Umiryuu || 海竜

 

Je vprašanje, ki se ga sama sprašujem že nekaj časa. Tema o kateri sem želela debatirati že pred časom a mi je nikakor ni uspelo primerno oblikovati. No ja resnici na ljubo je še vedno ne morem a se trenutno, bolj kot ne, pučutim prisiljeno o tem pisati.

 

Govoriti o tem kaj bo doživelo svoj veliko bum v Sloveniji prej, mar je to Japonska vizualna ponudba mang in animejov ali pa njihova pestra glasbena izbira, je precej neumno že samo na podlagi označbe, ki jo je pripisala mojemu blogu Blogorola. V pravih kotičkih Slovenije je sicer oboje že dolgo prisotno, a verjetno bo tako za vedno ostalo.

 

Če že razpravljam o tem kaj ima prednost bi rekla, da predvsem animeji. Večina ljudi, ki jih tako ali drugače zanima znanstvena fantastika, katerih pa ni malo, so seznanjeni z animeji. Enako velja za ljudi, ki jim količina prevedenih knjig ne zadošča oz. rajši le te prebirajo v originalnem jeziku. Tako imenovani geeki jim ta svet tudi ni daleč. In verjetno bi še kaj lahko naštela.

Med tem, ko je glasba sama v precej slabšem položaju predvsem zato ker se nas večina z le to seznani preko radia na katerem pa povečini vrtijo ameriško in britansko glasbo. Nažalost pa se večina poslušalcev omejuje na le to, pa seveda nekaj slovenske. Tisti poslušalski eksperimentisti, ki si celo drznejo pomoliti nos ven iz njihovega vsakdana pa svoja obzorja razširijo na celotno Evropo, redko kdaj pa grejo prek tega.

 

In zakaj se je potrebno pri vsem tem še vedno spraševati zgoraj zastavjeno vprašanje?

Večina povprečnih Slovencev je pač takšnih, da z veseljem sledi tem in onim trendom. Še posebaj če govorimo o trendih, ki prihajajo iz Amerike.

Sodeč po trenutni sceni bi marsikdo rekel, da v tem primeru animeji absolutno zmagajo ... s kakšno mango za piko na i. Pa žal temu ni tako. Animeji in mange so v Ameriki že vrsto let. Sicer ne morem za gotovo trditi, predvsem zato ker se v detajle nisem spuščala, a v kolikor je meni znano ta medij ni nikoli spadal med trende same. S glasbo pa je tu malce drugače. Prav za prav precej drugače.

V zadnjih 5. letih so Američani odkrili svet ter posledično tudi Japonsko glasbo. Temu so predvsem kriva prenekatera glasbena čezmorska sodelovanja med Japonskimi in Ameriškimi glasbeniki. Le ta so se večinoma dogajala v popovskem in R&B svetu a je to služilo svojemu namenu. Firbci kot takšni pa so odkrili poseben žaner v glasbi, ki ga lahko najdeš samo na Japonskem. Sicer se sedaj menda pojavlja tudi v Evropi a ta pojavljanja ne segajo dlje od samega zunanjega videza ne pa dejasnkega glasbenega ustvarjanja.

Govorim o tisti posebni zvrsti Japonske glasbe, ki mi ni preveč pri srcu. Da, Visual Kei.

 

Visual Kei je en novejših hipov v Ameriki zaradi katerih so se žanra začeli zavedati tudi Evropejci. Vsaj Evropejci na splošno. Skandinavci so pač vedeli za Japonsko veliko prej in pri njih pojavljanje albumov Visual Kei avtorjev na prvih mestih njihove glasbene lestvice ni prav nič nenavadno. Kljub vsemu pa govorimo o trenutni zadevi in precej ozki glasbeni smeri za katero pa sama menim, da je najbolj učinkovito pranje možganov brezglavih glasbenikov (ostanite z mano pa boste izvedeli zakaj).

 

Torej prvotno zastavljeno vprašanje niti ni pravilno sestavljeno, le to bi se moralo glasiti: Kaj bo prej? Animeji ali Visual Kei?

 

Relativen odgovor bomo dobili 8. julija ob 20:00 na Metelkovi (pridem firbec past, da vidim če bo vseeno kaj takšnega, kar bo meni všeč :D). 

 

[*se gre jokat ker zaradi takšne zadeve dobiva več pogledov na blog*

Sem bila nesramna in dala v banner sliko banda, ki so skupaj z nekaterimi drugimi bandi žanr začeli, za njih pa danes nihče več ne ve kljub temu, da so edini od tistih časov uspeli ostati skupaj D:]

 

En ekstremno beden in hudo zavajujoč zadnje čase pa tudi vedno pogostejši pojavov, ki sem ga zasledila v japonski glasbeni industriji je nadvse mogočna povzpetnost anime singlov na japonski Oricon lestvici. Nekaj kar mi predstavlja popoln absurd in žalostno zavalanje velike množice ljudi. A ko govorim o tem moram začeti na začetku, ne pa tam nekje na sredi.

 

Oricon je podjetje, ki je bilo ustanovljeno v letu 1967 ter še v istem letu v Novembru začelo s eksperimentalnim projektom, ki naj bi prikazal rezultate prodaje vseh glasbenih singlov. Projekt je postal uraden naslednje leto Januarja ter se vse od takrat nadgrajuje. Poleg tedensko lestvice singlov pa je tu še mesečna, polletna in celolotena lestvica. Z istimi podkategorijami pa obstajaa še lestvica za albume, z nekaj manj podkategorijami vzhodni albumi, indie glasba, ter ostala glasba (v katero so vključene anime, enka izdaje, posamezni skladatelji in podobno). Poleg CD izdaj pa Oricon lestvica zavzema še posebno kategorijo za DVDeje, ki se posebaj delijo na splošne, glasbene, filme in anime. S tem pa se glavna razdelitev lestvice zaključi (kaj dejasnko spada pod eno in drugo podkategorijo si dejasno zasluži poglavje zase).

O ostalih aktivnostih Oricon podjetja ne bom razpravljala ker se te teme praktično ne dotakne (kljub temu, da je njihov princip dela relativno podoben na ostalih področjih aka zavajujoč).

 

Oricon lestvico, ki redno izpisuje podatke prodaje posameznih izdaj CDjev in DVDejev je čez leta dobila svojevrstvno veljavo in tujci jo radi enačijo s ameriško Billboard lestvico. Koliko je dejsano enaka oz. dovolj podobna za primerjavo ne vem ker s delovanjem Billboard nisem seznanjena, verjetno pa da kakšnemu od bralcev idejo za kaj se gre. Za navadne laike pa to pomeni tole.

Zbiranje podatkov prodanih kopij določenega CDja na enem mestu, istočasno predstavlja mesto na katerem se lahko seznaniš s popularnostjo določenega avtorja. Prva mesta so logično najbolj zaželjena. Omebe vredna naj bi bila prva tri mesta. Eno zaradi magičnega števila, drugo zato, ker ima Oricon lestvica takoj za tretjim mestom reklamni banner zaradi katerega mora pregledovalec strani, v večini primerov, "scrollat", da vidi nadalnje rezultate, ter še tretjič, le prva mesta imajo poleg datuma izpisane še dejasnko številko prodanih kopij, medtem, ko maj bi (pozor podatek ni preverjen) za vse ostalo imel premium članstvo na Oriconovi strani.

Odvisno kako dolgo se določen avtor s posamezno izdajo uspe obrdžati na prvih mestih oz. med prvimi desetimi (za naslednjih deset mest stran od pregledovalca zahteva nov klik) pa nadebudnemu spremljevalcu, da vedno boljšo idejo o dejasnkem stanju glasbene scene oz. popularnosti določene izdaje/avotrja.

Če vse te naštete podatke sešteješ ti lahko kaj hitro postane jasno zakaj se veliko ljudi rado zanaša na Oricon lestvico in jo celo smatra za sveto resnico. 

 

Zgoraj povedano načelno šteje med splošno znanje ljudi, ki so tako ali drugače vpleteni v Japonsko zabavno industrijo. Tu dalje pa pridejo podatki, ki jih številčno ve manj ljudi zagotovo pa obstajajo še podatki s katerimi nisem seznanjena niti jaz.

Eno prvih stvari, ki bi prav za prav morale spadati med vsesplošne podatke je dejstvo, da podatke ki jih Oricon zbira za svoje lestvice, zbira s trgovin, ki z Oricon podjetjem sodelujejo. Kolikšno je dejansko število teh žal ne vem, vsesplošno pa velja, da s temi Oricon pokriva le borih 60% vseh prodajnih mest, ki so na Japonskem dostopni. Kar pomeni, da so podatki na Oricon lestvici le 60% zanesljivi. Med ljudmi je prešlo v uveljavo, da za bolj konkretno število prodanih kopij potrebuješ pomnožiti število pridobljeno s Oricon lestvice z 1.7. A obe številki sta varljivi, ker nikoli ne veš ali je večji procent ljudi kupoval v tistih 60% trgovin, ki jih pokriva Oricon ali tistih 40% ki jih ne.

Poleg tega so prva mesta na lestvici v določenih tednih brez pomena. Največji naval izdaj vseh vrst je konec meseca, saj naj bi bil to čas v katerem večina Japoncev dobi plačo in jo tako lahko takoj zapravijo (PR ljudje pač obvladajo svoj posel), temu primerno je zadnji teden v mesecu veliko bolj kompetativen kot pa ostali. S kompetativen mislim to, da v tem času več znanih, slavnih, itd. imen izda kaj novega zaradi česar ljudje prej kupijo njihove izdaje in preboj neznanega avtorja med enomestne številke na lestvici v tem času pomeni veliko več, kot pa v drugih tednih. Kometativnost je včasih več kot očitna samo po pregledu pordanih kopij pri prvih treh mestih. Hamasaki Ayumi, menda še vedno Japonska pop kraljica, ki je menda zdaj že desetič brez izjeme zasedla prvo mesto na dnevni in tedenski lestvici (za mesečno žal ne vem) in pri pregledu prodanih kopij v tednih, ko so na prvih mestih njene izdaje je načelno razlika med prvim (njenim) in drugim mestom več kot 10x. Preboj med prva tri mesta s borimi 5000 prodanimi kopijami je prav za prav žalosten (kljub temu, da je možen), če se mu sploh lahko reče preboj.

 

Drugi problem, ki pa je bolj pomemben kot naravna eliminacija avtorjov samih(?) in datum izdaje pa je korubcija. Le ta, vemo, obstaja povsod in, verjetno (da me ne bo kdo kasneje tožil), Oricon ni nikakeršna izjema. Sicer neposredni dokazi ne obstajajo je pa zato posrednih kar nekaj oz. dovolj, da ustvarjajo upravičen sum. End od teh je prav za prav že prej omenjena Hamasaki Ayumi poleg nje pa še Johnny Entertaiment (glasbeno podjetje, ki ima pod okriljem v večini samo deške skupine, ki prepevaljo, po večini pop, pop/rap, itd., ter svoje nastope pospremijo s plesno koreografijo, velika večina teh skupin pa je tudi smatranih kot multitalenitranih).

Ti dve imeni omenjam zato ker kadar koli Hamasaki Ayumi ali pa kakšna skupina Johnny Entertaiment izda nov CD brez izjeme preidejo med prve tri, če ne kar na prvo mesto. In ko rečem brez izjeme ne mislim dejasnko brez izjeme, a te izjeme so tako redke, da niso omembe vredne (ali pa so za to krivi otakugai - razloženo spodaj).

Poleg tega pa je tu vpletena še dolga pravna zgodba, ki se je začela davnega leta 2006.

V Aprilu tistega leta je namreč revija imenovana Cyzo objavila relativno sočen članek s naslovom "Ali ima Johnny super VIP privilegije? Mladoporočenska zveza med Oricon in menedžersko pisarno." Pred tem je novinar te revije poklical znanega svobodnega novinarja predvsem pa znanega glasbenega kritika Ugaya Hirota katerega je želel povprašati o zvezi med Oricon in Johnny Entertaiment podjetji. Ker se ni preveč spoznal na Johnny Entertaiment, sploh pa kakršnokoli zvezo med tem podjetjem in Oricon se svoje mnenje limitiral le na Oricon. Na postavljena vprašanja je poiskušal odgovoriti kar se da vestno in v skladu z njegovimi potrjenimi informacijami. Po opravljenem intervjiju je reviji ponudil, da članek pregleda, kot lektor ter predvsem zato, da ne bi prišlo do napačnih interpretacij besed, ki jih je izgovoril v telefonskem pogovoru. Revija je ponudbo gladko zarnila, češ da ni časa zaradi česar pa je tudi prišlo do zmešnjave. Že sam naslov je precej spotakljiv v samem članku pa je Ugaya večkrat norobe citiran. Članek sam očitno škodi ugledu, ki ga uživa Oricon in temu primerno je podjetje Oricon stopilo v pravne vode ter za 50 milijonov jenov tožilo Ugaya za oškodovan ugled, tožbo pa naj bi umaknili, če bi se Ugaya uradno opravičil (takšno opravičilo je na Japonskem ekvivalentno pokopu lastne kariere). Nekaj mesecev za tem pa je sledila še civilna tožba s strani Ugaya proti Oricon podjetju, za 110 milijonov jenov, zaradi kršenja človeških pravic saj tako visoka tožba (Oricon podjetja) po Japonskem zakonu zahtega od tožene stranke, da najame odvetnika, ki ga bo skozi cel proces tožbe (ne glede na dobljeno ali izgubljeno tožbo) stal 7 milijonov jenov; že smo s tem pa je podjetje Oricon očitno pokazalo, da ne želijo le vrnjene stroške škode, ki so jo doživeli s relativno minimalnim padcom ugleda temveč, da željo Ugaya kot posameznika popolnoma uničiti in ga utišati.

Oriconova tožba proti Ugayu je lani doživela svoj epilog v katerem je Oricon dobil tožbo, kazen, ki pa jo mora Ugaya plačati, znaža znantno manj od tistega, kar je Oricon želel in sicer le 1 milijon jenov. Ugayova tožba proti Oriconu pa še poteka. Dogodkom lahko lažje sledite preko bloga, ki budno spremlja dokogke okrog teh dveh tožb (v japonščini) ter preko Ugayove domače strani (večina v japonščini, s ključnimi informacijami v angleščini).

Osebno se mi zdi že sama tožba absurd, če ne drugega zato ker je potjetje tožilo nekoga, ki je bil v članku samo citiran in ne pisca/revijo/založbo (da ne omenjam dejstva, da je to prva tožba v Japonski zgodovini kjer je tožena citirana oseba). A samo vedenje o tožbi laiku bolj malo pove. Zaradi hudo velike zmede, ki se je ustvarila v moji glavi glede tega incidenta, vam tu ponujam v branje (žal angleški) članek, ki se mi je od vseh zdel še najbolj verodostojen. Sicer zdaj že star članek, a kljub vsemu dobro povzame celoten problem in dogajanje okrog te tožbe. Poleg tega pa še krajši intervju s soustanoviteljem Oricon podjetja Watanabe Shoujiro (upokojeni), ki sam razkriva, da so v začetkih Oricon lestvice rezultate le te prirejali bolj kot ne njim na ljubo.

 

Za konec pa še anime CDji s katermi sem začela. Ti po večini vpletajo le izdaje uvodnih in iztočnih špic, zelo redko pa pesmi karakterjev. Poleg redkih "zunanjih" kupcev, tu govorimo izključno o otaku družbi. Polek njihovega že znanega slovesa, da so vedno brez denarja, ker gre le ta za vse anime/manga dobrote pa je tu še spacifična "podskupina" imenovana otakugai. Ljudje, ki jih japonci označujejo otakugai so tisti, ki kupujejo 3 ali več kopij iste izdaje. Le te služijo različnim namenom; ena za poslušanje tu, druga za poslušanje tam, tretja da je lepo zapakirana, ta da je tam raztavljena, ona zato, da se z njo lahko igra moja mačka, tale da pomaga prodaji seiyuua, ki poje, tista zato, da jo morda lahko čez čas zamenjam za kaj drugega. Ne da imam sicer sama veliko izkušenj s tovrstnimi ljudmi a tisto kar imam, kljub temu, da si okronan za otakugai samo z nakupom treh kopij pa se načelno številka giblje okoli 7-10 kopij na eno osebo.

Sicer tovrstni pojav v svetu "normalne" japonske glasbne ne morem izključit pa je le ta potencionalno večji, ko govorimo o izdajah uvodnih in izhodnih špic animejov, še toliko bolj, če so jo zapeli seiyuui, ki v istem animeju posojajo glas. Z drugimi besedami, za neko številko "navadnega" glasbenika je potrebnih recimo 500 različnih ljudi, za isto število izdaje uvodne/izhodne špice je potrebnih borih 80 (da ne bo številka premajhna :P), kjer pa dejasnko ne govorimo več o popularnosti in "dobri prodaji", ampak kdo ima boljše oz. več maniakov za svoje oboževalce.

 

S bolj kot ne trenutno vsem znanjem, ki ga premorem o Oricon lestvici upam, da se je vsaj nekaterim od vas utrnila zvezdica in vam je zdaj jasno, da večini podatkom na Oricon lestvici nikakor ni vrjeti.  

 

 

No ja, katera zabavna industrija pa ni tako ali drugače v vse prej kot briljantjem stanju. Napake so pač tiste kar gonijo tabloide in da ljudje govorijo; končni oz. zaželjeni efekt pa je povečana prodaja, širjenje kupcev oz. ljudi, ki si bodo to ali ono ime vtistnili v spomin. Verižna rekacija, ki nima nikjer začetka niti konca. Vsaj, ko govorimo o zabavni industriji nasplošno. A dovolj o tem.

 

Sveta Trojica, ki ni več nedotakljiva, je tista, ki jo poznajo bralci Weekly Shounen JUMPa. One Piece, Naruto in Bleach. Vsem trem naslovom tako ali drugače grozi "propad" in avotrji le teh so se znašli v situaciji v kateri so bili že pred leti, ko so morali točiti krvave solze truda, da si je njihova zgodba prislužila naslov Sveta Trojica.

 

Pa preden zapredem predaleč v neznane vode, se rajši vrnem na začetek.

 

JUMP. Bolj natančno Weekly Shounen JUMP je tedenska revija v lasti Shueishe v kateri se objavljajo različna poglavja mang, teh pa je ponavadi okoli 20. Shueisha služi s JUMPom precej lepe denarce saj se ta v povprečju proda v 3. miljonih izvodih, v njihovih zlatih časih je bila ta številka še enkrat večja (6 milijonov) v zadnjem letu pa beležijo upad kupcev za 100.000.

Kljub temu, da sicer zgodbe, ki ugledajo luč sveta v JUMPu nimajo večjega pomena za celotno Japonsko; tovrstne legende ustvarjajo, pri Shueishini kompetativni založbi Kodansha, predvsem v njihovem magazinu Afternoon in Morning; pa igrajo pomembno vlogo večini mlajših generacij in vsakodnevni zabavi ostalih Japoncev, konec koncev pa tudi oboževalcev po celem svetu.

 

Weekly Shounen JUMP (WSJ) si je pri bralcih zaslužil povsem posebno mesto predvsem zato ker uredniški oddelek posluša le te veliko bolj, kot pa katero koli drugo uredništvo. Namreč vsako objavljeno poglavje v WSJu je rankirano (kot v večini ostalih podbnih revijah) a mesta so v WSJu veliko bolj pomembna kot drugje.

Pred novim letom sem pisala o mestih, ki so jih dosegle serije, ki so se odvrtele v WSJu čez leto. Na tem mestu bi se rada opravičila za moj neumesten komentar glede mange Toriko (mislila sem Psyren). Takrat sme komaj vedela, kako ta sistem deluje tako, da nisem hotela učiti krive vere, pa da detaijlno nadoknadim izgubljeno ...

 

Vsak nadebudni novi avtor, ki želi svojo zgodbo objaviti v WSPu to ponavadi najprej naredi v Akamaru JUMP reviji in sicer v obliku krajšega, lahko pa tudi malce daljšega, enega poglavja v katerem naj bi predstavil bistveni duh celotne serije (če bi do serializacije sploh prišlo). Vsak kupec, ki kupi ta Akamaru JUMP pa dobi manjši vprašalnik na katerem je pomembno predvsem eno vprašanje. Kateri naslov ti je bil najbolj zanimiv? Temu sledijo 3 črte za 3 različne naslove, kjer na prvo črto napišeš tisti naslov, ki ti je bil najbolj všeč. Rezultati tega glasovanja se izvejo precej pozno. Ljudje smo pač ljudje in po prvem navalu prispelih vprašalnikov v Shueishino uredništvo se jih slaba polovica nakaplja v kasnejšem času. Končni in uradni rezultati pa so znani šele po približno treh mesecih. To sicer ni nič nenavadno saj je Akamaru JUMP revija, ki so izdajo približno 3x letno, po defoltu pa služi predstavitvi novih avtorjev in pa eksperimentiranju že uveljavjenih avotrejv zaradi česar kvaliteta Akamaru JUMPa precej variera.

Na podlagi teh rezultatov so poglavja ocenjena in če katero od njih še posebaj iztopa si avtor prisluži serializacijo svoje zgodbe v WSJu. Načelno je prvim trem mestom serializacija garantirana. Odvisno od avtorja pa lahko ponudbo gladko zavrne (odločitev je konec koncov njihova in nekateri pač ne želijo delati "zmazka" iz povsem spodobno zaključene zgodbe, ki so jo objavili v Akamaru JUMP).

V primeru, da avtor ali njegov urednik o dejanskem začetku serializacije nista prepričana; ker pač, ko ti enkrat spodleti v WSJu ti pač spodleti, vnovična uspešna vrnitev pa je praktično nemogoča; se lahko temu primerno vnovično objavi kratko zgodbo, tokrat v WSJu. Le ta naj bi bila že bolj dodelana, od tiste objavljene v Akamaru JUMP, tako z vidika zgodbe kot same ilustracije. Konec koncev je objava v WSJu velika liga in čeprav samo z nekaj stranmi želi avtor narediti na bralca naboljši in najmočnejši vtis in upa, da bo naslov njegove zgodbe napisal na prvo črto. Tu bi rada omenila še objave kratkih zgodb v času tako imenovanega golden weeka v katerem so Japonci zaradi nacionalnih praznikov (načelno) dva dni v tednu prosti posledično pa si večina vzame prosto preostale tri dni. V golden weeku prav za prav ni izdaje WSJa in številka pred tem velja za dvojno, dolžina revije je pa enaka. Edina razlika je v tem, da v istem tednu izide tudi Akamaru. In pa v vprašanikih, ki jih dobiš s WSJom v teh tednih, je dodano posebno vprašanje s katerim vsak bralec indikira ali se mu zdi dotična kratka zgodba primerna za serializacijo ali ne. V primeru, da ta objava požanje uspeh te pred serializacijo ne more ustaviti nič, razen trma ali pa drastično slabšanje zgodbe še pred objavo samo.

Serializacija načelno sledi pol leta ali več po objavi kratke zgodbe v WSPju. Nekateri ta korak preskočijo in preidejo s Akamaru direktno v serializacijo v WSJu, nekateri  preskočijo Akamaru in začnejo s kratko objavo v WSPju, redki pa preskočijo oba koraka in takoj preidejo v serializacijo.

Zakaj serializacija sledi šele pol leta, ali celo več, kasneje? Nekaj je seveda čakanje na rezultate vprašalnikov, a glavni razlog temu pa je predvsem dejstvo, da ima večina avtorjev željo imeti končanih nekaj več poglavij preden začnejo s serializacijo. Da te stalno lovi rok oddaje je precej neprijetno. Koliko končanih poglavij nekdo želi imeti pa variira od avtorja do avtorja. Sama vem zagotovo, da Kubo Tite, avtor Bleacha, vstraja pri številki 10. To pomeni, da poglavje ki ste ga brali ta teden, je bilo končano pred približno 10 tedni in da avtor skriva v svojem domu 10 že končanih poglavij v katerih je pisana zgodba, ki jo nekateri nestrpno pričakujete.

 

Po serializaciji pa se vsak avtor znajde v krutem svetu bralcev in njihovi neusmiljeni usmrtitvi vsake serije, ki pokaže najmanjši knanček šibkosti. Urednikovi nasveti tu precej malo zaležejo, ker so bralci precej nepredvidljivi. Načelno je vsaki novi seriji v WSJu zagotovljenih vsaj 8 poglavij. Temu pa je tako ker prvih 8 poglavij nove serije ni rankiranih.

V WSJu so namreč serije tiskane v zaporedju, ki ustreza njihovi uvrstitvi na lestvici najbolj zanimivih. Od 20. objavljenih zgodb je ponavadi le 15 ranikranih. Zgodbe, ki majo barvne strani, so nove, hudo stare znanke (KochiKame) ali pa naslovnica WSJa pripada neki zgodbi, niso rankirane, ampak jih uredništvo poljubno postavi v WSJ (načelno pa se prilagaja tisku magazina, aka poglavja s barvnimi stranmi so na začetku novega "bloka" papirja). Temu primerno pristanek avtorjeve zgodbe med 10 in 15 mestom ni nikoli dobro, predolgo pohajkovanje v dvomestnih številkah pa kar kliče po prekinitvi serializacije. Mesta med 5 in 9 so relativno ugodna še posebaj, če gre za novince, a pred vsem hudim te reši samo zgornja petica.

Priti v le to pa je precej težko še posebaj, ker so do nedavnega bila prva tri mesta po defoltu zasedena z One Piece na prvem, Naruto na drugem in Bleachem na tretjem mestu (Bleach in Naruto sta se občasno sicer menjala). Četrto in peto mesto pa je rado pristalo v rokah Eyeshield 21, Katekyoushi Hitman Reborn, Gintama in D.Gray-Man. Konkurenca med katero se je resnici na ljubo nemogoče priti. Ampak o tem malce več kasneje.

 

Kot rečeno prvih 8 poglavij ni rankirano, ker pri WSJu traja toliko časa, da izidejo uradni rezultati vprašanikov. Temu primerno lahko popokaš šila in kopita precej hitro, a to se ponavadi vidi že prej saj uredniki budno spremljajo rezultate svojih varovancev in temu primerno sporočajo avtorjem, kaj jih verjetno čaka. Če ima serija veliko nesrečo bo doživela en sam zvezek (približno 10 poglavij), velikokrat pa se zgodi, da ti WSJevo uredništvo, da mejo dveh zvezkov (20 poglavij) v katerih se moraš dokazati vreden serializacije. Če to avotrju uspe se načelno postavi nova meja trokrat do konca štirih zvezkov. Ob dosegu te pa se meja postavi malce dlje in sicer do konca osmega zvezka (4je zvezki manevra :D). Preboj te meje te ponavadi trdno postavi v varno cono, kjer te lahko vprašaniki skrbijo veliko manj, kot so te pa prej, saj v tem času lahko avtorjeva zgodba postane priljubljena pri urednikih (in da sposobni so gledati čez prste, če se to zgodi), če pa vsesplošno rankiranje ni preveč uspešno te načelno v WSPju obdrži dobra porodaja zvezkov.

 

Enega dobrih primerov hitro končane srializacije sem doživela pred kratkim. Od kar se je v Eyeshild 21 zaključil zadnji segment je bilo pričakovati, da se bo serija končala in s tem bi WSJ izgubil zadnjo športno obarvano serijo. Nepričakovano pa se je Eyeshield 21 nadaljeval. Bralci so sprva mislili, da predvem zato ker to zahtevajo uredniki ("Kaj pa je WSJ brez šprtne mange?!"), a se je kasneje izkazalo, da je to avtorjeva želja. Bralcem pa to očino ni všeč. V času svoje serializacije vse do zadnjega segmenta se je na rankirani lestvici ponavadi sprehajal med 4 do 10 mestom. Vse od kar pa se je začel nov segment, ki še ni končan in po besedah avtorja naj bi trajal približno še leto in pol, pa se izgubil precej mest. Sprva 11. morda 12. zdaj pa že kar nekaj tednov zapovrstjo tiči na zadnjih treh mestih.

Izgubo športnih mang za katero so bralci mislili, da bo nastala, pa ni, sta zapolnili dve novi seriji. Obe sem začela brati tudi sama in po nekaj poglavjih sem upala, da bom pisala o uspešni vrnitvi športnih mang v WSJ a sem se zmotila. Sicer sem vedela, da je velika napaka obeh v tem, da obe obravnavata šport, ki je v WSJu že dosegel veliki hit in sicer Meister o nogometu (uspešni predhodnik Captain Tsubasa, na naših TV ekranih je bil poznan kot Rudijevo moštvo) in Kokuro no Basket o košarki (uspešni predhodnik Slam Dunk). Meister je imel eno poglavje prednosti pred Kokuro no Basket a tudi prvi padel. Pri osmem poglavu je sicer sledila precej uspečna umestitev na lestvici a takoj naslednje je padlo na zadnje mesto lestvice in v 10. poglavju se je Maister vljudno poslavil od WSJa. Kokuro no Basket pa se je, zaenkrat, obrdžal. Sicer mi je zanimivo, ker sem bila mnenja, če bo ketera od teh dveh serij padla bo Kokuro no Basket, še bolj zanimivo kot to pa je destvo, da je Maister tokrat nadomestila še ena športna manga, ki glej ga vraga, prav tako govori o košarki. Koliko časa se bo Kuroko no Basket obdržal ne ve nihče, enako lahko rečem za večino ostalih mladih serij.

Eno je zaradi že omenjenih razlogov - slabega ranikranja in splošno nezanimive zgodbe - drugo pa zaradi t.i. posebnih serij, ki jih ima WSJ. Trenutno najbolj iztopa Hunter x Hunter. Avtor le te, Togashi Yashiro, je en tistih bolj uspešnih avtorjev mang, za nameček pa poročen še z eno najbolj uspešnih avtoric mang, Takeushi Naoko. Vse njegove serije so do sedaj požele tak in drugačen speh in pri vsej slavi, ki je je deležen si lahko privošči velik egoizem in muhavost zaradi katere se je "odpovedal", po domače pa jih poslal v 3PM, asistentom zaradi česar njegova trenutno edina nastajajoča manga, Hunder x Hunter, nastaja precej počasi. Že vse od leta 2006 dalje je manga na stalnih prekinitvah, se vrača v WSJ za približno 10 poglavih ter takoj za tem spet v prekinitev za nedoločen čas. Tovrstno vračanje v WSJ se zgodi približno 2 do 3-krat na leto in vsakič, ko se to zgodi je eni od mlajših serij usojeno, da se konča. Mimogrede uradno se tej muhi avtorja pravi "prekinitev zaradi bolezni" <_< . Dovolj o tem.

 

Glede rankiranja je verjetno pametno omeniti posebne serije kot so To-loveRU-truble, Inumaru Dashi in Pyuu to Fuku! Jaguar. Vse od omenjenih serij, drugi dve od vsega začetka, prva pa se je tja vrnila po končanem animeju, delajo prijetno družbo Eyeshild 21 a nobeni od omenjenih ne grozi prekinitev serializacije. Sicer je skrb normalen pojav, a To-loveRU-truble je ecchi manga z zdaj menda vedno več vročimi scenami. Pri rankiranju le teh pa menda editorji upoštevajo dejstvo, da marsikdo od kupcev (predvsem mlajše generacije) prosijo svoje starše, da odpošljejo vprašalnike in kdo od nas pa bi hotel, da starši vejo, da nam je všeč manga v kateri dekleta rade pokažejo več kože? Inumaru Dashi in Jaguar pa sta obe gag mangi s polno referencami, ki jih povečini razumejo le Japonci, poleg refenrec pa je v obeh uporavljena svojevrstna vrsta humorja, ki ga razume le tisti del Azijcev. Tovrstne mange načelno ne dobivajo dobrih uvrstitev; end od razlogov zakaj KochiKame ni več rankirana serijia, saj gre za iste vrste mango; a prodaja zvezkov omenjenih mange je presenetljivo dobra, vsaj vse dokler humor ostaja na nivoju. Da pa do teh zvezkov lahko prideš pa nekdo mora sprotno obljaviti poglavja saj se avtorji izdaj po zvezkih otepajo z vsemi štirimi in načelno rajši prekinejo serijo in nadaljujejo z nečim, kar bo redno bojavljeno. Do tega pa pride iz večih razlogov. Prvo zato, ker če je poglajve objavljeno v neki reviji v družbi več različnih zgodb, so možnosti, da nekdo, ki sicer ne bi, prebere tvoje delo in mu morda postane všeč veliko večje. In pa dejstvo, da tovrstno objavljanje prinese, sicer majhen, a reden prihodek.

In ko sem že resneje načela prodaje zvezkov. Kaj se smatra za dobro prodajo enega zvezka variira od serije do serije. Pri prvih nekaj zvezkih je definitivno treba upoštevati dejstvo, da serija ni poznana. Treba je upoštevati, da so po defoltu bolj popularni naslovi bolje prodajani. In pa dejstvo, da kljub temu, da vsi poznajo mango je na koncu veliko ne kupi. Najbolj uspešne serije si lahko privoščijo od 1 miljona pa tja nekje do 1,8 miljona na en zvezek, po tem pa številke kaj hitro upadejo. Da se neka serija lahko okliče za uspešno pa je priroročljivo v mesecu dni prebiti mejo 100.000 prodanih izvodov na zvezek tam nekej pri 5 zvezku.

 

Z vsemi dejstvi na kupu mi preostane le še Sveta Trojica. Torej naša Sveta Trojica se vse do lanskega leta ni premaknila s prvih treh mest za nič na svetu. Uredniški oddelek pa jih je očitno pri tem še gladko podpiral. Recimo Bleach, ki je v lanskem letu imel dve filmski uprizoritvi se je tudi stalno pojavljav na naslovnicah WSJa. Namesto, da bi uredniški oddelek podelil nekaj več barvnih strani in naslovnic novim serijam in s tem dal nekaj hudo potrebne promocije le tem, je bil Bleach deležen 7 naslovnic; kljub temu, da je bilo od tega 5 deljenih niti Naruto in One Peace nista tega "rekorda" podrla (prvi je imel lani 3 drugi 4). S hordo oboževalcev kateri kupujejo zvezke in ostalo šaro povezano z naslovi že iz samega principa, ki stojijo za vsako od omenjenih serij pa se nikomur ni ljubilo nič na tem narediti. Vsak zvezek od omenjenih serij se je prodal v 800.000 izvodih in več, ostalih številk pa predvidevam, da mi tu ni potrebno omenjati. Za tiste, ki scene ne poznate dovolj dobro vam bo najmanjše googlanje povedalo o popularnosti omenjenih naslovov.

Omenjena zabava pa je prešla k svojemu koncu v sredini Maja lanskega leta, ko se v WSJ vstopila povsem nova serija imenovana Toriko. Dizajn karakterjev, ki spominja na tiso kor so stari zvesti nostalgični oboževalci videli v vseh Toriyamovih delih (njegovo najbolj prepoznavno delo je Dragon Ball) z močnim pridihom Hokuto no Ken sveta, ne norlmalno velikomi in grotesknimi živalimi, ki služijo visoko gurmanističnemu delu omenjenega naslova ter glavnim karakterjem, ki v prvem poglavju kadi vejo ... Kaj več bi si lahko želela nova badass serija (mogoče bolj izpostavljeno dejstvo, da ima avtor mange lolikon sloves xD)? Z že vsem omenjenim in nekaj ostalimi podrobnostmi je serija kljub svojemu močno generičnemu shonen delu, ki vključuje takšno in drugačno pretepanje, prinesla hudo potrebno svežo sapo v WSJ, vsekakor pa je serija jasno pokazala že od samega začetka, da poleg generičnosti nosi veliko več drugačnosti, ki je marsikatera nova serija ni sposobna imeti ali pa ohraniti.

Po prvem poglavju je bilo sicer težko karkoli napovedati, a po prvih rankiranih tednih je postalo jasno, da s Toriko ni češenj zobat. Vse od kar je Toriko rankirana serija se pojavlja izključno in samo v zgornji peterici (edinokrat, da ni bila uvrščena v zgornjih 5, ampak na "ubogo" 6. mesto je bilo v prvi WSJ izdaji v tem mesecu) in tako popolnoma zmeštrala ustaljen red na prvih petih mestih. Edino mesto, ki ga Toriko še ima za osvojiti je prvo mesto. Po že prebiti meji 100.000 prodanih zvezkih, in to celo v 14 dneh, če se prav spomnim, za samo svoj 3. zvezek pa si upam trditi, da bo Toriko en naslov izpodrinila z mesta Svete Trojice. Moja stava gre na Bleach, ker je že od nekdaj uboga trojka, odvečno kolo, v zadnjem letu in pol pa je dogajanje v njem postalo vse preveč dolgočasno medtem, ko je v Narutu, sicer še vedno moj osovražen naslov, dejasnko začel postajati zanimiv; za One Piece nekako dvomim, da bi dejasnko padel, čeprav dejstvo, da ni več vedno na prvem mesto (po zaslugi avtorja samega) ostaja neizpodbitno, prav tako pa 1,5 miljonske prodaje vsakega zvezka. Toriko je vsekakor postal fenomen zase in če naslov ne bo postal en tistih v neskončnost nadaljujočih se serij, za kar ima vse pogoje izpolnjene, pa bo iz nje sigurno nastal takšen bum kot je iz Death Note.

 

In zakaj je japonska zabavna industrija v ...? Zaradi Toriko ni, zaradi WSJovega sistema pa je. Kot sem že omenila WSJ igra velik pomen v Japonskem vsakdanjem življenju. Kljub zelo raznolikemu bralstu pa večino glasovalcev sestavlja mlajše prebivalstvo, čas v katerem je večini ljudi malo mar za kakšno globjo vsebino in naslove, ki bi prislili nekoga k razmišljanju. Važno, da nekaj "trga gate" ostalo je pa na ignoru. Glede na to, da uredniki ne poznajo usmiljenja do serjih ne glede na to, če so sicer vsebinsko in sporočilno bolj polne od ostalih, ki jih bralci marajo, če kupci pravijo, da jim nekaj ni všeč, se naslov pač črta, to pa zadeve nič ne izboljša.

Podoben sistem sicer v Sloveniji manjka. Ne samo za stripovske upodobitve zgodb, ampak za pisana dela tudi. Teh je v Sloveniji malo in sem mnenja, da bi podoben sistem spodbudil literarno ustvarjalnost v Sloveniji ter večjo zavednost Slovencev glede naših del. Kljub vsemu pa to ni izgovor, da se javnost pumpa samo s generičnimi miljonkrat prežvečenimi zgodbami, ki ne ponudijo nič novega lačnim mladim nevzgojenim dušam, nekaj kar počne WSJ že vrsto let in vse kaže, da se to ne bo kaj kmalu končalo.

 

P.S.:Če vam tale članek ni bil dovolj vam predlagam branje mange Bakuman. Sicer me osebno zanima koliko je manga cenzurirana glede na to, da gre za nekaj kar izhaja v WSJu, ampak do sedaj ostaja precej zvesta realnosti, s pač potrebnim pretiravanjem, da je zgodba bolj zanimiva. V Bakumanu želita glavna junaka postali mangaki v WSJu in temu posledično se teme v tem članu bolj na kratno, verjetno pa tudi površno, razločene tam obravnavajo podrobneje. Poleg tega pa so izpostalvjene še tiste malo bolj grde strani WSJa, ki jih sama v tem članku nisem v celoti izpostavila. 

 

Hah... sem vedela, da bom enrkat te dni nekaj spravila na blog. Le ne tegale, ker sem pač takšne volje, da bi nekaj prav z veseljem pošimfala (verjetno bom to storila v naslednjih dneh).

Nazaj k naši dečvi.

 

Wakeshima Kanon je ena tistih mnogih otrok, ki je imela to (ne)srečo, da se je rodila staršem, ki ljubijo glasbo. Tu lahko rečem, da se je v podobni družini rodila tudi Kajiura Yuki (kar razloži veliko xD), in pa, da bo imel to (ne)srečo tudi moj otrok :P.

Ljubiteljstvo glasbe njenih staršev pa je tudi vzrok njenemu imenu, Kanon. Kanon se v kanjijih sicer napiše kot "zvok cvetja" v glasbi pa ista beeseda, kanon, predstavlja svojevrstno petje kjer glavnemu voklau sledi v določenem časovnem intervalu (načelno po enem ali dveh taktih) ena ali več imitacij; čeprav kanon petje s dejasnkimi imitacijami (se pravi z določenim odstopanjem od melodije glavnega vokala) so redke, ponavadi govorimo o popolnem ponavljanju oz. o ponavljanju na določenem glasbenem intervalu (se pravi, da se ista melodija za nekaj tonov dvigne oz. spusti).

 

Wakeshima se je srečala z glasbo v rosnih letih, pri treh pa začela s prvimi lekcijami čela, kateri pa tudi zdaj zavzema glavni del v njeni glasbi. Ko je dopolnila petnajst let pa je bila v čelu dobro izurjena, v šoli ustvarila duo in igrala baročni čelo, kot del njene klasične izobrazve (razlika, levo baročni desno moderni čelo); če vam slučajno ni jasno vam jaz povem, da je zaradi bolj navpične postavitve strun baročni čelo težje igrati kot pa tega, ki ga poznamo danes.

V približno istem času se je začela zanimati za Japonsko popularno glasbo in posledično začela pisati besedila za svoje pesmi. Po vseh teh letih intenzivnega igranja čela pa si je spisala temu primerno spremljavo.

V letu 2007 je na Sonyjevi avdiciji prišla med finaliste in podpisala pogodbo pri DefSTAR Records kmalu pa tudi pritegnila pozornost enega največjih (zlo)"glasnih" ustvarjalcev Japonske popularne glasbe(,) ljubitelja klasične glasbe, Mano. Mana se je menda kasneje navdušil ne samo nad njenim talentom, ampak njeno osebnostjo saj je menda precej zrela za svojih 19 let istočasno pa še ni pozabila na notranjega otroka, katerega večina "odraslih" rado zavrže. Zaradi tega pa se odločil, da Wakeshimi pomaga in producera njeno glasbo.

 

Po vsem rompompomu, ki se je vedno slišal okoli njenega imena pa je konec lanskega leta napovedala izid albuma. Po takšni in drugačni pormociji pa je prišlo do odločitve, da bo svoj album prvo izdala v evropi, predvsem v Franciji in Nemčiji. Hja... kolikor je meni znano je prva, ki si je drznila storiti takšno potezo. Precej tvegano, če vprašate mene, a glede na to, da je s močno prisotnostjo klasične glasbe v svojih skladbah v celoti veliko bližje Evropejcem; Francija in Nemčja s svojo dolgo glasbeno tradicjio sta prav za prav dober zadetek, morda bi bilo pametno bolj izrecno vključiti še Italijo; kot pa sicer bolj ozki skupini Japonskih oboževalcev kulture Srednjega Veka oz. goth-loli x klasična glasba (no ja pa saj ne, da bi bili res tako majhni v številu).

 

Njen prvi album s naslovom Shinshoku DOLCE je v Evropi izšel pred tremi dnevi, 11. ter mene osebno precej presenetil, vsaj glede na to, da mi je bil njen prvi singel nadvse simpatičen njen drugi pa mi je pokopal vse upe, da bo Wakeshima uspela v prihodnjosti kaj pametnega skupaj spraviti. Vsekakor je s tem albumom zabila vse oboževalce in jih prilepila na tla, ker se je (končno) odločila, da ne bo tam nekje vmes povsej verjetnosti pa dark-lolita, ampak sweet-lolita, temu primerna pa je tudi njena glasba (daaah).

 

1. sweet ticket 

Uvod v album. Njen čelo solo, oz. duo. Zažne se kot neka melanholična melodija kasneje pa pridobi na barvi in te s ravno pravimi zvoki v ozadju popelje v bližino cirkusa. Vsekakor prijetna melodija, a daleč od tega kar je Wakeshima sposobna.

 

2. 真紅のフェータリズム/Shinku no FATALISM

Ena tistih pesmi z albuma, ki ima priokus tiste bolj mračne melodije, ki smo jo slišali že v still doll, sicer pa precej razgibana pesem, ki s refrenom doseže svoj vrh cressenda, popolnoma utihne iz spet začne od začetka. Kar me je pri pesmi zmotilo, istočasno pa mi je všeč, je dejstvo, da želi Wakeshima s pemsijo zaobjeti neko pompoznost, epskost, istočasno pa naj bi bila normalna pop pesem.

 

3. 鏡/Kagami

Menda ena mojih ljubših pesmi s albuma. Prav za prav me prav prijetno spravlja v smeh in ob živce s svojim refrenom "Kagami, kagami, kagami.." kjer vedno pričakujem, da bo nadaljevala s klasično povedjo kraljice iz Sneguljčice (kagami v japonščini pomeni zrcalo/ogledalo), temu še bolj sem pa podvržena zaradi pravljičnega uvoda v pesem in pa igrivosti pevkinega glasu. Pesem pa mi je predvsem všeč zaradi zelo razgibane glasbe. Wakeshimin glas precej simatičnen na čase pa me malenkost moti njeno igranje s glasvom, le ta pa bo mariskomu veliko bolje portretiral zgodbo pesmi. Škoda ker ne obstaja instrumentalna verzija saj so violine krasne v drugem delu pesmi.

 

4. still doll (album ver.)

Ko sem čisto prvič slišala pesem sem si mislila kako glupa kombinacija still doll in BGM Vampire Knighta je to <_<, verjetno je na to vplivalo prevečkrat slišnana iztočna pesem Vampire Knighta (still doll), ki se s svojim začetkom večkrat vmeša v zadnje sekunde animacije. Kljub temu pa dejstvo ostaja isto, da still doll (album ver.) ni v začetku prav nič lepa verzija. V prvih 25 sekund so prav smešno vmešane vrstice refrena, kot da bi šlo za mix. po možnosti pa remix verzijo. Po končanem uvodu pa pesem ostaja popolnoma enaka singel verziji. Njen spihan glas sem in tja mi žre živce, a do sedaj sem se ga nekako že navadila in v meni ostaja tista lepota čela, zaradi katerega sem spolh postala pozorna nanjo, in pa neka zlovešča atmonsfera, ki jo uspe Wakeshima pričarati s svojim ptejem (če odtejem spihane dele xD).

 

5. マボロシ/Maboroshi

Hja, Shinku no FETALIZM in Kagami sta me sicer prijetno presenetili, je pa Maboroshi tista mesem zaradi katere ne vem več kaj naj si mislim. Težko verjamem, da je to dejasnko pesem, ki jo je zapela Wakeshima Kanon. Instrumentalno je pesem enaka neki pocukrani pop pesmi, ki naj bi bila napol balada, predvsem pa nežna melodija, ki jo lahko z lahkoto vrtiš tudi v klubih. Njen glas pa... o.O vse kar mi po glavi šviga med poslušanjem njenega petja v tej pesmi je Shiina Ringo. Večini to ne pomeni veliko, ker kljub temu, da govorim  precej profilistični pevki, skladateljici in setavljalki besedil, ki je poleg svoje solo kariere in pa Tokyo Jihen pela tudi za marsikateri filem, ostaja izven Japonske relativno ne znana. Shiina je vsekakor ena tistih oseb, ki jo spoštujem in katere glasbo sama z veseljem poslušam. In zaradi tega si je tale pesem pridobila dodaten "pike" pri meni, čeprav vsesplošna lahkotna melodija marsikomu ne bo po godu.

 

6. アンニュイ気分!/Annyui kibun!

Ko že govorim o asociacijah... definitivno Chiba Saeko in njena pesem Wednesday Morning, vsekakor pa ni edina xD

Ni mi jasno zakaj Japonski glasbeniki tako radi začnejo to in ono pesem s zvoki vsakdanjega življenja. Sicer so pri Chibi zvoki vstajanja pri Wakeshimi pa neki nakjučni zvoki ptic in mačke izpred ... haha, voda in telefon??!!

Vsekakor Annyui Kibun! nadaljuje lahkotnost Maboroshi pesmi z močnimi zvoki ritma, ki v določenih momentih pričarajo neko napetost, ki bi se morala sprostiti s nekim velikim BUM, a se to nikoli ne zgodi, vse dokler se pesem ne zakluči s, še enkrat, naključnimi zvoki vsakdanjega življenja.

 

7. 砂のお城/Suna no oshiro

Ko sem prvič slišala celo pesem sem imela marsikaj za povedati in še vedno imam. Pesem naj bi bila nekakšna replika still doll, le da meni ni niti pol toliko všeč kot still doll. Suna no oshiro ima tako glasbeno kot vokalno veliko ponavljanja. Sicer glasbeno postane malček zanimiva tam nekje v sredini v celoti pa ostaja nizanje vedno istih tonov. Vokalno pa je pesem razdeljena na dva dela. Tistega blazno spihanega na začetku, ki me osebno hudo živcira. Ne govorimo o petju brez tresljajov, ampak res popolnoma spihanem, zvetrenem, previharjenem petju, ki se prav nič ne sklada s glasbo. Sicer na sredini, ko končno začne peti v polno obstaja neka resonanca a se Wakeshima malce preveč trudi, da bi našla neko skupno točko med tistim prej spihanem petjem, tem kako bi rada pela "zdaj", in vedno bolj intenzivno glasbo. Bljah... najboljše so itak zadnje sekunde <_<

 

8. Monochrome frame

Oh ja *vnesi stavek s začetka pesmi št. 6*. Žalostinka polna nostalgije. Pesem sama mi je všeč, najeda pa mi je začetna melodija, ker se začne kot, da bi vstopil v pesem nekje na sredi takta (predtakt tu ni pravi izraz, vsaj zame ne) in le ta melodija se večkrat ponovi skozi pesem. Sicer pa ima več delov, ki mi zaenkrat še ostajajo misteriozni kljub večkratnemu poslušanju (beri: mi še ni jasno kaj vse mi je veš in kaj še lahko pošinfam na tej pesmi).

 

9. L'espoir ～魔法の赤い糸～/L’espoir ～Mahou no akai ito～ 

Hahaha... direkt za francoze, da se bodo lahko pritoževali. da imajo Japonci tudi "francosko"engrish"", čeprav sem prepričana, da Wakeshima poje Francosko boljše od večine Japoncev.

Splošno geldano ni pesem prav nič posebnega, edino kar mi res iztopa je uvod in zaključek s francoščino. Mogoče zato ker tega res nisem pričakovala, sicer pa pesem ustvarja podobno atmonsfero Annyui Kibun! in Maboroshi. Edino kar bi lahko izpostavila je petje samo, saj mi ni jasno kaj pevka želi potretirat s to pesmijo. Mogoče neko veselo zgodbo s grenkim priokusom in kančkom misterioznosti?

 

10. 黒い鳥籠/Kuroi torikago

Kuroi torikago bo verjetno ostala ena mojih najljubših temačnih pesmih, ki jih je Wakeshima spesnila. Hiter ritem s čelom v ospredju in petje, ki je na teh tonih mehko na onih trdo. Pesem mi je všeč tako s instrumentalnega vidika kot vokalnega, saj imata obe dovolj razgibano melodijo in se istočasno dobro ujemata. Škoda mi je mogoče samo hitrega in odrezanega konca s velikim Cjem na kavirju.

 

11. skip turn step♪

Oh ja... skip turn step pa bo verjetno ostala moja najbolj osovražena pesem, ki jo je Wakeshima naredila. Instrumentalno bi jo verjetno še lahko poslušala, predvsem zato ker s pravo melodijo violin daje vtis tistih pesmi, ki so so na veliko vrtele v Srednjem Veku in pa glasbeni klasiki ter baroku. Utišan klavir, ki daje občutek čembala (da niso res en čemablo privlekli za to pesem o.O), ki se je uporabljal v tistem času, saj ga je klavir izpodrinil šele v 19. stoletju, pa to samo še bolj izpostavi.

Pesem je prva v njeni vrsti svetlih sladkih pesmi, ki jih je na tem albumu precej veliko, a njeno na čase naveličano, tu razglašeno in popolnoma ne kontrolirano petje mi je ne naredi všečno. To je že skoraj hujše kot, če poslušaš seiyuu pesmi kakšnih prav posebaj odštekanih karakterjev <_< 

 

12. 白い心/Shiroi kokoro

... klavir ... so pweety. Shiroi kokoro je nežna balada, kjer ritem igra ponavljajoča melodija klavirja v ozadju pa mu sledijo violine medtem, ko čelo daje melodijo. Mislim, da je tu prvič uporabljen staccato v čelu kar me je malček presenetilo, predvsem ker je uporabljen v takšni pesmi. Petje samo se lepo sklada s glasbo, čeprav bi mi bilo osebno bolj všeč, če bi  pevka pela malce manj odrezano in poiskusila vse zloge narediti bolj mehke. Edina "napaka" pesmi je, da se konča nekje na sredi. Melodija iz nenada izgine le malekost daljše zapeti zlog ti, da slutiti, da se pesem ne bo nadaljevanja. Vsekakor pa je konec takšen kje bi pričakoval še kakšno noto ali dve za poln zaključek.

 

13. sweet dreams

Ista melodija kot pri sweet ticket le da je tale "glasbena skrinjica" verzija. Nič posebena, prav za prav. Le zaključek albuma in pa bolj kot ne potrditev, da se bodo vsi njeni CDji zaključili s melodijo iz glasbene skrinjice.

 

 

poslušajte še sami (pol vsake pesmi @ 128kbps):

Album me je v celoti pozitivno presenetil, bi pa vejretno bolj uživala, če bi vedela, da bo več svetlih, lahkih pesmi. No ja prav zavzeto Wakeshimi kanon ne bom sledila, verjetno pa ji bom sledila dalje, saj mi njene CD štulijo pod nost a večini straneh, ki jih sama redno obiskujem.

Tu bi rada dodala še manjo pripombo. Stran kjer sem ta album dobila je med podobmnimi glasbenimi ustvarjalci navelda Kalafina in FictionJunction YUUKA. V prvi vrsti vam lahko rečem, da je popolnoma nesmislno reči, da si je glasba Wakeshime Kanon in FictionJunction YUUKA kaj blizu, predvsem zaradi glasu in pa veliko več popvskih pesmi in manj klasike v FJY glasbu. Kalafina pa je sicer precej dobro priporočilo. Le, da ima v večini Kalafina precej bolj čiste glasove, manj elektronskih zvokov, ima instrumentalno bolj polno in nasičeno glasbo ter ... nimam pojma kako bo s Kalafino in njihovo glasbo zdaj ko so zaključili s Kara no kyoukai pesmimi... Lacrimosa je vsekakor o.O

 

Yey... tole je recenzija celotnega albuma, ki sem jo anredila (in prva po dveh mesecih). In kateri bo prvi naslednji? Verjetno BUCK-TICKov in Kalafinin album :P 

 

Moji možgančki velikokrat radi spletejo nepotrebne misli, ki me sicer ne motijo saj mi prijetno krajšajo čast v trenutkih popolne lenobe, ko se mi niti glave na da dvigniti s postelje.

Tale tema pa se mi mota po glavi že kakšne tri mesece, verjetno veliko več, in je imam dovolj. Sicer zadevi sama pri sebi nisem prišla do dna, prav tako pa dvomim, da jo bom uspela primerno predstaviti, a jo moram spraviti ven iz sebe.

 

Vsak malce bolj zagrizen oboževalec Japonske kulture pri nas se prej ali slej vpraša zakaj pri nas ignoriramo ta svet, ker je večina le teh tako ali drugače vpletenih predvsem v animiran svet se debata ponavatu ustavi tam in teh mej ne preseže.

"Zakaj moramo imeti na naših TV programih retardane naslove kot so Pokemoni in Yu-gi-oh?!" (A se to sploh še vrti?)

"Zakaj morajo na POP TVju misliti, da je anime nekaj za pojest medtem, ko so bili prva slovenska TV, ki so si upali vrteti anime z Japonskim avdiom in slovenskimi podnapisi?"

"Zakaj Slovenske Pošte CELO prodajajo Naruto sličice, ki so blazno slabe kvalitete in s tem kvarijo splošni ugled vsega kar prihaja s Japonske?"

"So vsi pozabili, da je Čebelica Maja tudi anime?"

In podobno so vprašanja o katerih ani/manga skupnost Slovenije periodično razpravlja. Moja vprašanja pa velikokrat presegaja tudi to, a do teh se verjetno še ne bom uspela dotakniti.

 

Tu dalje bom uporabila kar nekaj referenc in konkretnih primerov, predvsem zato ker drugače o temi trenutno še neznam razpravljati. Na nek način bo to izpalo kot moj osebni napad na skupnosti in/ali posameznike, in pravzaprav so, a s tem ne želim izraziti neke sovražnosti do kogarkoli, ki bo v tem vnosu omenjen. Če ste morda redni bralec in imate o tej sceni močno osebno mnenje vam nadaljne branje prej odsvetujem. Za vse ostale, ki pa boste nadaljevali pa bi vas samo rada opozorila, da je to moje osebno mnenje in nikakor odraz resničnega stanja.

 

(In da tole je še en tistih grozno dolgih tekstov).

 

Sicer sem o tem želela govoriti v začetku novembra, ko se je o tem na veliko pisalo in poročalo tudi v tujini, pa nekako nisem uspela.

 

Komuro Tetsuya. Dandanes ime, ki ga večina navadnih smrtnikov dandanes niti ne pozna tako dobro, predvsem zato ker od novega tisočletja dalje deluje v "sencah" Japonske pop glasbe (da, govorim konkretno o pop glasbi!) kot pisatelj glasbe, besedil, producent in podobno. Časi, ko so na njega kot klaviaturista svetili žarometi je že nekaj časa mimo. Vsekakor pa to ime, Komuro Tetsuya ostaja eno največjih imen Japonske pop glasbe.

 

Nekateri ga slavijo, češ da je napravil revolucijo, ki jo je J-pop potreboval, drugi ga krivijo, da je pokvaril in odvzel J-popu še tisto malo dostojnega, kar je imel. Verjetno pa se storil kar oboje.

 

Komurovi začetki slave segajo tja v sredino 80ih leti, ki so bila za Japonsko glasbo splošno bolj revolucionarna, kot katera koli druga leta. V 80ih so se skupaj zbrali X (X Japan), BUCK-TICK in Luna Sea - še danes najbolj profilistični bendi Japonske Visual Kei scene in rocka. (The) Aflee so po že nekaj letih delovanja končno napravili tisti mega hit Mary Ann, ki jim je prskrbil lahkotno življenje do današnjih dni saj je od Mary Ann dalje vsak njihov single in album vsaj nekaj dni počival v prvi peterici Oricon glasbene lestice. In še bi lahko naševala. Uforija pa se je sicer nadaljevala še dolgo v 90a.

 

Komuro pa je takrat deloval v skupini TM Network na kratko TMN. Skupina si je hitro prodobila svoje privržence, k temu pa so pripomogli tudi glasbeniki, ki so skupino takrat podpirali (večina teh spada v novejšo generacijo glasbenikov, ki so iz Japonske glasbe naredili to kar danes je). Skupina je sicer v letu 1994 razpadla a so za seboj pustili zapuščino in jo v letu 1999 spet nadaljevali vse do lani, ko so menda dokončno razpadli; in zdaj oboževalci samevajo s 37 singli in 12 albumi. Glede na čas in vsega skupaj približno 20 let aktivnosi precej solidna zapuščina.

 

Od Komurove TMN kariere bi izpostavila predvsem eno psesem. Sicer so imeli že nekaj hitov pred tem in veliko več za tem a ta je verjetno ena redkih s katero se veliko ljudi sreča, pa če hočejo ali nočejo, prav tako pa je pesem za katero sem prepričana, da jo večina bralcev tega bloga, ki ste anime fani, poznate. Pesem o kateri govorim je Get Wild (originalni PV). Le ta je bila prvo uporabljena kot zaključna pesem takra slavne animirane serije, danes pa omenje le še kot anime klasika, CITY HUNTER. Kaj je k uspešnosti pripomoglo, ne vem; blazno visoka gledanost CITY HUNTERja (ta je bila čez 10% - točno številko sem žal pozabila) ali pa hudo dobra kompozicija zaradi katere je pesem dobila oh-in-sploh veliko prired. Da naštejem samo nekaj glasbenikov, ki so odpeli svojo verzijo: Tamaki Nami (za FFX-2), T.M. REvolution z Asakura Daisuke (AXS oz. access), Ogata Megumi, Ishikawa Rika, Ayaka in Yoshizawa Hitomi (čeprav tole je bilo na željo in mislim, da nikoli uradno izdano), globe ponovna izdalava (drugi vokal Komuro še zmeraj zadaj xD), Kei Kohara in še koga bi se dalo našteti.

 

V začetku 90ih, še pred začasnim razpadom TMN predvsem pa potem, se je Komuro uejavil kot eden najbolj uspešnih glasbenih producentov tistega časa saj je bilo skupinam pod njegovim okriljem garantiran uspeh. Če omenim samo nekaj tistih z vrha: Matsuda Saiko (okronana za večnega idola, malo manj kot 70 singlov, 50 albumov, in tako dalje), TRF (sicer že propadla skupina a eno najbolj slišanih skupin 90ih in še vedno dobra avaxova krava za molžo denarja), Suzuki Ami (že enkaj let ena na vrhu lestvice avaxovih ženskih pevk), globe (prej omenjena skupina najbolj profilističen član bo pa kar X Japanov Yoshiki), BoA, Mochida Kaori (Every Little Thing), Kimeru (da tisti bend, ki je pel pesmice za PoT), Oliva Lufkin (prav tako da, pela je za anime NANA); trenutno najbolj znana pa je vejretno kar sveta trojica Japonske pop glasbe Hamasaki Ayumi, Koda Kumi in Amuro Namie. Prav tako je sodeloval s Sakamoto Ryuichijem ter mnogimi Angleškimi ustvarjalci kot so Bekstreet Boys, Bananarama, Common, Blaque in evropskimi ustvarjalci kot so Jean Michel Jarre, Mike Dierickx in podobno.

 

Ja vsekakor veliko tako ali drugače znanih imen. Vse to pa je naneslo, da so ga na Japonskem začeli smatrati kot enega izmed najbogatejših pri njih. S prodanimi več kot 170 miljnoni CDjov, Ferrari na dvorišču in lastninjenje raznoraznih vil na eksotičnih krajih kot so Havaji, res ni težko razumeti zakaj je do tega prišlo.

 

Pred nekaj leti pa je menda zabredel v dolgove zaradi ločitvene obveze do svoje žene in napačnega vlaganja v tujino. To pa je botrovalo enemu večjih škandalov v Japonski glasbeni industriji.

Komuro je namreč enemu od zasebnih patronov obljubil prodajo pravic za več kot 800 njegovih pesmi. Ja vsekakor mamljiva ponudba, ki jo je dotični človek zagrabil in mu plačal 500 miljonov jenov ob podpisu pogodbe za katero pa se je kasneje izkazalo, da je Komuro ne more izvesti saj si ni lastninil pesmi on, ampak produkcijska hiša avax, pod katero deluje.

Prišlo je do tožb, aretacije, zdaj pa sodnega postopa na katerem je Komuro ob vprašanju, če so obtožbe pravične glede njegove goljufije odgovorl, da so pravno upravičene.

 

Precej dvoumen odgovor kar se mene tiče, vsekakor pa dokaz, da denar vendarle ni vse. En od monogih virov.

 

[A je komu všeč nova Urca? Mislim, da bo ta tokrat ostala :3]

 

Pred nekaj dnevi sem med svojim krajšanjem časa po internetu našla zanimivo povezavo do Yaoi Club strani, Ameriško spletno prodajalno BL dobrot, ki imajo trenutno generalno čistko in ponujajo visoke popuste na vso njihovo ponudbo.

Še preden se mi je stran do konca naložila sem vedela, da več kot prve strani ne bom videla. Moje striktno pravilo glede abstinence pri kupovanju BL naslovov je nekaj kar res redko prekršim. Za moje najljubše avtorje in morda kakšeno zgorbo, ki mi je slučajno blazno všeč in se konča v enem zvezku. A firbcu sem vseeno mogla potešiti lakoto, vsaj zato, da vidim kaj ponujajo.

 

Bolj kot pa njihova ponudba pa je mojo pozornost pritegnila anketa, ki sem jo našla na njihovi strani. Ena tistih, ki mi je s svojim rezultatom pripeljala boleč krohot za katerega pa mislim, da mi ga še nobena anketa do sedaj ni.

 

Tole bo še kar dolgo pisanje s nekaj slikami (brez skrbi, najbolj grafična je tistale zgoraj) tako, da boste več našli s klikom na "beri dalje".