradi glasu to všeč. Da ne bo pomote, "originali" so lepe in nadvse poslušne pesmi a sem se že večkrat zalotila pri misli, da so mi 83key mix verzije bolj simaptične.

Fujisawa je lani v novembru izdal svoj prvi album teden dni pa ga loči pred izdajo novega singla s naslovom Preyer. Ena od nosvosti oz. obratov pri tem singlu pa je, da ta singel ne bo imel več 83key mix pesmi ampak Aucustic Version, nekaj kar je sicer veliko bolj pričakovano od tovrstnih pevcev, sama pa sem skeptična ker mu po mojem menju plavanje v bolj baladne vode s njegovim tenorejm ne bo pasala. Če bo preklopil na svoje normalno petje že ... klasično tenorsko pa niti ne T_T .... no ja za nadaljne besede bo potrebno počakati na singel sam :D

Pa da vam bo jasno o kom govorim - Fujisawa Norimasa - Vincero v živo, mislim, da v oddaji Music Fighter (moram reči da se mi slimi ker se je moral prvi del pesmi nazaj držat kar se tiče jakosti glasu v drugem delu pa si je pomagal s odmiki mikrofona, pa kljub vsemu >_< ... vem kaj prestaja v takšnih momentih).

Mimogrede, strastnim oboževalcem I've Sound skupine in njihove pevke KOTOKO vam bo mogče zanimiva informacija, da sta menda, KOTOKO in Fujisawa Norimasa, recimo temu prijatelja iz otroštva. Po besedah KOTOKO se menda poznata zaradi prijateljev njegovega očeta (čeprav možno, da sem to razumela popolnoma napak xD).

 

In kot da obratov že ni dovolj. Pred približno pol leta so v "svetovni" manga sceni dvigali prah zaradi zasedbe mang, ki naj bi bile vprašljive vsebine na Kanadski carini. Te mange naj bi imele pornografsko, natančneje homoseksualno vsebino, zaradi avtoric tovrstnih mang, ki pa dečke sicer popolnoma primernih let (vsaj sodeč po vsebini sami) rade rišejo veliko mlajše kot pa so v resnici je do zasedbe prišlo še toliko prej. Vštric s tem incidentom pa je marsikdo rad na dan privlekel že zdavnaj pod preprogo pomedeno temo o stalnem cenzurianju knjig in vsesplošnemu zavajanju Kanadčanev ker je menda Javna služba na teh delavnih mestih pridno odstranjevala vse knjige s homoseksualno vsebino dokler ni to prišlo na plan tam nekje v devetesetih letih.

Tokrat pa izgleda, da so si za vzor Kanadčane iz preteklosti vzeli Američani (presenetljivo, glede na njihove prijateljske odnose) oz. natančneje Amazon.(com)fail. Amazon.com je med velikonočnimi prazniki vzel s svoje spletne trgovine večine homoseksualnih naslovov s razlogom, da preurejajo svojo listo knjig pri katerih so se odločili, da bodo vzeli vso GLBT litaraturo (gay, lesbian, bi, trans) s seznama, pri čemer se sama vprašam mar ne bi v to morala biti vključena tudi literatura kot je Playboy, ki za razliko od velike večine GLBT knjig kjer se subjekt obravnava s romantičnimi podtoni se le ta temu niti za kilometer ne približa? Pritožbe na stran, izbris tovrstnih knjig s Amazon.com seznama pomeni, da se ne pokažejo več v iskanih rezultatih (knjige same sicer na strani še vedno obstajajo, a če želiš videti podrobnejše podadke moraš dejasnko imeti direktni naslov ker v Amazonovem iskalniku knjige ne boš našel), knjige niso več ranikrane (kar prodaji sami in promociji prav nič ne pomaga). Trenutno so žrtve občutile škodo le na ameriškem amazonu, logično so med osškodovanimi naslovi tudi mange, zadeva pa se bo verjetno razširila še na kakšno drugo njihovo podružnico medtem, ko so ljudje na twittterju ponoreli, sodeč po googlovih zadetkih pa je med blogarji amazonfail postal že pravi meme.

Moja osebna ironija... le zakaj se vedno, ko se že govori na veliko o mangah, treba govorit od GLBT knjigah D: 

 

Redko se veselim kakšnega dneva tako kot sem se včerajšnjega dneva. Pa temu niso krive vse prvoaprilske šale, ki mi osebno v svetu že tako polnemu takšnih in drugačnih laži, prevar in podobnega predstavljajo svojevrstno resničnost (grem stavit, da sem sama padla na največ prvoaprilskih šal in da me je pred javno osramotitvijo obvarovala le moja naveličanost branja podobnih prispevkov).

 

Ne temu je kriva druga obletnica mojega projekta, ki je zdaj bolj kot ne punčica mojega očesa. Večina bralcev tega bloga to že ve a tiste, ki pa ne veste sem ena od soustanoviteljic menda edine slovenske prevajalske skupine mang chibi R.I.P. Da, na včerajšnji dan pred dvemi leti sva se s prijateljico odločile končno razkriti javnosti na čem delava, bolj kot ne, zadnje pol leta. Vse od takrat dalje se nam je pridružilo ohoho ljudi in še več jih je odšlo. Številka ljudi, ki naj bi sicer trenutno sodelovali je še vedno velika a logično je aktivnih ... malj kot peščica. V vseh dveh letih pa smo na dan pripeljali sramotno majhno številko projektov.

Pred približno pol leta, ko sem bila tudi sama v obupnem stanju, mi je vse skupaj prekipelo in glede na to, da je vse mogoče v povezavi s chibi R.I.P.om napisano na moje ime sem rekla, da če se do 1. aprila 2009 v skupini nič ne premakne zadevo "skenslam" na celi črti in naj se s tem ubadajo drugi, če jim to paše (sicer malenkost prej, ker sem ciljala na potek domene xD). V naslednje pol leta pa mi je urejanje skenov postajalo vedno lažje in to s krto hitrostjo, ob strani mi je stal en redkih ljudi na katerega se lahko zanesem in vedno znova dobiva moje pohvale, vmes so se začele plesti nove ideje (o katerih bom več govorila v prihodnosti) ter skromna pomoč prijateljev še iz časa, ko nisem bila aktivna v anime/manga fandomu je veliko pripomoglo k temu, da sem se na koncu premislila in na račun te ideje (ki sem si jo celo upala zblebetati soustanoviteljici) bila pošteno kregana in malo da me ni utaknila v norišnico (prav mi je >_<).

 

Kakorkoli ... Lansko leto smo za obletnico dali na stran nov dizajn strani in o tej hudo drzni potezi sva z jiki pozabili govoriti na okoli celih 18 dni xD.

In letos? Prva, recimo temu, masovna izdaja.

Sicer boga 4 poglavja (ki skupaj znesejo za zvezek in pol strani branja) od tega en projekt, ki ga bomo kmalu končali, dva ki ju vlečemo dobesedno dve leti in en popolnoma svež z Japonske (ki ga lahko poleg Japonščine preberete samo v Slovenščini).

 

Yubikiri, je menda prvi chibi R.I.P. projekt, ki se do sedaj ni zaključil v enem poglavju. Sicer je zvezek sestavljen iz 3 posameznih zgodb tako, da spada v isti koš, kot ostale enodejanke trenutno že na strani. Yubikiri je pravzaprav en tečnih projektov, ki ga žeim čimprej končati. Pa ne ker ne bi bil zanimiv, ampak zato ker je ilustracija v tej mangi hudo dolgočasna in glede na to, da kot ena od urejevalk strmim v posamezno poglavje veliko dlje kot pa navadni bralec, ki za eno poglavje porabi največ 25 minut (gre pač zamalce daljša poglavjla xD), ti urejanje samo hitro presede. Samo na podlagi tega se sama ne bi nikdar strinjala z odločitvijo, da se ga spravi v slovenščino, a zgodba sama vendarle nadoknadi tisto kar ilustracija ne prinese. Vsaka od zgodb obravnava ljubezen z različnimi zapleti, večina teh pa nosi neko globje sporočilo v celoti pa govorimo o precej žalostnih zgodbah s normalnim a kljub temu srečnim koncem. V poplavi vseh shoujo mang, ki sem jih prebrala do sedaj je Yubikiri ena redkih, ki ždi tam nekje na meji s žanrom josei in ni doga zgodba kalibra NANA ali pa MARS.

 

Vassalord. \o/ KONČNO! Vassalord. (skupaj s Senki Senki Momotama) je bil en prvih projektov za katerega sva z jiki rekle da na tem pa kočeva delat. No ja, resnici na ljubo sem oba sama vsiljevala jiki, pa sta nasrečo oba naslova PURE WIN in je ustregla mojemu nerganju. Vassalord. je ena od zgodb izpod peresa Chrono Nanae, in menda sem nekaj malega o njem pisala pred nekaj meseci, ko se je napovedal web radio omenjene mange. Vassalord. je prav tako en rednih naslovov kjer se grem nagravžnega, butastega, hudo samovšečnega, egoističnega, narcističnega etilista. Moti me dejstvo, da večina ljudi misli Chorno Nanae = Vassalord. (medtem, ko je pri meni prej Chrono Nanae = Peace Maker /Kurogane, če že kaj). Mot me, da večina ljudi, se opravičujem fujoshi, bere Vassalord.a zaradi neke čudne predstave, da naj bi bil Vassalord. BL manga, ki mimo grede NI. Motijo me vsi "waaa lep art" in "kaj je ta tip seksi" in podobno medtem, ko omeniš Momotamo te vsi gledajo kot budalo. Moti me dejstvo, da 95% "fandoma" (tovrstne ljudi ne bom sama nikdar sprejela kot del pravega fandoma) meni, da je tole del Vassalord. franšize medtem, ko je v resnici naslovnica novele za katero je Chrono naredila ilustracije. Moti me, da večna ljudi piše "Vassalord" namesto pravilnega "Vassalord." zapisa. In najbolj od vsega me moti to, da kljub temu, da je bila Peace Maker /Kuroganje bolj uspešen naslov kot Vassalord. 95% ljudi ve za Chrono Nanae ravno zaradi Vassalord.a ... IN TAKO DALJE (ja vem, postanem gorozna, ko govorimo o Vassalord.u).

Z mojim etilizmom na stran pa je Vassalord. en redkih naslovov, ki mi je siaptičen zaradi dobre zgodbe (ki je sicer nekaterim nerazumljiva, ker niso seznanjeni s avtoričinem načinom pripovedovanja) in še bolje vpletenih vapirjev, ki se sicer v zgodbah tam čez kontinet velikokrat pojavljajo a le malo teh pristno portretirajo vampirje. Vassalord. ima sicer ščepec lastne ideje, a v okviru le te ostaja zvest do konca. S Chroninim svojevrstnim humorjem pa lahko rečem, da vam ne bo dolgčas (do konca drugega zvezka, po tem se začnejo hudo resne stvari D: ).

 

Senki Senki Momotama \o/ (še enkrat) KONČNO! Od vseh zgodb Chrono Nanae, ki si jih lastim mi je Senki Senki Momotama verejtno najljubši. Čeprav si to dejstvo zelo ne rada priznam, ker zgodba še ni končana in imam zlovešč občutek, da njeni konci niso najboljši. Momotama je, recimo temu, generičen shounen naslov. V zgodbi boste našli svojevrstno vojno med "dobrimi" in "zlobnimi" poleg tega pa so tu še demoni, ki jih tako eni kot drugi izganjajo s svojevrstnimi močmi, ki se aktivirajo, ko pojejo momotamo. Odvisno od tipa človeka pa se kativira ena od 3 različnih moči, ki bazirajo na legendi o Momotaru, ptičje, pasje ali opičje. V legendi je namreč rečno, da se je Momotarou na svojih potovanjih spoprijateljiv s omenjenimi živalim, ki so mu kasneje pomagale pri izganjanju demonov. Kar mi pa osebno naredi Senki Senki Momotama mango tako dobro so njeni karakterji. V njem boste našli egoističnega brez dlake na jeziku smrkavca, ki želi ponovno povzdigniti slavo svojega klana (čeprav se mu gre samo za svojo rit). Wannabe "jaz sem uber kul" tipa, ki je v bistvu šleva. Mično mestno gospodično, ki si upa veliko več, kot pa je sprva videti (i'd go gay for her >>meh, Yuino <333 <<<). Nedožnega učitleja, ki je pripravljen ustreči v vsem svojim učencem, za nedožnim obrazom pa se skriva neverjetna uničujoča moč. Poleg vseh teh (in še mnogo drugih karakterjev) pa obstaja ravnatelj dotične šole, ki se rad igra S&M igrice na prav poseben način. V zgodbo pa so vpleteni tudi precej krvavi prizori (vsaj, spet, po drugem zvezku), poskus samomora 9-letne deklice, ki je sicer uber moe - vsaj meni xD (i'd go gay for her as well, samo ima trenutno preveč snubcev D: ), hudo komične grožnje s pištolo (ja kaj .. če je pa premajhen), zmerjanje s otakujem in podobno. Vsekakor manga, ki mi ni nikoli dolgočasna.

Mimogrede, tisti, ki ste prijavljeni na SloAnime forumu lahko o mangi komentirate tukaj, tam boste našli tudi nekaj mojih starih (z veliko napakami) napisanih postov :D

 

Spokojno kosilo, nekaj kar je v originalu naslovljeno Halycon Lunch. Prevod naslova sicer ni najboljši, ker pri nas nimamo primerne besede, ki bi nadomestila halycon (vsaj jaz se je nisem spomnila, niti nihče drug) tako, da smo se na koncu odločili za Spokojno kosilo, ker nekako ujame pomen halycon besede, neko atmonsfero mange in je popolno nasprotje temu, kar se sicer dogaja v mangi. Spokojno kosilo je spisal Samura Hiroaki, ki ga večina ljudi pozna zaradi njegove mange Mugen no Juunin/Blade of the Imortal (mislim, da je to ena redkih mang, ki ima svojo slavo tudi izven manga fandoma). Manga je čisto sveča in tudi sceni so vzeti s magazina in ne s zvezkov, kot večina ostalih do sedaj. Prvo poglavje je bilo objavljeno decembra lani, drugo pa prejšnji mesec (sicer izhaja v dvomesečni reviji). Če slučajno koga zanima zakaj je toliko časa trajalo za to prvo objavo (glede na to, da je poglavje dostopno že dobrih 5 mesecev) lahko povem, da je eno zato ker je trajalo precej časa, da sem dobila svojo kopijo magazina v katerem je bilo poglavje objalvjeno (in ne, nisem ga kupila zaradi te zgodbe, sem pa zaradi tega izvedela za zgodbo, sicer ne bi o tem razmišljala kot o možnem chibi R:I.P. projektu). Drugo je to, da je zgodba nabasana z referencami, šalami in puni. Vsega se nismo trudili razlagat, ker niti ne bi imelo pomena, tisto glavno pa se najde v opombah. In preden se je (vsaj določene) reference našlo je trajalo, poleg tega pa se dolgo ni vedelo ali bo to samo enodejanka ali seralizacija. Sama upam, da sicer ne bo vsako novo poglajve objavljeno v vsaki drugi številki, lahko pa vseeno povem, da bo do objave drugega poglavja trajalo kar nekaj časa, ker je po besedah prevajalca drugo poglavje polno ekonomskih for na katere pa se nihče v skupini ne spozna (če se kdo od vas in ste pripravljeni pomagat, obstajajo komentarj in moj mail naslov na strani Dobrodošli).

Pa zgodba? Resnici na ljubo velika zmeda, ki se mi je do sedaj pošteno priljubila (in nakup zvezka(ov) z moje strani je garantiran). Naslov ni za začetnike v anime/manga krogu ampak za tiste, ki imate že nekaj kilometrov za seboj. Sodeč po enem samem poglavju res težko rečem za kaj se bo v mangi šlo ... vas pa lahko potolažim, da zadeva ni tako huda kot Sayonara zetsubou Sensei.

Spokojno kosilo je prav tako moje vrste prislila vsem tistim Slovenskim oboževalcem, ki tudi berejo mange, in so zapičeni v idejo, da so sposobni gledati/brati animeje/mange samo v Angleščini (oprostite srčki, ampak kot že rečeno Spokojno kosilo je trenutno dostopno samo v Japonščni in Slovenščini, izbira je vaša >:D).

 

Zdaj ko je vsa ta norija za menoj lahko rečem le to. Spoznala sem, da nam primanjkuje ljudi, ki bi se jim dalo prevajti v Slovenščino o.O (ni blo dolgo nazaj, ko sem jih imela preveč xD, in da, ne bom se branila novega para deloavnih rok).

 

P.S.: vesela bi bila, če si preberete kakšnega od zgodnjih naslovov in morda poveste svoje prve vtise na podlagi prebranega. 

 

 

No ja, katera zabavna industrija pa ni tako ali drugače v vse prej kot briljantjem stanju. Napake so pač tiste kar gonijo tabloide in da ljudje govorijo; končni oz. zaželjeni efekt pa je povečana prodaja, širjenje kupcev oz. ljudi, ki si bodo to ali ono ime vtistnili v spomin. Verižna rekacija, ki nima nikjer začetka niti konca. Vsaj, ko govorimo o zabavni industriji nasplošno. A dovolj o tem.

 

Sveta Trojica, ki ni več nedotakljiva, je tista, ki jo poznajo bralci Weekly Shounen JUMPa. One Piece, Naruto in Bleach. Vsem trem naslovom tako ali drugače grozi "propad" in avotrji le teh so se znašli v situaciji v kateri so bili že pred leti, ko so morali točiti krvave solze truda, da si je njihova zgodba prislužila naslov Sveta Trojica.

 

Pa preden zapredem predaleč v neznane vode, se rajši vrnem na začetek.

 

JUMP. Bolj natančno Weekly Shounen JUMP je tedenska revija v lasti Shueishe v kateri se objavljajo različna poglavja mang, teh pa je ponavadi okoli 20. Shueisha služi s JUMPom precej lepe denarce saj se ta v povprečju proda v 3. miljonih izvodih, v njihovih zlatih časih je bila ta številka še enkrat večja (6 milijonov) v zadnjem letu pa beležijo upad kupcev za 100.000.

Kljub temu, da sicer zgodbe, ki ugledajo luč sveta v JUMPu nimajo večjega pomena za celotno Japonsko; tovrstne legende ustvarjajo, pri Shueishini kompetativni založbi Kodansha, predvsem v njihovem magazinu Afternoon in Morning; pa igrajo pomembno vlogo večini mlajših generacij in vsakodnevni zabavi ostalih Japoncev, konec koncev pa tudi oboževalcev po celem svetu.

 

Weekly Shounen JUMP (WSJ) si je pri bralcih zaslužil povsem posebno mesto predvsem zato ker uredniški oddelek posluša le te veliko bolj, kot pa katero koli drugo uredništvo. Namreč vsako objavljeno poglavje v WSJu je rankirano (kot v večini ostalih podbnih revijah) a mesta so v WSJu veliko bolj pomembna kot drugje.

Pred novim letom sem pisala o mestih, ki so jih dosegle serije, ki so se odvrtele v WSJu čez leto. Na tem mestu bi se rada opravičila za moj neumesten komentar glede mange Toriko (mislila sem Psyren). Takrat sme komaj vedela, kako ta sistem deluje tako, da nisem hotela učiti krive vere, pa da detaijlno nadoknadim izgubljeno ...

 

Vsak nadebudni novi avtor, ki želi svojo zgodbo objaviti v WSPu to ponavadi najprej naredi v Akamaru JUMP reviji in sicer v obliku krajšega, lahko pa tudi malce daljšega, enega poglavja v katerem naj bi predstavil bistveni duh celotne serije (če bi do serializacije sploh prišlo). Vsak kupec, ki kupi ta Akamaru JUMP pa dobi manjši vprašalnik na katerem je pomembno predvsem eno vprašanje. Kateri naslov ti je bil najbolj zanimiv? Temu sledijo 3 črte za 3 različne naslove, kjer na prvo črto napišeš tisti naslov, ki ti je bil najbolj všeč. Rezultati tega glasovanja se izvejo precej pozno. Ljudje smo pač ljudje in po prvem navalu prispelih vprašalnikov v Shueishino uredništvo se jih slaba polovica nakaplja v kasnejšem času. Končni in uradni rezultati pa so znani šele po približno treh mesecih. To sicer ni nič nenavadno saj je Akamaru JUMP revija, ki so izdajo približno 3x letno, po defoltu pa služi predstavitvi novih avtorjev in pa eksperimentiranju že uveljavjenih avotrejv zaradi česar kvaliteta Akamaru JUMPa precej variera.

Na podlagi teh rezultatov so poglavja ocenjena in če katero od njih še posebaj iztopa si avtor prisluži serializacijo svoje zgodbe v WSJu. Načelno je prvim trem mestom serializacija garantirana. Odvisno od avtorja pa lahko ponudbo gladko zavrne (odločitev je konec koncov njihova in nekateri pač ne želijo delati "zmazka" iz povsem spodobno zaključene zgodbe, ki so jo objavili v Akamaru JUMP).

V primeru, da avtor ali njegov urednik o dejanskem začetku serializacije nista prepričana; ker pač, ko ti enkrat spodleti v WSJu ti pač spodleti, vnovična uspešna vrnitev pa je praktično nemogoča; se lahko temu primerno vnovično objavi kratko zgodbo, tokrat v WSJu. Le ta naj bi bila že bolj dodelana, od tiste objavljene v Akamaru JUMP, tako z vidika zgodbe kot same ilustracije. Konec koncev je objava v WSJu velika liga in čeprav samo z nekaj stranmi želi avtor narediti na bralca naboljši in najmočnejši vtis in upa, da bo naslov njegove zgodbe napisal na prvo črto. Tu bi rada omenila še objave kratkih zgodb v času tako imenovanega golden weeka v katerem so Japonci zaradi nacionalnih praznikov (načelno) dva dni v tednu prosti posledično pa si večina vzame prosto preostale tri dni. V golden weeku prav za prav ni izdaje WSJa in številka pred tem velja za dvojno, dolžina revije je pa enaka. Edina razlika je v tem, da v istem tednu izide tudi Akamaru. In pa v vprašanikih, ki jih dobiš s WSJom v teh tednih, je dodano posebno vprašanje s katerim vsak bralec indikira ali se mu zdi dotična kratka zgodba primerna za serializacijo ali ne. V primeru, da ta objava požanje uspeh te pred serializacijo ne more ustaviti nič, razen trma ali pa drastično slabšanje zgodbe še pred objavo samo.

Serializacija načelno sledi pol leta ali več po objavi kratke zgodbe v WSPju. Nekateri ta korak preskočijo in preidejo s Akamaru direktno v serializacijo v WSJu, nekateri  preskočijo Akamaru in začnejo s kratko objavo v WSPju, redki pa preskočijo oba koraka in takoj preidejo v serializacijo.

Zakaj serializacija sledi šele pol leta, ali celo več, kasneje? Nekaj je seveda čakanje na rezultate vprašalnikov, a glavni razlog temu pa je predvsem dejstvo, da ima večina avtorjev željo imeti končanih nekaj več poglavij preden začnejo s serializacijo. Da te stalno lovi rok oddaje je precej neprijetno. Koliko končanih poglavij nekdo želi imeti pa variira od avtorja do avtorja. Sama vem zagotovo, da Kubo Tite, avtor Bleacha, vstraja pri številki 10. To pomeni, da poglavje ki ste ga brali ta teden, je bilo končano pred približno 10 tedni in da avtor skriva v svojem domu 10 že končanih poglavij v katerih je pisana zgodba, ki jo nekateri nestrpno pričakujete.

 

Po serializaciji pa se vsak avtor znajde v krutem svetu bralcev in njihovi neusmiljeni usmrtitvi vsake serije, ki pokaže najmanjši knanček šibkosti. Urednikovi nasveti tu precej malo zaležejo, ker so bralci precej nepredvidljivi. Načelno je vsaki novi seriji v WSJu zagotovljenih vsaj 8 poglavij. Temu pa je tako ker prvih 8 poglavij nove serije ni rankiranih.

V WSJu so namreč serije tiskane v zaporedju, ki ustreza njihovi uvrstitvi na lestvici najbolj zanimivih. Od 20. objavljenih zgodb je ponavadi le 15 ranikranih. Zgodbe, ki majo barvne strani, so nove, hudo stare znanke (KochiKame) ali pa naslovnica WSJa pripada neki zgodbi, niso rankirane, ampak jih uredništvo poljubno postavi v WSJ (načelno pa se prilagaja tisku magazina, aka poglavja s barvnimi stranmi so na začetku novega "bloka" papirja). Temu primerno pristanek avtorjeve zgodbe med 10 in 15 mestom ni nikoli dobro, predolgo pohajkovanje v dvomestnih številkah pa kar kliče po prekinitvi serializacije. Mesta med 5 in 9 so relativno ugodna še posebaj, če gre za novince, a pred vsem hudim te reši samo zgornja petica.

Priti v le to pa je precej težko še posebaj, ker so do nedavnega bila prva tri mesta po defoltu zasedena z One Piece na prvem, Naruto na drugem in Bleachem na tretjem mestu (Bleach in Naruto sta se občasno sicer menjala). Četrto in peto mesto pa je rado pristalo v rokah Eyeshield 21, Katekyoushi Hitman Reborn, Gintama in D.Gray-Man. Konkurenca med katero se je resnici na ljubo nemogoče priti. Ampak o tem malce več kasneje.

 

Kot rečeno prvih 8 poglavij ni rankirano, ker pri WSJu traja toliko časa, da izidejo uradni rezultati vprašanikov. Temu primerno lahko popokaš šila in kopita precej hitro, a to se ponavadi vidi že prej saj uredniki budno spremljajo rezultate svojih varovancev in temu primerno sporočajo avtorjem, kaj jih verjetno čaka. Če ima serija veliko nesrečo bo doživela en sam zvezek (približno 10 poglavij), velikokrat pa se zgodi, da ti WSJevo uredništvo, da mejo dveh zvezkov (20 poglavij) v katerih se moraš dokazati vreden serializacije. Če to avotrju uspe se načelno postavi nova meja trokrat do konca štirih zvezkov. Ob dosegu te pa se meja postavi malce dlje in sicer do konca osmega zvezka (4je zvezki manevra :D). Preboj te meje te ponavadi trdno postavi v varno cono, kjer te lahko vprašaniki skrbijo veliko manj, kot so te pa prej, saj v tem času lahko avtorjeva zgodba postane priljubljena pri urednikih (in da sposobni so gledati čez prste, če se to zgodi), če pa vsesplošno rankiranje ni preveč uspešno te načelno v WSPju obdrži dobra porodaja zvezkov.

 

Enega dobrih primerov hitro končane srializacije sem doživela pred kratkim. Od kar se je v Eyeshild 21 zaključil zadnji segment je bilo pričakovati, da se bo serija končala in s tem bi WSJ izgubil zadnjo športno obarvano serijo. Nepričakovano pa se je Eyeshield 21 nadaljeval. Bralci so sprva mislili, da predvem zato ker to zahtevajo uredniki ("Kaj pa je WSJ brez šprtne mange?!"), a se je kasneje izkazalo, da je to avtorjeva želja. Bralcem pa to očino ni všeč. V času svoje serializacije vse do zadnjega segmenta se je na rankirani lestvici ponavadi sprehajal med 4 do 10 mestom. Vse od kar pa se je začel nov segment, ki še ni končan in po besedah avtorja naj bi trajal približno še leto in pol, pa se izgubil precej mest. Sprva 11. morda 12. zdaj pa že kar nekaj tednov zapovrstjo tiči na zadnjih treh mestih.

Izgubo športnih mang za katero so bralci mislili, da bo nastala, pa ni, sta zapolnili dve novi seriji. Obe sem začela brati tudi sama in po nekaj poglavjih sem upala, da bom pisala o uspešni vrnitvi športnih mang v WSJ a sem se zmotila. Sicer sem vedela, da je velika napaka obeh v tem, da obe obravnavata šport, ki je v WSJu že dosegel veliki hit in sicer Meister o nogometu (uspešni predhodnik Captain Tsubasa, na naših TV ekranih je bil poznan kot Rudijevo moštvo) in Kokuro no Basket o košarki (uspešni predhodnik Slam Dunk). Meister je imel eno poglavje prednosti pred Kokuro no Basket a tudi prvi padel. Pri osmem poglavu je sicer sledila precej uspečna umestitev na lestvici a takoj naslednje je padlo na zadnje mesto lestvice in v 10. poglavju se je Maister vljudno poslavil od WSJa. Kokuro no Basket pa se je, zaenkrat, obrdžal. Sicer mi je zanimivo, ker sem bila mnenja, če bo ketera od teh dveh serij padla bo Kokuro no Basket, še bolj zanimivo kot to pa je destvo, da je Maister tokrat nadomestila še ena športna manga, ki glej ga vraga, prav tako govori o košarki. Koliko časa se bo Kuroko no Basket obdržal ne ve nihče, enako lahko rečem za večino ostalih mladih serij.

Eno je zaradi že omenjenih razlogov - slabega ranikranja in splošno nezanimive zgodbe - drugo pa zaradi t.i. posebnih serij, ki jih ima WSJ. Trenutno najbolj iztopa Hunter x Hunter. Avtor le te, Togashi Yashiro, je en tistih bolj uspešnih avtorjev mang, za nameček pa poročen še z eno najbolj uspešnih avtoric mang, Takeushi Naoko. Vse njegove serije so do sedaj požele tak in drugačen speh in pri vsej slavi, ki je je deležen si lahko privošči velik egoizem in muhavost zaradi katere se je "odpovedal", po domače pa jih poslal v 3PM, asistentom zaradi česar njegova trenutno edina nastajajoča manga, Hunder x Hunter, nastaja precej počasi. Že vse od leta 2006 dalje je manga na stalnih prekinitvah, se vrača v WSJ za približno 10 poglavih ter takoj za tem spet v prekinitev za nedoločen čas. Tovrstno vračanje v WSJ se zgodi približno 2 do 3-krat na leto in vsakič, ko se to zgodi je eni od mlajših serij usojeno, da se konča. Mimogrede uradno se tej muhi avtorja pravi "prekinitev zaradi bolezni" <_< . Dovolj o tem.

 

Glede rankiranja je verjetno pametno omeniti posebne serije kot so To-loveRU-truble, Inumaru Dashi in Pyuu to Fuku! Jaguar. Vse od omenjenih serij, drugi dve od vsega začetka, prva pa se je tja vrnila po končanem animeju, delajo prijetno družbo Eyeshild 21 a nobeni od omenjenih ne grozi prekinitev serializacije. Sicer je skrb normalen pojav, a To-loveRU-truble je ecchi manga z zdaj menda vedno več vročimi scenami. Pri rankiranju le teh pa menda editorji upoštevajo dejstvo, da marsikdo od kupcev (predvsem mlajše generacije) prosijo svoje starše, da odpošljejo vprašalnike in kdo od nas pa bi hotel, da starši vejo, da nam je všeč manga v kateri dekleta rade pokažejo več kože? Inumaru Dashi in Jaguar pa sta obe gag mangi s polno referencami, ki jih povečini razumejo le Japonci, poleg refenrec pa je v obeh uporavljena svojevrstna vrsta humorja, ki ga razume le tisti del Azijcev. Tovrstne mange načelno ne dobivajo dobrih uvrstitev; end od razlogov zakaj KochiKame ni več rankirana serijia, saj gre za iste vrste mango; a prodaja zvezkov omenjenih mange je presenetljivo dobra, vsaj vse dokler humor ostaja na nivoju. Da pa do teh zvezkov lahko prideš pa nekdo mora sprotno obljaviti poglavja saj se avtorji izdaj po zvezkih otepajo z vsemi štirimi in načelno rajši prekinejo serijo in nadaljujejo z nečim, kar bo redno bojavljeno. Do tega pa pride iz večih razlogov. Prvo zato, ker če je poglajve objavljeno v neki reviji v družbi več različnih zgodb, so možnosti, da nekdo, ki sicer ne bi, prebere tvoje delo in mu morda postane všeč veliko večje. In pa dejstvo, da tovrstno objavljanje prinese, sicer majhen, a reden prihodek.

In ko sem že resneje načela prodaje zvezkov. Kaj se smatra za dobro prodajo enega zvezka variira od serije do serije. Pri prvih nekaj zvezkih je definitivno treba upoštevati dejstvo, da serija ni poznana. Treba je upoštevati, da so po defoltu bolj popularni naslovi bolje prodajani. In pa dejstvo, da kljub temu, da vsi poznajo mango je na koncu veliko ne kupi. Najbolj uspešne serije si lahko privoščijo od 1 miljona pa tja nekje do 1,8 miljona na en zvezek, po tem pa številke kaj hitro upadejo. Da se neka serija lahko okliče za uspešno pa je priroročljivo v mesecu dni prebiti mejo 100.000 prodanih izvodov na zvezek tam nekej pri 5 zvezku.

 

Z vsemi dejstvi na kupu mi preostane le še Sveta Trojica. Torej naša Sveta Trojica se vse do lanskega leta ni premaknila s prvih treh mest za nič na svetu. Uredniški oddelek pa jih je očitno pri tem še gladko podpiral. Recimo Bleach, ki je v lanskem letu imel dve filmski uprizoritvi se je tudi stalno pojavljav na naslovnicah WSJa. Namesto, da bi uredniški oddelek podelil nekaj več barvnih strani in naslovnic novim serijam in s tem dal nekaj hudo potrebne promocije le tem, je bil Bleach deležen 7 naslovnic; kljub temu, da je bilo od tega 5 deljenih niti Naruto in One Peace nista tega "rekorda" podrla (prvi je imel lani 3 drugi 4). S hordo oboževalcev kateri kupujejo zvezke in ostalo šaro povezano z naslovi že iz samega principa, ki stojijo za vsako od omenjenih serij pa se nikomur ni ljubilo nič na tem narediti. Vsak zvezek od omenjenih serij se je prodal v 800.000 izvodih in več, ostalih številk pa predvidevam, da mi tu ni potrebno omenjati. Za tiste, ki scene ne poznate dovolj dobro vam bo najmanjše googlanje povedalo o popularnosti omenjenih naslovov.

Omenjena zabava pa je prešla k svojemu koncu v sredini Maja lanskega leta, ko se v WSJ vstopila povsem nova serija imenovana Toriko. Dizajn karakterjev, ki spominja na tiso kor so stari zvesti nostalgični oboževalci videli v vseh Toriyamovih delih (njegovo najbolj prepoznavno delo je Dragon Ball) z močnim pridihom Hokuto no Ken sveta, ne norlmalno velikomi in grotesknimi živalimi, ki služijo visoko gurmanističnemu delu omenjenega naslova ter glavnim karakterjem, ki v prvem poglavju kadi vejo ... Kaj več bi si lahko želela nova badass serija (mogoče bolj izpostavljeno dejstvo, da ima avtor mange lolikon sloves xD)? Z že vsem omenjenim in nekaj ostalimi podrobnostmi je serija kljub svojemu močno generičnemu shonen delu, ki vključuje takšno in drugačno pretepanje, prinesla hudo potrebno svežo sapo v WSJ, vsekakor pa je serija jasno pokazala že od samega začetka, da poleg generičnosti nosi veliko več drugačnosti, ki je marsikatera nova serija ni sposobna imeti ali pa ohraniti.

Po prvem poglavju je bilo sicer težko karkoli napovedati, a po prvih rankiranih tednih je postalo jasno, da s Toriko ni češenj zobat. Vse od kar je Toriko rankirana serija se pojavlja izključno in samo v zgornji peterici (edinokrat, da ni bila uvrščena v zgornjih 5, ampak na "ubogo" 6. mesto je bilo v prvi WSJ izdaji v tem mesecu) in tako popolnoma zmeštrala ustaljen red na prvih petih mestih. Edino mesto, ki ga Toriko še ima za osvojiti je prvo mesto. Po že prebiti meji 100.000 prodanih zvezkih, in to celo v 14 dneh, če se prav spomnim, za samo svoj 3. zvezek pa si upam trditi, da bo Toriko en naslov izpodrinila z mesta Svete Trojice. Moja stava gre na Bleach, ker je že od nekdaj uboga trojka, odvečno kolo, v zadnjem letu in pol pa je dogajanje v njem postalo vse preveč dolgočasno medtem, ko je v Narutu, sicer še vedno moj osovražen naslov, dejasnko začel postajati zanimiv; za One Piece nekako dvomim, da bi dejasnko padel, čeprav dejstvo, da ni več vedno na prvem mesto (po zaslugi avtorja samega) ostaja neizpodbitno, prav tako pa 1,5 miljonske prodaje vsakega zvezka. Toriko je vsekakor postal fenomen zase in če naslov ne bo postal en tistih v neskončnost nadaljujočih se serij, za kar ima vse pogoje izpolnjene, pa bo iz nje sigurno nastal takšen bum kot je iz Death Note.

 

In zakaj je japonska zabavna industrija v ...? Zaradi Toriko ni, zaradi WSJovega sistema pa je. Kot sem že omenila WSJ igra velik pomen v Japonskem vsakdanjem življenju. Kljub zelo raznolikemu bralstu pa večino glasovalcev sestavlja mlajše prebivalstvo, čas v katerem je večini ljudi malo mar za kakšno globjo vsebino in naslove, ki bi prislili nekoga k razmišljanju. Važno, da nekaj "trga gate" ostalo je pa na ignoru. Glede na to, da uredniki ne poznajo usmiljenja do serjih ne glede na to, če so sicer vsebinsko in sporočilno bolj polne od ostalih, ki jih bralci marajo, če kupci pravijo, da jim nekaj ni všeč, se naslov pač črta, to pa zadeve nič ne izboljša.

Podoben sistem sicer v Sloveniji manjka. Ne samo za stripovske upodobitve zgodb, ampak za pisana dela tudi. Teh je v Sloveniji malo in sem mnenja, da bi podoben sistem spodbudil literarno ustvarjalnost v Sloveniji ter večjo zavednost Slovencev glede naših del. Kljub vsemu pa to ni izgovor, da se javnost pumpa samo s generičnimi miljonkrat prežvečenimi zgodbami, ki ne ponudijo nič novega lačnim mladim nevzgojenim dušam, nekaj kar počne WSJ že vrsto let in vse kaže, da se to ne bo kaj kmalu končalo.

 

P.S.:Če vam tale članek ni bil dovolj vam predlagam branje mange Bakuman. Sicer me osebno zanima koliko je manga cenzurirana glede na to, da gre za nekaj kar izhaja v WSJu, ampak do sedaj ostaja precej zvesta realnosti, s pač potrebnim pretiravanjem, da je zgodba bolj zanimiva. V Bakumanu želita glavna junaka postali mangaki v WSJu in temu posledično se teme v tem članu bolj na kratno, verjetno pa tudi površno, razločene tam obravnavajo podrobneje. Poleg tega pa so izpostalvjene še tiste malo bolj grde strani WSJa, ki jih sama v tem članku nisem v celoti izpostavila. 

 

Pa ne dobesedno xD

Pred 3mi meseci sem v povsem dobri veri začela s sezonskimi vodiči anime sezon, ker pač se tega pri nas niti ne počne. Moj namen je bil s tem nadaljevati ... vsaj načelno. S spomladansko sezono pa mi je popravici povedano prekipelo. Pa ne zaradi ohoho veliko naslovov, ki so popolnoma normalno zadeva za spomladanske sezone, niti zaradi še toliko več drugih sezon, ponovitev, prenov ali OVA/OAD serij. Ampak predvsem zaradi "padca" kvalitete v mediju samem, ki sem ga uspela zaslediti v zadnjem letu in pol. Razlog zaradi katerega so sezonski vodiči črtani s mojega seznama "naredi".

 

Nekateri se pač radi pritožujejo nad tem, da se jim čaščenje starih anime naslovov zdi napačno. Moje mnenje je pa, da je zavračanje le teh neumnost ravno toliko kot poveličevanje naslovov, ki jih lahko stakneš danes.

Vsake toliko me prešine, da si pogledam kakšen res star naslov in po pravici povedano me niti end od teh ni konkretno razočaral, o hudo velikem navdušenju pa tudi ne morem govoriti. Če jih postavim ob bok današnjim naslovom pa se vsekakor večina teh pojavi visoko v zgornji polivici tistega kar sama smatram za dober anime, zgodbo, naslov, karkoli pač hočete.

Pri vsem tem pa se rado pozablja manjše dejstvo. Od takrat, ko je bil dotični anime popularen je minilo ... 10, 20 morda 30 let. O spremembni časa in temu ne/primerni zgodbi za danjašni čas ne bom govorila, to je pač dojemanje posameznika. Ampak dostopnost teh animejov, ki so stari več, kot pa recimo jaz sama je praktično ničelna. Če me spomni ne vara sem za bogih 16 epizod Cat's Eye porabila cele pol leta. V danes povsem nestrpnem svetu se vprašam, kdo pa sploh ima toliko potrpljenja da bi za ubogih 16 epizod čakal pol let? A dejstvo je, da sem pač naslov uspela dobiti. En sam naslov, ki je bil v tistem času eden od morda 50-100 naslovov, ki so v tistem letu izšli. Če bi se celo potrudila bi morda k že omenjenemu naslovo dodala enega največ pa 5 drugih naslovov, ki bi jih lahko v celoti dobila preko interneta ... ravno tako prek dejsanke nabave.

In kako si to dejstvo sama razlagam? Od vseh teh 50-100 naslovov je morda 5 (da se ne bom omeija samo na Cat's Eye) anime naslovov dejasno vrednih omembe in samega ogleda. In da to prenesem na današnji čas ... med tistimi približno 300 naslovi, ki izidejo letno je le kakšnih 15-20 dejasno vrednih omembe. Čez kačnih 10-20 let bo preko interneta prosto dostopnih naslovov izpred zadnjih dveh let le malo. Code Geass, Death Note, prav tako Gundam 00 in Macross F zaradi tradicije v koliko pa bo v to zbirko naslovov pripadala še kakšna druga serija pa bodo tega vejretno krivi predvsem fanatični oboževalci.

O prihodnjosti na tem področju je relativno govoriti predvsem zaradi blaznega napredka na tehnološkem področju. A sodeč po poretekosti bi tako moralo biti.

Moja zbirčnost pri vsem skupaj pa mi prav nič ne pomaga, da bi se zaradi tega navdušila nad temi "izjemami". V pretekli sezoni sem se navdušila nad veliko več naslovi kot sem pričakovala večino od teh pa kasneje opustila zaradi prehudega dolgčasa in že stokrat ponavljajočih se vzorcev. Pred leti sem pokazala veliko zanimanje za ta medij predvsem zaradi svoje drugačnost zdaj pa se vedno pogosteje zalotim, da marsikateri naslov na sredi opusti in ga poplnoma izbrišem iz svojega spomina; nekaj kar mi je bilo pred leti nedopustno; preostali čas pa zapolnim s ponovni gledanjem serij, ki se jim je celo uspelo prikrasti nekam globoko v moje srce.

 

Med približno 50 naslovi, ki bodo izšli v tej spomladanski sezoni mi vzbuja veliko zanimanje vsaj 20 naslovov, od tega že zdaj vem, da jih bom 5 pustila po prvem ogledu, naslednjih 5 po drugi ali tretji epizodi, naslednjih 5 tam nekje pri 10 in če bom ostalih 5 celo pogeldala do konca bo veliko. Spremljanje animejov iz tedna v teden mi je spet postalo nesmiselno, ker se mi zdi, da tako hitreje izgubljam zanimanje za določen naslov ... poleg tega pa imam občutek, da sem spet stara 15 let in da je čas, da preklopim s knjig[animeji] na animeje[nek drug nov medij].

Dejstvo je, da so animeji črtani s mojega dnevnega opravila ... čas je, da se vrnem nazaj med moje dobre stare mange :D

 

Sicer je tale post precej nesmiselen, glede na to, da bodo poanto razumeli predvsem ljudje seznanjeni s japonsko kulturo, bolj natančno vsega kar se vrti okoli animejov. Morda se pa kdaj vseeno vrnete.

 

En prvih in najbolj znanih maid cafe v Akihabari, Mei:lish, bo k svoji zbirki že cosplayanih serij tokrat dodal še Moyashimon serijo, ki sem jo sicer v preteklosti le nakratko omenila.

Moyashimon je ena izmed mnogih serij pod okriljem Kodanshe. Avtor je lasnko leto dobil za ta isti naslov glavno nagrado na 32. Kodanshini podelitvi nagrad mangam, prav tako pa pa je bil Moyashimon eden od zmagovalcev 12. tradicionalnega Tezuka Osamu kulturne nagrade.

 

Ampak to niti ni važno. Mai:lish, ki je po vseh teh letih bolj kot ne že vzorn maid cafe vsem ostalim, si lahko privošči ekskluzivna sodelovanja s takšnimi in drugačnimi hišami, ki svoje grebatroske prste tlačijo v otaku kulturo.

Glavna zvezda Mai;lish-a, Arisa, zganja obsesijo nad omenjenim naslovom že nekaj časa. In le kdo bi kaj odklonil svojemu najbolje "prodajanemu" uslužbencu. Sodeč po blogu zaposlenih deklet se vsaj nekatera izmed njih že nekaj časa oblačijo v karaterje iz omenjne mange, Oryze, goth!Kei, in podobno. Govorice so se raztrosile po sceni in prišle v ušesa pravih ljudi pri Kodanshi.

Iz tega pa se je izcimilo, da bodo ta teden, 20. do 27., v Mei:lish-u v polni zasedbi cosplayali karakterje iz  mange Moyashimon. Vsak obiskovalec v tem času pa bo imel možnost dobiti lastoročno podpisano kartico avtorja, Ishikawa Masayuki-a, ali pa preprosti nakup mange saj bodo na voljo vsi do sedaj izdani zvezeki (zadnji celo v limitirani izdaji).

Tovrstna propaganda bo kafiču zagotovo prinesla dovolj strank, tako moških in ženskih, saj je v mangi ravno prav servisa za oba spola, ... sama bi z veseljem obiskala tvorsten kafič :D (Moyashimon cosplay = win) prav tako se zdi, da v uredništvu good!Afternon magazina, kjer Ishikawa Masayuki izdaja svojo najnovejso mango, Junketsu no Maria, ki jo nekateri že ljubijo na isti ravni, kot Moyashimon, glede tega niso hladni. 

 

Pred nekaj dnevi sem med svojim krajšanjem časa po internetu našla zanimivo povezavo do Yaoi Club strani, Ameriško spletno prodajalno BL dobrot, ki imajo trenutno generalno čistko in ponujajo visoke popuste na vso njihovo ponudbo.

Še preden se mi je stran do konca naložila sem vedela, da več kot prve strani ne bom videla. Moje striktno pravilo glede abstinence pri kupovanju BL naslovov je nekaj kar res redko prekršim. Za moje najljubše avtorje in morda kakšeno zgorbo, ki mi je slučajno blazno všeč in se konča v enem zvezku. A firbcu sem vseeno mogla potešiti lakoto, vsaj zato, da vidim kaj ponujajo.

 

Bolj kot pa njihova ponudba pa je mojo pozornost pritegnila anketa, ki sem jo našla na njihovi strani. Ena tistih, ki mi je s svojim rezultatom pripeljala boleč krohot za katerega pa mislim, da mi ga še nobena anketa do sedaj ni.

 

Tole bo še kar dolgo pisanje s nekaj slikami (brez skrbi, najbolj grafična je tistale zgoraj) tako, da boste več našli s klikom na "beri dalje".