Umiryuu || 海竜

 

Poročilo o vsem skupaj vlečem več kot preveč časa. Dejstvo je da sem hotela sestaviti listo pesmi, ki jih je GOCOO odigranih pa kljub svoji najboljši volji tega nisem uspela storiti čemur je predvsem krivo dejstvo, da so svoj zadnji album s "novim materialom" izdali v letu 2007 in sumim, da so nam zaigrali kar nekaj novih bobnarij, ki še niso izdane  na CDju.

 

 

Za tiste, ki ne veste se je GOCOOjeva predstava odvrtela na Večerovem odru, ki je prav za prav rockovski oder. Pred samim začetkom se je na platnu poleg odra odvrtel intervju, ki ga je naredil večerov novinar s voditeljico GOCOOja in njihovo prevajalko. Naj tu omenim že zdavnaj znano šlamparijo Večera, ki so v svojih prevodih, prav tako pa novinar sam, vedno rekli "taiku" bobni, ko bi morali biti taiko. Mimogrede tukaj je omenjeni interview prepleten s posnetki s samega koncerta, žal brez zvoka.
Še preden se je intervju odvrtel do konca se je na odru začelo dogajati svoje. Člani skupine so se začeli prihajati na oder in opravili zadnje preverjanje pred nastopom istočasno pa se je v ozadju začela odvijati lahkotna žuboreča glasba, ki je služila kot uvod v GOCOOjev silovit začetek koncerta. V času vrtenja te glasbe (ki je trajala morda kakšno minuto) se je prej plaho zbrana množica v ozadju hitro zgužvala pred oder. Naša družba je imela srečo (oz. smo bili takšni grebatorji), da smo dobili stojišča pod samim središčem odra. Nič kaj primerno mesto za snemanje glasbe (moji posnetki koncerta so nič drugega, kot samo hreščanje) vsekakor pa najboljša pozicija za poln užitek take glasbe.

V družbi profesionalnih bobnarjev in ritmih, ki prevzamejo celo telo pa je najbolj razočaralo prav občinstvo. V kolikor me je osebno presenetila števična udeležba, ki je nisem pričakovala, pa je bilo njihovo navdušenje povprečno, da ne rečem celo podpovprečno. V kolikor me spomin ne vara je trajalo skoraj celo uro preden se je občinstvo do dobra razživelo.

Zdaj me zanima, ali je temu kriva slovenka ne-navajanost tovrstnega izražanja glasbe ali pa je bilo med prisotnimi res toliko naključnih obiskovalcev.

 

Posnetek s koncerta.

 

 

Kljub temu, da sem rekla, da bom ostala do polnoči, ker je bil do takrat obljubljen program pa mi to ni uspelo - ljudje se me zvlekli drugam D:

Večera sem se udeležila izključno zaradi same podpore in dejstva, da sem se hotela smejati prozani izbiri komadov. Očitno se svojega skepticizma nikakor ne morem otresti, ko pride do tovrstne glasbe. Za moje standarte se pa prav veliko nisem zmotila, tisti večer so je vrtela skomercializirana smetana Visual Keia. Priznam pa, da so se sem in tja odvrteli komadi, ki so šokirali tudi mene saj redko zasledim tovrstno izražanje v visual kei glasbi. Žal pa teh pesmi nisem prepoznala, da bi lahko povedala njihove naslove. Večer je potekal predsem v duhu blebetanja, popivanja in slikanja tistih nekaj ljudi, ki so prišli primerno večeru oblečeni. Dobro vzušje pa je "kvarilo" dobesedno predvajanje promocijskih videov in glasbe. Z drugimi besedami, promocijski videi so se predvajali zase (brez glasbe za katero je bil video narejen) glasba pa posebaj. Med brskanjem, zakaj je bilo temu tako mi je kolega rekel, da se to večkrat zgodi na podobnih "prireditvah", organizatorja pa sta rekla, da žal niso uspeli dobiti videov, ki bi prišli s dovolj kvalitetnimi posnetki glasbe. Upam, da se to ne bo naslednjič odpravilo; na internetu je dovolj virov ki ponujajo tudi iso DVDjov promocijskih videvo -.-;;

Večera se je udeližilo kar nekaj starih mačkov metelkove ter lepo število visual kei fanov. O točnih številkah je težko govoriti a več kot 100 se jih v celem večeru tam ni prikazalo (<- moja osebna ocena), od tega je bilo stalo prisotnih morda kakšnih 20-30 ljudi.

 

 

Koncert za katerega sem izvedela pred malo več kot teden dni nazaj. Slovenska galsbena scena oz. vse kar nima veze s Japonsko glasbeno sceno kot tako, me že nekaj časa praktično ne zanima več. Temu primerno sem za koncert izvedela zato ker trenutno japonski kitarist SUGIZO sodeluje s Juno Reactorjem in je bilo rečeno, da se bo pojavil tudi na tem otvoritvenem koncertu. Obisk koncerta je bil kot zmenek na slepo. Na žalost sem padla v tisto skupino nesrečnežov, ki mo v ponedejek izvedeli, da so bile vse karte razprodane. Teh naj bi bilo menda samo 800, a ker mi Ljubljana ni daleč se se vseeno odločila za obisk, če se slučajno kakšne karte sprostijo pred začetkom koncerta. Kljub upanju pa sem bila pri blagajni gladko zavrnjena češ, da je vse razprodano in da morajo karte počakati na ljudi, pa če tudi ti pridejo 5 minut pred koncem koncerta. No ja, trma kot sem sem počakala do začetka koncerta in da se je nekaj ljudi razpršilo, takrat sem končno dobila malenkost drugačen dogovor ter ob pol devetih le dobila svojo karto.

Z 800 razprodanimi kartami pa me je sama dvorana malenkost razočarala. V času mojega prihoda so Laibachi že nekaj časa igrali sama pa sem se, pozor ob razprodanem koncertu, lahko preprosto sprehodila do prvih vrst.

Na vseh raklamah glede tega koncerta je pisalo da bodo Laibachi odigrali svoje predelane uspešnice prejšnih let in efekt je bil precej podoben temu kar je Nena storila s svojo izdajo ploščka za 20 obletnico svojega delovanja. Z drugimi besedami zakon glasba a ne nekaj kar bi, vsaj jaz, lahko mirne druše odigral na koncertu. Njihov koncert je trajal približno eno uro in pol in ljudje so se razživeli, mislim da, šele v zadnjih 20 minutah. Prvi dve tretjini koncerta se je namreč odvijal v precej počasnih, mirnih, da ne rečem že celo nežnih ritmih, sama sem bila v resnih dvomih, da nisem slučajno prišla na koncert Enye. Vse skupaj je izpadlo, kot da so si člani benda mislili "od teh ljudi prvo uro tako in tako nič nebo, zakaj bi se potem mi trudili in igrali hitrejše komade?". Najbolj žalostno od vsega, zaradi česar so se mi Laibachi začeli že smiliti pa je to, da sem v celi dvorani uspela zaslediti le enega fanatičnega Laibach fana, ki mu je bilo vseeno za ljudi okrog njega in je v njihovi glasbi preprosto užival.

Po končanem Laibachoven delu je sledila polurna pavza, ki sem jo sama izkoristila za obisk stranišča, ob hitri vrnitvi v dvorano pa sem na odru videla razlog mojega obiska Šiške tisti dan. Skupaj s punco iz Lendave, ki je prišla v Ljubljano zaradi SUGIZOja, sva se prilepili na oder ter se začele zasanjano sliniti pred njim (oh fear the mighty powah of international star), medtem ko je so njegova dejanja bolj kot ne pokazala, da mu je malenkost nerodno (morda pa ni pričakoval da ga bo kdo tu bogu za hrbtom poznal xD), vsekakor povsem v nasprotju s tem kar smo potem kasneje videli med samim koncertom.

Drugi del prireditve oz. koncert Juno Reactorja je potekal v precej drugačnem vzdušju kot pa Laibachov. Ljudje so okupirali prvo vrsto pred odrom (ja jaz sem bila med njimi) ter se razživeli že ob prvih zaigranih taktih. Priznam, SUGIZO me je popolnoma prevzel in ker je kitara imela imela veliko vlogo na tem koncertu so moje oči bile večina časa na njem. V času, ko pa sem si uspela vzeti čas tudi za vse ostale člane in v času ko sem celo uspela poslušati glasbo v celoti (in ne razmišlati samo o tem kako zakon je SUGIZO in kako hudo dobro igra kitaro, etc) mi je v trenutko postalo jasno zakaj so uspeli Juno Reactor narediti tako hudo kombinacijo s GOCOOjem, večini najbolj poznana skladba Teahouse iz Matix OSTa.

Mogoče še za konce eno manjše presenečenje, ki sem ga doživela. Moje predhodnje znanje o Juno Reactorju in SUGIZOju je bilo praktično ničelno (no ne, da je sedaj veliko razlike) razen tega da sem vedela, da so Juno reactor zakon in da je SUGIZO zakon. Kupidova piščia v srce pa je priletela takrat, ko je SUGIZO v roke vzel violino, več vam bo jasno, če si ogledate oz. poslušate naslednji klip.

 

 

In ker sem imela že povsod neke pripombe naj jih imam še tu. Glede na polnost dvorane in povpraševanje bi organizatorji z lahkoto dodali še 200 kart, in pa pred kakšno uro sem o tej prireditvi gledala tudi prispevek na prvem programu televizije Slovenija, kjer so gostili tudi direktorja centra Simona Karduma. V kolikor se povečini strinjam z vsem rečenim pa moram le vprašati ... kakšen afterparty si pa sploh zaluži omembo, če zvezd večera na njem sploh ni (no vsaj ni jih bilo do pol štirih zjutraj, medtem ko se je prireditev zaključila ob pol enih -.-;;).

Poročilo RTVSLO ter njihove slike si lahko pogeldate tukaj.

 

 

Ob novički, ki me je zadela včeraj, da smo pri nas pred časom imeli tudi kitarista X Japana Pato pa moram reči, da svojo misel izpred nekaj mesec zaključijem z izidom: glasba je zmagala. (<- ampak za to so krivi še nekateri drugi dejavniki, katerih posedica se bo, upam da, pokazala naslednje leto; več v tem treutku ne morem reči).

 

 

 

Po zelo dolgi pavzi še vedno ne vem kam s tem blogom oz. kaj naj napišem. Inspiracija je šla, originalna ideja bloga pa je bila že zdavnaj izpolnjena. A tegale res ne morem spregledati.

 

Pred časom sem že omenila, da spremljam Gundam OO, pa se je to dejstvo kaj hitro spremenilo. Ob čakanju, da na plan prilezejo vse epizode, da jih zmaratoniram me je končna novička ob napovedanem filmu povsem potrla. Namreč nisem velik ljubitelj nedokončanih koncov. Ob besedah kolega, da je serija kljub temu vsaj približno zaključena pa sem se odločila, da si serijo vseeno pogledam (oz. jo še xD).

 

[Pozor, tu naprej bodo podane informacije, ki vam lahko pokvarijo poln užitek gledanja filma, čeprav največ škode sem si naredila sama, ker sem izvedela, kaj se bo zgodilo z nekom na koncu druge sezone D:]

 

In glej ga vraga danes sem se spravila prebirat poročilo neke oboževalke, ki je bila prisotna na Gundam OO NEXT STAGE prireditvi, ki se je na japonskem odvijal včeraj (po našem času pa danes). Glede na to, da je bila omenjena oseba prisotna na prireditvi veliko bolj zaradi seiyuujev kot česarkoli drugega infomracije glede filma samega niti niso bile napisane v velikih podrobnostih. Je pa omembe vredno:

 

-na tej prireditvi je bila prvič predvajali prikolico za prihajajoči film

-poleg prisotnega občinstva so prvič prikolico videli tudi igralci (le ti so bili menda nadvse navdušeni)

-Setsuna ima nov mobile suit, ki totalno raztura

-v prikolici se pojavi tudi Trieria, tokrat kot hologram

-ostali Meister-i naj bi prav tako bili zakon

-nadalnji pogovor se je vrtel vse okrog Trierie

-direktor je omenil, da v prikolici ni bilo prikazano njegovo fizično telo zaradi česar se bo morda njegova oblika spremenila tekom filma

 

In ker so pač igralci prismuknjeni kot vedno je iz tega nastala idea, kako fino bi bilo če bi se lahko Trieria spremenil v pomanjšano verziijo in stal na Setsunovi rami pri tem pa se je Miyano pretvarjal, da je mali!Tieria preveč glasen in ga je spravil v že. No ja vse ostalo  se je vrtelo le še bolk okrog fanservisa, ki so ga igralci tako ali drugače z veseljem razsipavali na okrog (Kamiyan in Okiayu sta menda oba razgalila svojo ključnico na željo oboževalk).

Kakorkoli ... sodeč po besedah v poročilu bo film pownal :3 

 

Ko sem že mislila, da bom čez celo poletje samo uživala v šinfanju slovenke Visual Kei scene (ker pač ne verjamem, da se bo na Metelkovi odvertelo kaj več kot pa prvih 20 VK predstavnikov, ki jih že tako vsi poznamo), me je danes prek telefona presenetila prijateljica sprašujoč, če pridem naslednjo sobodo kaj v Maribor.

 

Lentov program je nekaj kar pozabim preverit vsako leto in z zamudo to znova in znova obžalujem saj se tam vedno kaj dogaja, kar meni vsaj do neke mere paše. Letos pa še toliko bolj saj bodo v soboto, 27.6., med drugimi nastopali tudi Gocoo.

 

Gocoo je taiko skupina, ki je na japonskem visoko spoštovana, znana pa je tudi širom sveta. Skupina je sestavljena iz 11 članov, 7 žensk(kar prav za prav ni navada v taiko skupinah) in 4 moški, ki igrajo na približno 40 japonskih bobnov poznanih kot taiko. Posobnost Gocoo je predvsem v tem, da za razliko od večine ostalih taiko skupin (ki jih je na Japonskem kar veliko) se niso usmerili v novo interpretacijo tradicionalne Japonske glasbe, ampak  veliko svobodnejšo obliko igranja, ki zajema ritme tako vzhoda kot zahoda, njihovo glasbo pa se rado razvršča med Blues&Roots, Rock&Pop ter alternativnim Rockom s čimer je njihova glasba primerna za praktično vse generacije.

Pred leti je njihova glasba navdušila tudi ustvarjalce Matrice kateri so jih povabili k soustvarjanju filmske glasbe. S tam jih pa najverjetneje poznate (če jih) saj imajo samostojnih izdaj v več kot 10 letni aktivnosti res malo (kar pa za taiko skupine niti ni nenavadno). Lani pa so nastopali kot predstavniki Aizije na otvoritvi Konvencije o biološki raznovrstnosti Združenih narodov v Bonnu.

Dodatne detaile si lahko preberete še na Lentovi strani, ali pa si delčke njihovih nastopov pogledate na njihovem YouTube kanalu; kaj in kako pa se bo tam dogajalo pa čez malo več kot teden, ko se vrnem nazaj :D

 

Lepo je videti, da nas imajo taiko bandi še vedno radi; pred leti smo pri nas gostili Yamato, lani Za Ondekoza letos pa še Gocoo ... uh, še bo vroče :3

 

Je vprašanje, ki se ga sama sprašujem že nekaj časa. Tema o kateri sem želela debatirati že pred časom a mi je nikakor ni uspelo primerno oblikovati. No ja resnici na ljubo je še vedno ne morem a se trenutno, bolj kot ne, pučutim prisiljeno o tem pisati.

 

Govoriti o tem kaj bo doživelo svoj veliko bum v Sloveniji prej, mar je to Japonska vizualna ponudba mang in animejov ali pa njihova pestra glasbena izbira, je precej neumno že samo na podlagi označbe, ki jo je pripisala mojemu blogu Blogorola. V pravih kotičkih Slovenije je sicer oboje že dolgo prisotno, a verjetno bo tako za vedno ostalo.

 

Če že razpravljam o tem kaj ima prednost bi rekla, da predvsem animeji. Večina ljudi, ki jih tako ali drugače zanima znanstvena fantastika, katerih pa ni malo, so seznanjeni z animeji. Enako velja za ljudi, ki jim količina prevedenih knjig ne zadošča oz. rajši le te prebirajo v originalnem jeziku. Tako imenovani geeki jim ta svet tudi ni daleč. In verjetno bi še kaj lahko naštela.

Med tem, ko je glasba sama v precej slabšem položaju predvsem zato ker se nas večina z le to seznani preko radia na katerem pa povečini vrtijo ameriško in britansko glasbo. Nažalost pa se večina poslušalcev omejuje na le to, pa seveda nekaj slovenske. Tisti poslušalski eksperimentisti, ki si celo drznejo pomoliti nos ven iz njihovega vsakdana pa svoja obzorja razširijo na celotno Evropo, redko kdaj pa grejo prek tega.

 

In zakaj se je potrebno pri vsem tem še vedno spraševati zgoraj zastavjeno vprašanje?

Večina povprečnih Slovencev je pač takšnih, da z veseljem sledi tem in onim trendom. Še posebaj če govorimo o trendih, ki prihajajo iz Amerike.

Sodeč po trenutni sceni bi marsikdo rekel, da v tem primeru animeji absolutno zmagajo ... s kakšno mango za piko na i. Pa žal temu ni tako. Animeji in mange so v Ameriki že vrsto let. Sicer ne morem za gotovo trditi, predvsem zato ker se v detajle nisem spuščala, a v kolikor je meni znano ta medij ni nikoli spadal med trende same. S glasbo pa je tu malce drugače. Prav za prav precej drugače.

V zadnjih 5. letih so Američani odkrili svet ter posledično tudi Japonsko glasbo. Temu so predvsem kriva prenekatera glasbena čezmorska sodelovanja med Japonskimi in Ameriškimi glasbeniki. Le ta so se večinoma dogajala v popovskem in R&B svetu a je to služilo svojemu namenu. Firbci kot takšni pa so odkrili poseben žaner v glasbi, ki ga lahko najdeš samo na Japonskem. Sicer se sedaj menda pojavlja tudi v Evropi a ta pojavljanja ne segajo dlje od samega zunanjega videza ne pa dejasnkega glasbenega ustvarjanja.

Govorim o tisti posebni zvrsti Japonske glasbe, ki mi ni preveč pri srcu. Da, Visual Kei.

 

Visual Kei je en novejših hipov v Ameriki zaradi katerih so se žanra začeli zavedati tudi Evropejci. Vsaj Evropejci na splošno. Skandinavci so pač vedeli za Japonsko veliko prej in pri njih pojavljanje albumov Visual Kei avtorjev na prvih mestih njihove glasbene lestvice ni prav nič nenavadno. Kljub vsemu pa govorimo o trenutni zadevi in precej ozki glasbeni smeri za katero pa sama menim, da je najbolj učinkovito pranje možganov brezglavih glasbenikov (ostanite z mano pa boste izvedeli zakaj).

 

Torej prvotno zastavljeno vprašanje niti ni pravilno sestavljeno, le to bi se moralo glasiti: Kaj bo prej? Animeji ali Visual Kei?

 

Relativen odgovor bomo dobili 8. julija ob 20:00 na Metelkovi (pridem firbec past, da vidim če bo vseeno kaj takšnega, kar bo meni všeč :D). 

 

[*se gre jokat ker zaradi takšne zadeve dobiva več pogledov na blog*

Sem bila nesramna in dala v banner sliko banda, ki so skupaj z nekaterimi drugimi bandi žanr začeli, za njih pa danes nihče več ne ve kljub temu, da so edini od tistih časov uspeli ostati skupaj D:]

 

Kaj Seiyuu Awards so in kaj niso sem že govorila, kako glasovati tudi. Kdo je zmagal kdo ni, niti ni važno - to tem so se razpisali že drugi - vsekakor pa so rezultati boljši, kot prejšnji dve leti (?). AMPAK ...!!!!! 

 

 ... za Overseas kategorijo?!!! Naj se vtakne nekam. Vem, da ima velik egič, nisem pa vedela, da seže tako daleš. Zihr govorimo o Code Geass efektu ... facepalm.jpg

 

EDIT: Čisto random, se je vsaj kjut oblekel. Mislim, da ga bolj prisrčnega še nisem videla :O

 

Za vse fujoshi, katerih pozornost zdaj imam - izogibajte se (prvega) spodnjega playerja, in za vse fantiče, ki vas je začelo zvijat po trebuhu si prižgite (prvi) spodnji player za tolažbo (drugi vam ne bo veliko pomagal).

 

Anya je že omenil da je 75. comiket (aka Comik Market) v polnem zamahu. Kot sem na njegovem blogu hotela  komentirati (pa je filter rekel, da spamam - kako je vedel :O) me letošnji zimski comiket niti ne privlači, poleg Team Entertainmentovega albuma message in pa novih albumov, ki sta jih te dni izdala Rokugen Alice. Sem pač lena rit in se načelno bolj malo zanimam za comiket izven tistih stripovskih dojin izdaj (pri katerih me pa zanimajo samo moji najljubši avtorji). Poleg določenih avtorjev za katere vem, da so trenutno še vedno pojavljajo ekskluzivno in samo na comiketu in določenih priporočil, ki jih preberem na tem in onem blogu, niti ne vem kaj se tam dogaja. Pač pustim času čas, da zanimive stvari same pricurljajo na dan (ok priznam... ni samo lena rit, če ne vem se mi ni treba sekirat, da tega ne bom mogla nikoli doživet oz. iment).

Ena izmed prvih stvari, ki je vzbudila moje zanimanje je PandoraHearts prikolica, do katere boste našli povezavo na Anyinem blogu.

 

Ena tistih precej zanimivih stvari, ki sem jo danes opazila pa je dotična hardcore vzdihajoča zadevca. Vse od kar sem odkrila REDALiCE in z njim ALiCE'S EMOTION ter DJ SHARPNELa katerega sem odkrila preko HARDCORE TANO*C posvečam tranc/techno harcdore zadevam precej več časa kot pa sem včasih, prav tako pa sem bolj pozorna na imena, ki samo nakazujejo, da so zgoraj omenjena imena vpletena.

 

[Mimogrede, ni bilo dolgo, ko te glasbe na mojem računalniku praktčno ni bilo. Še vendo vstrajam pri trditvi, da je to glasba mojega brata, jaz pa ostajam pri glasbeni klasiki, in vse kar ti uspe vanjo zmešat. Trance, techno, elektorinika in podobno krši preveč pravil za moj okus in dejstvo, da za veliko te glabe niti ne potrebuješ osnovenga znaja glasbe mi je preveč šokantno. Čeprav začetnike, ki so v tem ekperimentirali vseeno spoštujem, kljub temu, da niso nič boljši kot današnji ustvarjalci. Edina razlika je v tehnologiji, ki so jo imeli takrat na razpolago..... Jean-Jacques Perrey, Kraftwerk in podobno... tega nisem sposobna zanemarjat -.-;;]

 

In temu primerno je seveda moje oko ujelo naslov 真.凌辱HARDCORE ～エロスの饗宴～/Shin・Ryoujoku HARDCORE ～EROSU no kyouen～. Že med bolj podrobnim ogledom naslova, kasneje pa tudi naslovnice in sestave CDeja, so moje trebušne mišice trpele resne poškodbe zaradi prevelike doze smejanja pri katerem je njihova pomoč nujno potrebna. CDja niti nisem mislila poslušati do jutrišnjega dne (opa, zdaj že danes :O), a sem (na žalost?) opazila malo morje komentarjev glede naslovnice, češ  da bi morali zadevo označiti za 18+ ... vsekakor je sam CD (brez poslušanja dejanske vsebine) dobil več pozornosti, kot pa jo sicer comiket izdaje dobijo.

 

V konkretno recenzijo se ne bom spuščala. Na to vrsto glasbe se še ne spoznam preveč dobro, le toliko, da lahko rečem, da je vsaj približna polovica pesmi poslušnih in tudi po mojem okusu, druga polovica pa.. hah... nadomestek, če nimate kakšne H(エッチ) obarvane zadeve? Vem, da veliko teh zvokov dobiš tudi v večini ostale glasbe, ampak tako kot so tukaj uporabljeni - človeštvo je pokvarjeno in tega ne moreš poslušati s "čisto vestjo". No ja, sodbo prepuščam vam in vašim ušesom.

 

Informacije:

Tolažba za fantiče (oz. 2,5,7,8,9):
 
 Nekaj za poslušat (oz. 1,3,4,6,10):
 

"Drobni tisk": Vsem predstavnikom moškega spola, ki sem vsa s tem prispevkom užalila se opravičujem. CD mi je vsekakor zanimiv in zabaven, a glasbeni kritik v meni bi takšno pokvarjeno, naglavžno izživljanje nad glasbo ne samo vrgel v smeti, ampak polil z nitroglicerinom, CD zažgal, zbral pepel in poskrbel, da potone s prvo naslednjo kanalizacijsko odplako, ki jo človeštvo misli spustiti v morje. Jap, tako bi glasbeni kritik v meni to narecil... čeprav glasbenik v meni ve, da CD ni vreden takšne pozornosti (fan v meni se pa samo norca dela iz vsega skupaj).

 

 

Mislim..... %"$#"$()=($# .. za 5 minut grem stran in ko se vrnem me zbombardirajo z novostmi z vseh možnih strani.

 

- V svojem sezonskem vodiču za animeje letošnje zimske sezone sem očitno spregledala en precej pomembnen naslov (čeprav ni edini). In ta je Sora wo kakeru shoujo. V bistvu, verjetno anime, ki ga ne bom gledala (čeprav se bojim, da bo na koncu izpadel kot Uchuu no Stellvia - če bo temu res tako, bom zadevo hotela videti do konca T-T). Precej nepomemben naslov z mojega stališča, če nebi blo zaradi Nanri Yuuke. Nanri Yuuka je ena tistih mnogih pevk, ki jih Kajiura Yuki z veseljem uporablja v svojih pesmih (bolj natančeje FictionJunction YUUKA). Žal pa njena igralska kariera ni blazno uspečna, kjub temu, da ima tako imenovan moe glas s katerim bi lahko segla precej daleč. Njeni najbolj znani vlogi sta Henrietta v Gunslinger Girls in Sawatari Sayuri v Kumo no Mukou, Yakusoku no Basho, vse ostalo so bolj klaverni prispevki ali pa vloge v precej neznanih animejih. Če to pomeni, da se Nanrietta vrača med seiyuuje ne vem, sem pa mnenja, da tudi tokrat ne bo dolgo ostala saj je že pred leti rekla, da ji je pevska kariera bolj pomembna.

Poleg že omenjenega pa izgleda, a se bo v petju Nanrietta poiskusila tudi sama. 25. februarja naslednje leto bo namreč izdala svoj prvi solo singel, ki ni ne duet, ne narejen v sodelovanju s Kajiuro ali pa kot pesem določenega karaterja. Pesmi je naslov Odessei/オデッセイ (aka Odiseja) in bo uvodna pesem novi Nintendo DS igri Dengeki Gakuen RPG Cross of Venus. Nekaj sekund pesmi lahko slišite tukaj v reklami za prej omenjeno igro.

 

- Na blogu že velikokrat omenjen kvartet pevk pod vodstvom Kajiure Yuki Kalafina bodo v februarju poleg novega singla Lacrimosa, ki ga bodo naredile za iztočno pesem animeja Kuroshitsuji, izdale album. Album naslova sicer še nima je pa rečeno da bodo na albumu izdane vse tematske pesmi Kara no kyoikai franšize Lacrimosa singl pa naj bi bil izključen. Več podrobnejših informacij še ni danih. Gelde na to, da bo Lacrimosa izključen pa se šušlja, da bo morda to le Kara no kyoukai image album. Kalafina pevke so namreč posodile svoje glasove glasbi, ki je uporabljena v ozadju filmov. No ja zadeva roma na moj list "moram kupiti", če ne drugega zato ker bo tole vejrento edini CD na katerem bo objavljena 7., zadnja, tematska pesem Kara no kyoukai filmov. Vir.

 

- Včeraj se je odvijal Yuki Kajiura LIVE vol. 3 koncert. Sledeče informacije pa so vzburile fandom (in od kar sem iste informacije spustila v angleškem fandomu pred dobro uro se je razprava tako hitro razširila kot še nikoli prej - no vsaj jaz še nism vidla tako hitrega razpravljanja... skoraj huše kot 2ch xD)

Na koncertu so odpeli sledeče spesmi (vzeto s 2ch):

 

fairytale (KnK ED6)
oblivious (KnK ED1)
君が光に変えていく/kimi ga hikari ni kae te iku (KnK ED2)
Lacrimosa (Kuroshitsuji ED2)

fatal fight (Xenosaga II)
fiction (Fiction album)
here we stand in the morning dew (B stran Chrono Crusade ED singla Sayonara Solitia)
dream scape (Tsubasa tematska pesem)
銀の橋/ gin no hoshi(?) (Aquarian age 4 karakterna pesem)
key of the twilight (.hack//SIGN)
in the land of twilight,under the moon (.hack//SIGN)
forest (El Casador)
winter (Fiction album)
花守の丘/hanamori no oka (Hokuto no ken)
宝石/houseki (Le Portrait de Petit Cossette ED)
synchronicity (Tsubasa OVA OP)
salva nos (Noir)
目覚め/mezame (Mai-Hime)
zodiacal sign (Aquarian Age)
open your heart (.hack//SIGN)

nowhere (Madlax OP)
記憶の森/kioku no mori (Tsubasa Shunraiki OVA .. tematska pesem? - lahko da bo ED)
ユメノツバサ/yume no tsubasa (Tsubasa)
聖夜/seiya (Destination album, original od Juliet)

 

Sledijo privat informacije, ki sem jih dobila od nekoga, ki je na koncertu bil (najina komunikacija malček škripa zato informacije niso 100% potrijene). Menda so na koncertu prvič govorili o Kalafina albumu, prav tako se je govorilo fan clubu, ki naj bi bil ustanovljen 1.3.2009 in pa govori se, da bo tale vol. 3 prav tako dobil DVD natis. (toliko o tem, da bo Kajiura imela manj izdaj v letu 2009 ... letos čutim recesijo zaradi nje, naslednje leto bo pa depresija, kajne <_<).

Fan klub potrjen!

 

-Za že omenjen anime PandoraHearts bo ena od FictionJunction enot odpela uvodno špico, katera se še ne ve. Za zaključno pa je že potrjen savage genius. 

 

- Ne vem zakaj Phantoma še nisem omenjala... zdi se mi, da bi ga mogla, a ga nisem o.O Kakorkoli  izgleda, da bo za najnovejšo animirano adaptacijo Nitro+ vizualnega romana, ki še ima ugledati luč sveta, Phantom ～Requiem for the Phantom～, Kouga Yun naredila scenarij. Namreč Kuroda Youske jo je povabil k sodelovanju. Koliko bo to pogubilo samo animacijo ne vem. Vem pa, da je Kouga znana po kompleksnih sestavah svojih zgodb zaradi česar jo neketeri obočudujejo, drugi pa nimajo pojma, kaj skuša povedati (jaz večkrat spadam med oboje -.-;;). No ja že samo zaradi nje si bom kakšno epizodo več pogledala.... kaj bo pa iz tega kasneje nastalo pa še ne vem. Vir.

 

- Plus še en velik kupček manjših informacij (na preimer najnovejša Nontanova vloga v nadvse prikupnem animeju, ki bo namenjen otrokom, PV za drugi del OVA switch, detajli že napovedane Vassalord. CD drame, in podobno) za katerimi pa bolje, da vas ne obremenjujem z vsemi podrobnostmi.

 

EDIT: Sex Pistols OVA je dobila uradno stran na kateri piše, da bo OVA 2 epizodi dolga. (nyuuu lots of smex :3)

 

Ni mi jasno kdaj je Božič postal le še neka komerciala in izgovor za obvezno odarovanje ljudi okoli sebe. Med ljudmi, ki jih poznam sem očino ena izmed redkih, ki mi Božič predstavlja družinski čas in večerjo z vsemi prisotnimi družinskimi člani, kar se zdaj med letom dogaja vse preredko. Versko gledano se ne razbirjam preveč, a kljub vsemu zame Božič brez polnočnice ne obstaja (pa če tudi je ta dejasnko ob 8h). Napolnjena cerkev, ko ne moreš niti vstopiti vanjo zaradi prenatrpanosti mi je vedno predstavljalo nek čar.

No ja menda sem tako in tako čuden človek in vidim čar v stvareh zaradi katerih so drugi menja, da sem čudna.

 

Menda se bliža konec leta. Z novim letom bomo vstopili v leto 2009. Leto, ki ga je OZN proglasil za mednarodno leto astronomije. Posebne pozornosti pa bo deležen Darwin zaj bo naslednje leto minilo 200 let od kar se je rodil in 150 let od kar je izdal knjigo O izvoru vrst. Pomembne pa bodo tudi marsikatere druge obletnice...

 

Poleg vsega ostalega šušmaša pa bom sama stopila v konec prvega četrtletja bloganja.

Ker se mi ravno da in sem sicer hvaležna, vam bralcem, prirejam manjšo nagradno igro.

 

Prvi, ki mi uspe povedati vokal in naslov spodaj predvajanje pesmi bo od mene dobil eno mango po njegovi želji. Okvirni seznam naslovov, ki so na razpolago lahko dobite tukaj. DVDji in artbooki so izključeni. Seznamu se bo sicer žez čas pridružilo še nekaj novih naslovov, ampak preden bo vam uspelo ugotoviti potrebne podatke za zmago bo seznam že lepo urejen.

Pomoč z brskalinki je povsem dobrodošla (prav za prav če uspete pesem najti na tak način bom hvaležna, če boste povedali geslo pod katerim ste iskali, ker jaz je namreč nisem uspela najti preko iskalnika :O). Za primer, da ne vidite spodnjega DivSharovega igralnika pa kliknite sem. Odgovore lahko pustite v komentarjih ali pa jih pošljete na moj e-mail naslov - spodleteli poiskusi bodo napisani na koncu tega prispevka; ugibate pa lahko neomejenokrat.

 

Pač izkoriščam zadnje minute tega dneva... vesel Božič, tistim ki ga dejasnko praznujete, veselo Novo Leto pa bom še posebaj želela :3

Spodleteli poiskusi:
-Kawamura Yumi (ampak začetnici sta pravi)

 

Tako, kot že enkaj let zapored se se je tudi letos, pred nekaj dnevi, odvijala JUMP FESTA.

JUMP FESTA je v bistvu Shueishain sejem na katerem tako ali drugače predstavijo in/ali promovirajo določene JUMPove serije. V to so vklučene serije Weekly Shounen JUMP, JUMP Squere (oz. JUMP SQ), Monthly Shounen Jump, Weekly Young Jump, Ultra Jump, V JUMP, Business JUMP, Hyper JUMP, Quick JUMP, Super JUMP in vse ostale magazine, ki se nahajajo pod temi naslovi (največ alternacij ima Weekly Shounen JUMP; napreimer Akamaru, Aomaru, Go!Go!, Gag Special, etc). Sicer je JUMP FESTA v večini namenjena vsem shounen naslovom (se pravi Business, Hyper, Quick in podobno odpade) ampak ni eksluzivna le za te naslove. V navadi je, da na JUMP FESTI predstavijo kakšne nove animeje, veliko OVAjev, ki še morajo uradno iziti jih prvič predvajajo na JUMP FESTI (letos mislim, da je to doletelo To Love-Ru in DOGS). Predvsem pa na račun pridejo igre. Menda pri Shueinsha razvija novo serijo igr, kjer naj bi senzor zaznal tvoje gibanje in igra bi temu primerno napredovala. Zaenkrat se le ta uporablja za manga sestavjanko, ki jo lahko igrate tudi preko interneta na JUMPLANDovi strani, in (ne vem še kakšno) NARUTO igro. Obe sta bili eksluzivno prikazani na JUMP FESTI. Prva mislim, da bo ostala pri tem, NARUTO igro pa menda razvijajo dalje za prodajo.

 

No ja, kolikor sem sama uspela pregledat trenutno doseglive informacije z uradnih strani je to več ali manj vse omembe vrednega s letošnje JUMP FESTE. Edina zadeva, ki me je malček presenetila je, da je dobil Bakuman svojo stojnico. Sicer ta naslov postaja vedno bolj popularen (ravno včeraj mi je o naslovu govorila prijaterjica za katero sem mislila, da se ne spšča v zgodbe pri tako malo poglavjih). Sicer mi je jasen Death Note efekt, ampak vseeno, ne vem v čem večina ljudi vidi čar v tej seriji (sama naslova ne morem normalno oceniti, ker me Bakuman zanima predvsem zaradi obravnave mojega osebnega interesa). Poleg tega pa pogrešam precej majhno promocijo naslovovn ki niso oz. niso bili objavljeni v Weekly Shounen Jump. Kure-nai, Claymore in podobni naslovi so komaj omenjeni.

 

Še nekaj slik :3 ....... eeee totalna smetana nyuuu :3 ...... večini bodo zanimivi samo še povezave, ki jih bostenašli na koncu te male galerije.