Ja po vsej komediji, ki smo/so jo začeli na Sekai blogu in h kateri naj bi že vsak pristavil svoj piskerček istočasno pa vsak trdil da gredo zasluge njemu za verjetno najbolj burnih reakcijo, ki jo je doživela anime skupnost v Sloveniji v zadnjih 10 letih pa je čas da temu "dodam" še sama nekaj besed.
Zadeva, ki se je očitno večina ljudi ne zaveda (ne samo komentatorji na sekai blogu) je to, da ko govorimo o daljših animiranih serijah govorimo izključno in samo o JUMPu oz. WSJ serijah.
Zakaj izključno? Zato ker tistih nekaj izjem, ki so zmagovalci na dolge proge pa niso bili niti enrkat objavljeni v WSJu je tako malo, da številka ni omembe vredna.
Eni redkih naslovov, ki mi trenutno pade na pamet, spada med daljše animirane serije in ni bila objavljena v WSJu je le Sailor Moon, ki pa s svojimi ubogimi 200 deli komaj seže do kolen tem, ki se vrtijo danes. V tem sklopu sicer izpuščam naslove kot so Doraemon, Sazae-san, Chibi Maruko-chan, Pokemoni in podobno saj so vsi ti animeji namenjeni predvsem troškemu občinstvu, imajo več podnalsovov ter načelno niso jabolko spora.
Zakaj WSJ? Po vsem nategovanju, ki ga WSJ ima bi vam lahko postalo jasno, da si enako nategovanje lahko prvoščijo tudi v svetu animacij.
Moje zanimanje za WSJove naslove je bilo vedno nizko. Za to krivim mojo skeptičnost in očitno že od nekdaj vgrajeno pravilo v maji glavi, ki pravi "pre-popularne stvar = nič dobrega/slaba kvaliteta". Trma, ki jo zganjam okoli tega pravila pa je večja kot tista, ki jo ima osel, ko ga poiskušaš drugič spraviti na led. WSJove naslove, ki sem jih prebrala in/ali ogledala lahko naštejem na prste obeh rok in med temi je .... trenutno preseneča le Hatsukoi Limited (kako dolgo pa bo to trajalo pa ne vem). Dejstvo, da večina WSJovih serij poseduje neko unikatnost zaradi česar je vsaj to ali ono stran v mangi oz. to ali ono minuto v animeju zanimiva, to neizpodbitno dejstvo a zaradi mojega vsesplošnega razočaranja nad vsem ostalim ne razumem trapastega pričanja o tem katera serija trga gate, je epska, svetovna, etc.
(Če koga firbec matra vam lahko povem, da je moje znaje o WSJu tako obsežno le zato ker mi je zanimiv njegov vsesplošni vpliv na manga/anime industrijo pa tudi življenje Japoncov samih.)
Pa ne, da so tovrstan pričanja dejsanko trapasta. Kot že rečeno govorimo o serijah, ki imajo načelno 100 delov in več, kar pa zneze najmanj 2 leti predvajanja ali več. Ob stalnem spremljanju ene od teh serij ti le ta postane svojevrstna stalnica v življenju in del človeka samega. Ker pa so spomini tisto kar nas delajo takšne kot smo je logično, da navijamo za naslov(e), ki smo jih sami dlje časa spremljali (ljudje, ki naslov dejasnko sodijo po vsebini so prava redkost, v nasprotno me ne prepričate).
Ob teh besedah se lahko marsikomu poraja dvom, a če se vrnem k drami na Sekai blogu se ne spomnim, da bi kdo prav na veliko pljuval čez Dragon Ball, ki je en redkih verejtno pa tudi prvih večjih anime naslovov, ki se je pri nas predvajal že pred davnimi leti. Vsi smo ga gledali in pogovor o zadnji epizodi je bil vedno obvezno jutranjo opravilo ob prihodu v šolo. To ti je moč nostalgije in spremljanja serije več let.
No pri meni te vloge ne igra Dragon Ball ampak Sailor Moon, ki je bila dejasno prva anime serija na dolge proge, ki sem jo sama začela spremljati in mi je ostala zvesta spremljevalka z vsemi svojimi ponovitvami približno 10 let. Temu razumljivo mi WSJove serije ne pomenijo toliko kot ostalim (kljub temu, da sem spremljala Dragon Ball, Yu-gi-oh! in Captain Tsubasa/Rudijevo moštvo v času predvajanja na slovenkih ekranih). Očitno pa, da mi WSJova franšiza postaja vedno bolj zanimiva saj sem v zadnjem letu pogledala verjetno enako število WSJovih naslovov kot prej skupaj v 10 letih.
Pa če se vrnem k bistvu oz. sploh začnem s tistim zaradi česar sem se spravila pisat tale esej.
Najstarejši anime meme, ki ga sama poznam. Leta plesanja in petja ene najbolj nesmiselnih in perverznih pesmi, kar jih poznam. Nadvse sramotni gibi, ki sem jih v manjši skupini dobrih prijateljev plesala z velikim veseljem ter pošiljala rdečico v obraz dekletom, ki so očitno premogle še nekaj ponosa. Moja nostalgija, ki je direktno povezana s mojimi začetki anime/manga fandoma. Pesem, ki bi jo danes poteptala do onemoglosti a mi ostaja kot ena najljubših ravno zato ker me nanjo veže toliko spominov.
Temu opisu ustreza le ena pesem:
Ples pobran z rezličnih epizod animeja.
Konjiki no Gash Bell je anime katerega obstoj sem vedela že veliko časa a si ga nikoli nisem ogledala. Do predkratkim seveda. Kot do vsake druge malenksot bolj popularne serije moj pristop do Konjiki no Gash bell ni bi nič drugačen (pozor, kljub vsemu Konjiki no Gash Bell ni WSJov naslov xD). A me je je anime po borih 5. delih presenetil in dal vedeti, da bom o naslovu pisala prej ali slej. A ker se je že večkrat zgodilo, da sem se hudo opekla po začetnem fenomenalnem vtisu sem si anime raje ogledala do konca. Po mojih pričakovanjih in povsem logični formuli, ki ji tovrstne serije sledijo se je moja uforija in kvaliteta zgodbe tam nekje pri 90-100 delu ohladila, ker je nastopil tudi prvi filler segment, ki se za razliko od velike večine drugih raztegnil le čez borih 10 delov. Konec sam pa žal ni vreden veliko besed saj se je v tistem času avtor zgodbe poškodoval, manga je bila začasno prekinjena, glavna posojevalka glasu je odšla na materinski dopust ter še nekaterih problemov v ozadju zaradi katerih je Toei zadnjih 12 delov priredil za hitri zaključek animacije in se s tem popolnoma razlikuje od mange. Govori o nadaljevanju so bili pogosti, po več kot letu od kar se je manga zaključila pa osebno dovimim, da se bo to zgodilo kljub dobri gledansoti v času predvajanja.
In zaradi česa me je anime sam sicer presenetil. Verjetno zato ker igra na meni prijetne tone. Razvoj karakterjev (si sicer kasneje s svojim ponavljanjem postane najedajoča lajna), uroki, ki uravnoteženo vpletajo magijo ter fizične boje. In tisto meni najbolj pomembno .. kljub temu, da se v celotnih 150. delih odvijeta le dva večja segmenta pa se dogajanje ravno prav nabito in zanimivo. Razen seveda že zgoraj omenjenih delov, ki se prav za prav pojavijo takoj, ko se prvi segment zaključi (pol teh epizod sicer sledi mangi). Zatišje na takšnim mestih je normalen pojav a priznam, da je bil preboj čez te epizode na čase težak. Vse splošno gledano pa Konjiki no Gash Bell ostaja maj najljubši shounen naslov, če ne drugega vsaj zato, ker je prvi shounen naslov za katerega se spomnim, da me je dejasnko nasmejal do solz prav tako pa iz mene zvabil sloze žalosti in močnega sočutja (nekaj kar premore vse premalo naslovov nasploh).
Ogled Konjiki no Gash Bell animeja je bilo sicer nepotrebno zapravljanje časa a za izgubljenim časom ne jokam in bi ga z veseljem še enkrat zapravila na enak način.
Hah... sem vedela, da bom enrkat te dni nekaj spravila na blog. Le ne tegale, ker sem pač takšne volje, da bi nekaj prav z veseljem pošimfala (verjetno bom to storila v naslednjih dneh).
Nazaj k naši dečvi.
Wakeshima Kanon je ena tistih mnogih otrok, ki je imela to (ne)srečo, da se je rodila staršem, ki ljubijo glasbo. Tu lahko rečem, da se je v podobni družini rodila tudi Kajiura Yuki (kar razloži veliko xD), in pa, da bo imel to (ne)srečo tudi moj otrok :P.
Ljubiteljstvo glasbe njenih staršev pa je tudi vzrok njenemu imenu, Kanon. Kanon se v kanjijih sicer napiše kot "zvok cvetja" v glasbi pa ista beeseda, kanon, predstavlja svojevrstno petje kjer glavnemu voklau sledi v določenem časovnem intervalu (načelno po enem ali dveh taktih) ena ali več imitacij; čeprav kanon petje s dejasnkimi imitacijami (se pravi z določenim odstopanjem od melodije glavnega vokala) so redke, ponavadi govorimo o popolnem ponavljanju oz. o ponavljanju na določenem glasbenem intervalu (se pravi, da se ista melodija za nekaj tonov dvigne oz. spusti).
Wakeshima se je srečala z glasbo v rosnih letih, pri treh pa začela s prvimi lekcijami čela, kateri pa tudi zdaj zavzema glavni del v njeni glasbi. Ko je dopolnila petnajst let pa je bila v čelu dobro izurjena, v šoli ustvarila duo in igrala baročni čelo, kot del njene klasične izobrazve (razlika, levo baročni desno moderni čelo); če vam slučajno ni jasno vam jaz povem, da je zaradi bolj navpične postavitve strun baročni čelo težje igrati kot pa tega, ki ga poznamo danes.
V približno istem času se je začela zanimati za Japonsko popularno glasbo in posledično začela pisati besedila za svoje pesmi. Po vseh teh letih intenzivnega igranja čela pa si je spisala temu primerno spremljavo.
V letu 2007 je na Sonyjevi avdiciji prišla med finaliste in podpisala pogodbo pri DefSTAR Records kmalu pa tudi pritegnila pozornost enega največjih (zlo)"glasnih" ustvarjalcev Japonske popularne glasbe(,) ljubitelja klasične glasbe, Mano. Mana se je menda kasneje navdušil ne samo nad njenim talentom, ampak njeno osebnostjo saj je menda precej zrela za svojih 19 let istočasno pa še ni pozabila na notranjega otroka, katerega večina "odraslih" rado zavrže. Zaradi tega pa se odločil, da Wakeshimi pomaga in producera njeno glasbo.
Po vsem rompompomu, ki se je vedno slišal okoli njenega imena pa je konec lanskega leta napovedala izid albuma. Po takšni in drugačni pormociji pa je prišlo do odločitve, da bo svoj album prvo izdala v evropi, predvsem v Franciji in Nemčiji. Hja... kolikor je meni znano je prva, ki si je drznila storiti takšno potezo. Precej tvegano, če vprašate mene, a glede na to, da je s močno prisotnostjo klasične glasbe v svojih skladbah v celoti veliko bližje Evropejcem; Francija in Nemčja s svojo dolgo glasbeno tradicjio sta prav za prav dober zadetek, morda bi bilo pametno bolj izrecno vključiti še Italijo; kot pa sicer bolj ozki skupini Japonskih oboževalcev kulture Srednjega Veka oz. goth-loli x klasična glasba (no ja pa saj ne, da bi bili res tako majhni v številu).
Njen prvi album s naslovom Shinshoku DOLCE je v Evropi izšel pred tremi dnevi, 11. ter mene osebno precej presenetil, vsaj glede na to, da mi je bil njen prvi singel nadvse simpatičen njen drugi pa mi je pokopal vse upe, da bo Wakeshima uspela v prihodnjosti kaj pametnega skupaj spraviti. Vsekakor je s tem albumom zabila vse oboževalce in jih prilepila na tla, ker se je (končno) odločila, da ne bo tam nekje vmes povsej verjetnosti pa dark-lolita, ampak sweet-lolita, temu primerna pa je tudi njena glasba (daaah).
1. sweet ticket
Uvod v album. Njen čelo solo, oz. duo. Zažne se kot neka melanholična melodija kasneje pa pridobi na barvi in te s ravno pravimi zvoki v ozadju popelje v bližino cirkusa. Vsekakor prijetna melodija, a daleč od tega kar je Wakeshima sposobna.
2. 真紅のフェータリズム/Shinku no FATALISM
Ena tistih pesmi z albuma, ki ima priokus tiste bolj mračne melodije, ki smo jo slišali že v still doll, sicer pa precej razgibana pesem, ki s refrenom doseže svoj vrh cressenda, popolnoma utihne iz spet začne od začetka. Kar me je pri pesmi zmotilo, istočasno pa mi je všeč, je dejstvo, da želi Wakeshima s pemsijo zaobjeti neko pompoznost, epskost, istočasno pa naj bi bila normalna pop pesem.
3. 鏡/Kagami
Menda ena mojih ljubših pesmi s albuma. Prav za prav me prav prijetno spravlja v smeh in ob živce s svojim refrenom "Kagami, kagami, kagami.." kjer vedno pričakujem, da bo nadaljevala s klasično povedjo kraljice iz Sneguljčice (kagami v japonščini pomeni zrcalo/ogledalo), temu še bolj sem pa podvržena zaradi pravljičnega uvoda v pesem in pa igrivosti pevkinega glasu. Pesem pa mi je predvsem všeč zaradi zelo razgibane glasbe. Wakeshimin glas precej simatičnen na čase pa me malenkost moti njeno igranje s glasvom, le ta pa bo mariskomu veliko bolje portretiral zgodbo pesmi. Škoda ker ne obstaja instrumentalna verzija saj so violine krasne v drugem delu pesmi.
4. still doll (album ver.)
Ko sem čisto prvič slišala pesem sem si mislila kako glupa kombinacija still doll in BGM Vampire Knighta je to <_<, verjetno je na to vplivalo prevečkrat slišnana iztočna pesem Vampire Knighta (still doll), ki se s svojim začetkom večkrat vmeša v zadnje sekunde animacije. Kljub temu pa dejstvo ostaja isto, da still doll (album ver.) ni v začetku prav nič lepa verzija. V prvih 25 sekund so prav smešno vmešane vrstice refrena, kot da bi šlo za mix. po možnosti pa remix verzijo. Po končanem uvodu pa pesem ostaja popolnoma enaka singel verziji. Njen spihan glas sem in tja mi žre živce, a do sedaj sem se ga nekako že navadila in v meni ostaja tista lepota čela, zaradi katerega sem spolh postala pozorna nanjo, in pa neka zlovešča atmonsfera, ki jo uspe Wakeshima pričarati s svojim ptejem (če odtejem spihane dele xD).
5. マボロシ/Maboroshi
Hja, Shinku no FETALIZM in Kagami sta me sicer prijetno presenetili, je pa Maboroshi tista mesem zaradi katere ne vem več kaj naj si mislim. Težko verjamem, da je to dejasnko pesem, ki jo je zapela Wakeshima Kanon. Instrumentalno je pesem enaka neki pocukrani pop pesmi, ki naj bi bila napol balada, predvsem pa nežna melodija, ki jo lahko z lahkoto vrtiš tudi v klubih. Njen glas pa... o.O vse kar mi po glavi šviga med poslušanjem njenega petja v tej pesmi je Shiina Ringo. Večini to ne pomeni veliko, ker kljub temu, da govorim precej profilistični pevki, skladateljici in setavljalki besedil, ki je poleg svoje solo kariere in pa Tokyo Jihen pela tudi za marsikateri filem, ostaja izven Japonske relativno ne znana. Shiina je vsekakor ena tistih oseb, ki jo spoštujem in katere glasbo sama z veseljem poslušam. In zaradi tega si je tale pesem pridobila dodaten "pike" pri meni, čeprav vsesplošna lahkotna melodija marsikomu ne bo po godu.
6. アンニュイ気分!/Annyui kibun!
Ko že govorim o asociacijah... definitivno Chiba Saeko in njena pesem Wednesday Morning, vsekakor pa ni edina xD
Ni mi jasno zakaj Japonski glasbeniki tako radi začnejo to in ono pesem s zvoki vsakdanjega življenja. Sicer so pri Chibi zvoki vstajanja pri Wakeshimi pa neki nakjučni zvoki ptic in mačke izpred ... haha, voda in telefon??!!
Vsekakor Annyui Kibun! nadaljuje lahkotnost Maboroshi pesmi z močnimi zvoki ritma, ki v določenih momentih pričarajo neko napetost, ki bi se morala sprostiti s nekim velikim BUM, a se to nikoli ne zgodi, vse dokler se pesem ne zakluči s, še enkrat, naključnimi zvoki vsakdanjega življenja.
7. 砂のお城/Suna no oshiro
Ko sem prvič slišala celo pesem sem imela marsikaj za povedati in še vedno imam. Pesem naj bi bila nekakšna replika still doll, le da meni ni niti pol toliko všeč kot still doll. Suna no oshiro ima tako glasbeno kot vokalno veliko ponavljanja. Sicer glasbeno postane malček zanimiva tam nekje v sredini v celoti pa ostaja nizanje vedno istih tonov. Vokalno pa je pesem razdeljena na dva dela. Tistega blazno spihanega na začetku, ki me osebno hudo živcira. Ne govorimo o petju brez tresljajov, ampak res popolnoma spihanem, zvetrenem, previharjenem petju, ki se prav nič ne sklada s glasbo. Sicer na sredini, ko končno začne peti v polno obstaja neka resonanca a se Wakeshima malce preveč trudi, da bi našla neko skupno točko med tistim prej spihanem petjem, tem kako bi rada pela "zdaj", in vedno bolj intenzivno glasbo. Bljah... najboljše so itak zadnje sekunde <_<
8. Monochrome frame
Oh ja *vnesi stavek s začetka pesmi št. 6*. Žalostinka polna nostalgije. Pesem sama mi je všeč, najeda pa mi je začetna melodija, ker se začne kot, da bi vstopil v pesem nekje na sredi takta (predtakt tu ni pravi izraz, vsaj zame ne) in le ta melodija se večkrat ponovi skozi pesem. Sicer pa ima več delov, ki mi zaenkrat še ostajajo misteriozni kljub večkratnemu poslušanju (beri: mi še ni jasno kaj vse mi je veš in kaj še lahko pošinfam na tej pesmi).
9. L'espoir ～魔法の赤い糸～/L’espoir ～Mahou no akai ito～
Hahaha... direkt za francoze, da se bodo lahko pritoževali. da imajo Japonci tudi "francosko"engrish"", čeprav sem prepričana, da Wakeshima poje Francosko boljše od večine Japoncev.
Splošno geldano ni pesem prav nič posebnega, edino kar mi res iztopa je uvod in zaključek s francoščino. Mogoče zato ker tega res nisem pričakovala, sicer pa pesem ustvarja podobno atmonsfero Annyui Kibun! in Maboroshi. Edino kar bi lahko izpostavila je petje samo, saj mi ni jasno kaj pevka želi potretirat s to pesmijo. Mogoče neko veselo zgodbo s grenkim priokusom in kančkom misterioznosti?
10. 黒い鳥籠/Kuroi torikago
Kuroi torikago bo verjetno ostala ena mojih najljubših temačnih pesmih, ki jih je Wakeshima spesnila. Hiter ritem s čelom v ospredju in petje, ki je na teh tonih mehko na onih trdo. Pesem mi je všeč tako s instrumentalnega vidika kot vokalnega, saj imata obe dovolj razgibano melodijo in se istočasno dobro ujemata. Škoda mi je mogoče samo hitrega in odrezanega konca s velikim Cjem na kavirju.
11. skip turn step♪
Oh ja... skip turn step pa bo verjetno ostala moja najbolj osovražena pesem, ki jo je Wakeshima naredila. Instrumentalno bi jo verjetno še lahko poslušala, predvsem zato ker s pravo melodijo violin daje vtis tistih pesmi, ki so so na veliko vrtele v Srednjem Veku in pa glasbeni klasiki ter baroku. Utišan klavir, ki daje občutek čembala (da niso res en čemablo privlekli za to pesem o.O), ki se je uporabljal v tistem času, saj ga je klavir izpodrinil šele v 19. stoletju, pa to samo še bolj izpostavi.
Pesem je prva v njeni vrsti svetlih sladkih pesmi, ki jih je na tem albumu precej veliko, a njeno na čase naveličano, tu razglašeno in popolnoma ne kontrolirano petje mi je ne naredi všečno. To je že skoraj hujše kot, če poslušaš seiyuu pesmi kakšnih prav posebaj odštekanih karakterjev <_<
12. 白い心/Shiroi kokoro
... klavir ... so pweety. Shiroi kokoro je nežna balada, kjer ritem igra ponavljajoča melodija klavirja v ozadju pa mu sledijo violine medtem, ko čelo daje melodijo. Mislim, da je tu prvič uporabljen staccato v čelu kar me je malček presenetilo, predvsem ker je uporabljen v takšni pesmi. Petje samo se lepo sklada s glasbo, čeprav bi mi bilo osebno bolj všeč, če bi pevka pela malce manj odrezano in poiskusila vse zloge narediti bolj mehke. Edina "napaka" pesmi je, da se konča nekje na sredi. Melodija iz nenada izgine le malekost daljše zapeti zlog ti, da slutiti, da se pesem ne bo nadaljevanja. Vsekakor pa je konec takšen kje bi pričakoval še kakšno noto ali dve za poln zaključek.
13. sweet dreams
Ista melodija kot pri sweet ticket le da je tale "glasbena skrinjica" verzija. Nič posebena, prav za prav. Le zaključek albuma in pa bolj kot ne potrditev, da se bodo vsi njeni CDji zaključili s melodijo iz glasbene skrinjice.
Album me je v celoti pozitivno presenetil, bi pa vejretno bolj uživala, če bi vedela, da bo več svetlih, lahkih pesmi. No ja prav zavzeto Wakeshimi kanon ne bom sledila, verjetno pa ji bom sledila dalje, saj mi njene CD štulijo pod nost a večini straneh, ki jih sama redno obiskujem.
Tu bi rada dodala še manjo pripombo. Stran kjer sem ta album dobila je med podobmnimi glasbenimi ustvarjalci navelda Kalafina in FictionJunction YUUKA. V prvi vrsti vam lahko rečem, da je popolnoma nesmislno reči, da si je glasba Wakeshime Kanon in FictionJunction YUUKA kaj blizu, predvsem zaradi glasu in pa veliko več popvskih pesmi in manj klasike v FJY glasbu. Kalafina pa je sicer precej dobro priporočilo. Le, da ima v večini Kalafina precej bolj čiste glasove, manj elektronskih zvokov, ima instrumentalno bolj polno in nasičeno glasbo ter ... nimam pojma kako bo s Kalafino in njihovo glasbo zdaj ko so zaključili s Kara no kyoukai pesmimi... Lacrimosa je vsekakor o.O
Yey... tole je recenzija celotnega albuma, ki sem jo anredila (in prva po dveh mesecih). In kateri bo prvi naslednji? Verjetno BUCK-TICKov in Kalafinin album :P
Pred nekaj dnevi sem končno uspela pogledati to že vse preveč razupito serijo. Moje mnenje.... prijetno zapravljanje časa. Serija sama me je spomnila zakaj sem se pred leti tako ostro obrnila v Japonsko animacijsko sceno posledično pa tudi mange in zakaj mi ta ista industrija zadnji čas postaja vedno bolj antipatična in ne vredna konkretne pozornosti.
V času, ko je izhajala še prva sezona sem si uspela pogledati prvih nekaj delov, kar je bilo dovolj, da me je naslov pritegnil istočasno pa popolnoma odbil zaradi dizajna karaterjev. CLAMPa ne maram, njihova pretirana popularnost v svetu mangak me spravlja ob živce medtem, ko njihovo risanje ni nič nadpovprečnega, večina njihovih zgodb pa je že stokrat prežvečenih. Pretirana koščenost karakterjev v Code Geass mi ni bila všečna niti mi ni pri xxxHOLiC, ampak pri slednjem so uspele vsaj ustvariti primerno atmonsfero, kjer ti je to samo še zabavni neopazni faktor. Pa vredu, ker pač ni enakega pretiravanja glede koščenosti, kot pri xxxHOLiCu sem se tega hitro navadila in me ni več zmotilo. Presenetilo me je sicer risanje prstov. Tisto slavno mahanje rok Leloucha je menda ena najbolj karizmatičnih stvari serije same. Me zanima koliko ljudi je uspelo opaziti, da so prsti prav za prav napeti do maximuma in resnični človek tega ne bi mogel početi brez pritiska na konice prstov. Če me je to dejsvo motilo ali ne, žal ne vem, je postalo del Code Geass serije in se s tem nisem več ukvarjala. Tisto, kar me je vedno znova odkrito in kričeče opozarjalo, da mi gre dizaj na živce je sicer en sam majhen detail, ampak večino časa najbolj izpostavljen. Njihova usta, če ni šlo za rahel nasmeh so bila vendo risana tako, kot da bi pripadala nekim starčkom, ko se jim z leti kotički ustnjih povesijo in pri odkritem smejanju starostne gube dajejo občutek nekotroliranega položaja ust. No ja način risanja ustnic me je zmotil že pri marsikaterem animeju do sedaj, ampak Code Geass prekaša vse.
Pa, če izključim dizajn karaterjev, sam me ta ponavadi ne odvrne od gledajna (razen pri CLAMPu :D), me tudi zgodba sama ni preveč navdušila. Skozi celotno serijo sem pričakovala nekaj več, nekaj bolj spektakularnega in nekaj kar bi me res vrglo s stola. V celotni seriji sem bila samo dvakrat presenečena in še za tiso se ne spomnim več zakaj oz kaj se je takrat zgodilo (toliko o tem koliko me je res presenetilo). Po dobrem začetku in postavitvi prvih pravil je postala zgodba predvidljiva vse do konca. Vse prežvečene in vse prevečkrat uporabljene motive, ki so svoj čas vzbodili ogorčenje in šokiranost v blacu/gledalcu, so uspeli spraviti v serijo. Kateri, teh rajši ne omenjam zaradi tistih bralcev, ki si serijo še želite v celoti pogledati. Velik plus, ki ga serija dobi z moje strani, pa je sicer način kako so te motive uporabili. Le to se je dogajalo v precej nepredvidljivih momentih, ravno ta nepredvidljivost pa je tisto kar me je na mojem začetku vrglo v to kulturo. Recikliranje plastenk v pratkično neuničljive plastične skodelice. A prej ali slej se lahko uniči tudi te skodelice in očitno se to dogaja meni zadnji čas. Navdušenje je vse manjše saj mi je ta reciklaža že postala starokopitna in popolnoma prozorna.
Konec, ki ga je doživel Lelouch v zadnjem delu in njegov namen mi je bil jasen še preden je bil Zero Requiem prvič omenjen (menda, se je marisikomu takrat utrnila zvezdica). Ne uporekam koncu samemu. Le ta je bil potreben za dostojen realističen konec, ampak pričakovala sem nekaj več. Kaj točno ne vem, morda isti izid z manj drame in razlage? Morda obraten izid, čeprav ta ne bi bil možen saj je C.C. imela popolnoma prav, ko je rekla, da je Lelouch preveč dober. Edino, kar bi me res šokiralo in bi posledično dala seriji nalepko "mojstrovina", če bi si Lelouch drznl ubiti svojo sestro. Ampak s tem bi šel popolnoma v nasprotje s svojim pravim jaz, dogodek sam pa bi verjetno vzbudil precej ogorčenja, jeze in drugih negativnih čustev v oboževalcih. Možna sta bila dva konca, izbrali so klišejevskega, pocukranega, sicer relaističnega, a popolnoma dolgočasnega. In s tem dokazali, da si ljudje še vedno nimajo jajc ustvariti zgodbo s uspešnim antagonistom v glavni vlogi.
Jezi me dejstvo, da je serija ostala tik pred tem, da bi bila dejsanko nekaj več. Ostani v nekem povprečnem nivoju in se ne trudi ciljati višje, če nisi pripravljen kršiti niti enega od tistih nenapisanih pravil, ki imajo svoj dom tudi v vizualni produkciji.
Pa da zaključim, serija bo vsekakor lep in prijeten ogled večini ljudi, nekaj drugačnega od povprečnih serij dandanes in vam bo dolgo ostala v spominu. Če pa ste zahteven gledalec in še vedno čakate na Gospodarja prstanov današnjega časa, ki bi zaslovel danes ne pa s 50 letno zamudnino (kot dejasnki Gospodar Prstanov je), vam ogled odsvetujem. Zaradi stalnega pričakovanja nečesa več, ki ga vam bo serija sama vsilila v možgane, vas bo spravilo ob živce. Jaz grem rajši nazaj na povprečne zadeve, kjer vsaj ne bom razočarana zaradi mojih pričakovanj (dan danes je tako in taka težko najti vsaj eno serijo na sezono, ki bi bila res vredna ogleda -.-;; ).
Buh... špricam že zdavnaj obljubljene oz. načete recenzije zaradi poplave novih izdaj singlov katere mislim, da moram poslušati <_< Debitantski singel nove skupine Stereo Pony pod okriljem Sony Music Entertainment. Indi informacij žal ne bom iskala (se mi ne da in sploh dvomim, da bom o teh dečvah še kdaj pisala), Hitohira no Hanabira kot debitantski singel je sicer precej dobr. 3 pesmi + ena instrumentala (ki mimogrede ni instrumentalna, ampak karaoke verzija; kekci, fušajo že pri uradnih naslovih), pričakovala bi sicer 2 instrumentalne verzije, saj dekleta nimajo neke močne podpore od zadaj (če se morda kdo spomni debitantskega singla Wakeshime Kanon potem veste, da takrat ni izdala instrumentalne/karaoke verzije svojih poesmi a ime Mana je bil dovolj za njen podvig), kar bi skupaj zneslo 5 pesmi, pa žal ni tako. Vse tri pesmi nekako pokrijejo tisto glasbo kjer se bodo dekleta v prihodnjosti vrtele pop in (light) rock. V bistvu o tem slingu sploh ne bi pisala, če bi bilo zaradi naslovne pesmi. Hitohira no Hanabira je žal ena tistih hecnih pesmi, ki ti zleze pod kožo, če jo poslušaš predolgo, podobno kar se je zgodilo s prav tako nedavno Bleach iztočno špico, ki jo je zapela Lil'B. In kaj za vraga se dogaja s Bleachom zadnji čas, da uporablja iztočne pesmi samih neznanih bendov, ki *bumf* takoj, ko se uforija konča in njihovo pesem zamenja nova melodija izdajo svoj prvi album. Sami novinci... kam to pelje -.-;;
1. ヒトヒラのハナビラ/Hitohira no Hanabira Kot že omenjeno trenutna iztočna pesem TV anime serije Bleach (bolj natančno 17.). Na moje presenečenje se začne s "solo" kitaro in če bi se nadaljevala v podobnem stilu, bi se mi dekleta verjetno zelo priljubila (a ker pesem poznam že od prej, sem vedela, da temu ne bo tako). Torej po končanem 5 sekundnemu krasnemu začetku se začne glavna melodija pesmi, neka mešanica med popom in rockom (kot že omenjeno zgoraj), in refrenom pesmi. Bolj, kot jo poslušam bolj ugotavljam, da mi je prav za prav pesem všeč samo zaradi refrena (nekaj, kar se ni zgdilo vse od, kar sem na zadnje slišala This Light I See iz Bleach Beat Collection). Verjetno zato ker je le ta precej poskočen, ne najeda in je ravno prav zanimiv. Ostal del pesmi, bolj kot ne, ni omembe vreden. Kitice se pojejo okoli enega samega tona in so s glasbenega staliča popolnoma nezanimve. O peti vezavi med kiticami in refrenom bi lahko še kaj dobrega rekla, a je popolnoma normalna, zlajnana verzija a.k.a. nič posebnega. Poleg refrena je samo še intermezzo omembe vreden. S kratim, sicer precej šibkim za moj okus, solom kitare in vokalim, ki pokaže kaj zmore. No ja visoki toni niso ravno najboljša karta vokala -.-;;
2. ニャーミィ/NYAMII Ne vem zakaj ampak vsakič, ko slišim to pesem dobim neke YUI prebliske. Sicer mi je NYAMII manj simpatična pesem, kot Hitohira no Hanabira, ampak kot celota je NYAMII veliko bolje dodelana pesem. Tako instrumentalno kot vokalno. Melodija je malonkost bolj razgibana, čeprav je to sprva ne mogoče opaziti. Zanimivo mi je, da v refrenu melodija ne gre navzogr in tudi kasneje, ko se dvigne ne gre visoko. Nekaj kar bolj redko srečam; v tem primeru da takšna poteza pridih otroške popevke. Sama predvidevam, da so refren hoteli prilagoditi zmožnostim vokalu a vseeno dobro izpade.
3. 勇敢なファニーフレンズ/Yuukan na FUNNY FRIENDS S to pesmijo se Stereo Pony spet vrnejo na bolj hiter ritem. ... ... ... V bistvu o tej pesmi se mi sploh ne da govorit -.-;; prepuščam vam jo na poslušanje in morda mi jo lahko vi skritizerate v komentarjih.
Informacije:
Sestava (zgornja slika; leva proti densi): Bas in spremni vokal: NOHANA Vokal: AIMI Bobni in spremni vokal: SHIHO
(klikni za večjo sliko)
Naslov: ヒトヒラのハナビラ/Hitohira no Hanabira Avtor: ステレオポニー/Stereo Pony Kataloška številka: SRCL-6876 Distributer: Sony Music Entertainment Datum izdaje:
1. ヒトヒラのハナビラ/Hitohira no Hanabira 2. ニャーミィ/NYAMI 3. 勇敢なファニーフレンズ/Yuukan na FUNNY FRIENDS 4. ヒトヒラのハナビラ -Instrumental-/Hitohira no Hanabira -Instrumental-
Menda se po internetu šušlja, da bodo Stereo Pony naslednji največji hit iz Okinawe tako, kot so prej bili oz. še vedno so HIGH and MIGHTY COLOR pred njimi pa še ORANGE RANGE. Jaz se ne strinjam, ne ena ne druga skupina nista imeli tako slab prvi major singel, kot je Hitohira no Hanabira v celota. Je pa res, da dekleta šele začenjajo in so vse 18 let stare (opa NOHANA je že 19), jaz sem pa še posebaj kritična do njih. Časa, da nekaj iz sebe dejasnko naredijo imajo dovolj. AIMI mora še malo potrenirat s svojim vokalom, vse tri pa morajo zbrati pogum in zaplavati v svoje vode. Trenutna mečanica vsakega po malem jim ne paše.
Kje bodo na koncu pristale ne vem (in me trenutno niti ne zanima). Vam pa zdaj postrežem s, tako kot vedno, poloco vsake pesmi na 128kbps:
Letost že tretji singel najbolj uspešne gospel/capella skupine na Japonskem. Moje predhodnje znanstvo z The Gospellersi žal sešteva borih 22 pesmi, a vseeno dovolj za neko okvirno sliko. Glede na to, da so najbolj uspešna capella skupina na Japonskem sem splošno gledano precej razočarana nad njimi. Naši New Swing Quartet so veliko boljši od njih, in ne, ne pohvalim slovenske skupine za prazen nič. Oboji se vrtijo bolj, kot ne v R'n'B vodah a bariton in večja zbirka bolj ritmičnih pesmi daje New Swing Quartetu ogromno prednost - škoda, da niso več aktivni. Poznavalci pravijo, da so v zadnjih nekaj letih The Gospellers precej nazadovali oz. da ostajajo na isti točki. Njihov celeton stil se menda ni spremeni že zadnjih 10 let v zadnjih dveh letih pa menda izdajajo bolj kot ne istovrstne balade. Edina uteha so jim bila raznovrstna sodelovanja s drugimi izvajalci, kjer se ponavadi pokaže še njihova druga plat.
V celoti je Sky High/SEPTENOVA singel s dvema pesmima vsaj malenkost drugačen, morda to pomeni, da so se spet začeli premikati.
1. Sky High Sky High se zače s voklanim capella začetkom, ki se nadaljuje z ritmično popovsko melodijo. Ena njihovih bolj redkih pesmi, kjer je petje na isti ravni, kot instrumentalna podlaga. Le ta je zelo raznolika in vključuje harfo, trobente, Orffove inštrumente, klavir, violine, rog, oba, in lahko bi še naštevala. Predvidevam, da je temu vzrok predvsem dejstvo, da je pesem uporabljena, kot uvodna špica anime TV seriji Nodame Cantabile Paris-han. Instrumentalno gledano mi je pesem pravi cukerček. Žal pa nisem mnenja, da se dovolj dobro ujema s vokali. Neko sinhronizacijo med vokali in instrumenti sem začutila šele z intermezzon oz v drugem delu skladbe, do takrat pa se bolj kot ne zdi, da vokli in instrumenalna podlaga izvajajo isto melodijo le na neujemajočem intervalu. Splošno gledano pa ta pesem ostaja sveža sapica v njihovi karieri zadnjih nekaj let.
2. セプテノーヴァ/ SEPTENOVA (izvaja: ゴスペラーズ vs 常田真太郎 (from スキマスイッチ）/ The Gospellers vs Tokita Shintarou (from SukimaSwitch)) Na SakumaSwitch duo sem vedno bolj pozorna zadnji čas. Ne na njuno skupno kariero, ampak tisto kar ustvarjata v svoji solo karieri. Še vdno se spomnim krasnega singla, ki ga je Ohashi Takuya izdaj na začetku tega leta (Hajimari no Uta) in pa njun prispevek k 福耳/fukumimi je neverjeten. Novica, da bo Tokita sodeloval s The Gospellersi, ki so jo na Tokyograph objavili konec prejšnjega meseca me je zelo rezveselila. SEPTENOVA je prav za prav v marsičem podobna Sky High, le da je natrpanost z različnimi inštrumenti veliko manjša, zaradi Tokite pa ima pesem veliko manjši capella pridih, kot ga ima Sky High. Glavna melodija pesmi ti hitro pride v uho, kar naredi pesem toliko bolj všečno. Zaradi precejšne uporabe trobent in nenaden konec, ki skoraj zahteva nadaljevanje, pa SEPTENOVO ne naredi eno mojih najljubših pesmi. Je pa tole verjetno moja najlubša koloboracija, ki so jo The Gospelerss naredili do sedaj. Mimo grede pesem bo uporabljena, kot tematska pesem NTVinega predvajanja 2008 FIFA Club World Cup, ki bo letost na Japonskem med 11 in 21 Decembrom.
Informacije:
Sestava (vsi so vokalisti - zgoraj leva proti desni): Murakami Tetsuya Yasuoka Yutaka Kitayama Youichi Kurosawa Kaouru Sakai Yuiji
Naslov: Sky High/セプテノーヴァ Avtor: ゴスペラーズ (The Gospellers) in ゴスペラーズ vs 常田真太郎 (from スキマスイッチ） Kataloška številka: KSCL-1312 Distributer: Sony Music Entertainment Datum izdaje: 19.11.2008
Ker ne moreš resno biti Visual Kei bend. In strinjam se XD
Moto, ki spremnja jealkb praktično povsod. jealkb, jealkb., Jealkb, juarukeebii, opa prestavimo tale bii na začetek in dobimo biijuarukee= biijuaru kee = visual kei. Da, njohovo ime je parodija na Visual Kei. Njihova sestava je parodija na Visual Kei, s svojimi karatkerji extremno pretiravajo v intervuij in ostali Visual Kei bandi jim ne sežejo do gležnjev, kar se tega tiče (lahko si pogledate njihovo nogometno tekmo proti alice nine. - del ena, del dva - in vam bo jasno zakaj). jealkb je dejasnko sestava sedmih komedijantev (plus 14 neuradnih članov), vsi prihajajo s tega ali onega komedijantskega dua, ki so na Japonskem popularni. V čem je bil razlog, da so sestavili bend (razen očitne parodije) mi ni jasno. Njihov prvi singel se je prodajal, kot za med in bil razprodan s prvim dnem (logično, z njim so tudi dosegli prvo mesto na Oricon lestvici). Večina ljudi je bilo presenečinh nad tem, da lahko Tamura Atsuhi ( London Boots #1 #2) oz. hideru (jealkb) poje odlično. Koliko so sami pričakovali takšen uspeh ne vem, vem pa, da od takrat dalje vodijo uspešno glasbeno kariero poleg njihove že obstoječe komedijantske kariere.
Zanje sem slišala sem in tja že v preteklosti a se zanje nikoli nisem zanimala predvsem zaradi Visual Kei imidža. Pa mi je žal, da nisem naredila izjeme (predvsem pri Chikai singlu - naslovnica singla je pustila močan vtis name) a menda ni nikoli prepozno. Pobliže sem se z njiimi spoznala šele pred kratkim. Naredili so namreč pesem za uvodno šipco za najnovejšo Hokuto no ken OVA. Zaradi tega so prisostvovali na marsi katerei Hokuto no ken prireditvi, ki je potekala v nedavni preteklosti, le na teh pa je prav tako zaradi glasbe prisestvovala Kajiura Yuki, katero pa naravnost obožujem. No ja, če nebi delala usluge prijateljici in ji priskrbela video Hokuto no ken ove dvomim, da bi dejasnko slišala celo uvodno špico. Le ta je bila dovolj, da sem pazila na izdajo singla, in kaj naj rečem, niso navaden Visual Kei, prav za prav tistih pravih Visual Kei prvin je v njihovi glasbi precej malo (OK instrumentalno še kar, vokalno pa nikakor ne), bolj kot ne so še en od tistih rock bandov, a prekleto dober.
Njihov najnovejši singel je 嘆きのエンドレス/Nageki no Endless, naslovna pesem je uporabljena za uvodno špico Hokuto no ken ove, singel vsebuje dve pesmi.
1. 嘆きのエンドレス/Nageki no Endless
Vse od, kar sem slišala THE ALFEEjovo Lifetime Love še nisem slišala tako pompozne pesmi, kot je ta. Pesem, ki zahteva popularnost in kriči o svoji popolnosti. Sicer pesem nima toliko sprememb, kot že omenjena Lifetime Love, ampak prfektna mešanica odaljenosti in bližine vokala je krasna. Kljub nekakšnemu ponavljanju melodije in teksta na samem začetku pa se pesmi ni moč upreti zaradi svojega ritma, ta nas popelje v medkitični itermezzo kasneje pa epski refren. Zadnji čas ena redkih pesmi pri kateri v polno uživam. Tako vokalno in instrumentalno (solo kitare je prav simatičen), razen konca (ki žal ni tako pompozen). Pesem obvezna vse, ki uživate v rockovski glasbi.
2. カラカリ/Karakari
Karakari ima veliko večji Visual Kei pridih kot pa Nagaki no Endless. Po koncu uvoda se začne s močnim solom kitare, ki se preko pesmi začne izmenjavati s vokalom (enkrat je kitara drugič vokal v ospredju). Refrem bi sicer lahko bil precej boljiš, na žalost le ta zaseda skoraj polovico pesmi. Zaradi precej dolgega uvoda in zaključka, ki pa sta popolnoma drugačna od celotne pesmi mi Karakari ostaja zanimiva pesem za poslušanje a ne tako zelo kot Nagaki no Endless.
Nad the bullet sem se spravila samo zato, ker je nekdo, katerega mnenje pri meni veliko vleja rekel, da zvenijo podobno kot THE KIDDIE. Pred kratkim so izdali nov singel tako, da mi ni bilo težko dobiti njihovih pesmi. Kljub temu, da so aktivni že od sredine lanskega poletja pa so prve pesmi izdali šele pred nekaj meseci. Prvič na mini-albumu, ki ga je izdala njihova založba z naslovom Tokyo hikari to kage. Očitno je bila to precej strateška poteza saj je založba na albumu izdala 4 različne pesmi od štirih različnih skupin, ki jih ima pod svojim okriljem (tej postavi se THE JEAN in the birdman nista pridružila). Žal pa ta singel ostaja precej mističen, sama kljub zavzetemu googlanju nisem upela najti kataloške številje. Predvidevam, da sta bila Tokyo hikari to kage singel in njihov prvi singel my pain izdana kot indi, za takšne izdaje pa je načleno blazno težko dobiti kakšno informacijo, sploh.
Splošno gledano mi the bullet niso blazno všeč. Zvenijo precej podobno kot kateir koli drugi generičen Visual Kei band in razen tega vnosa dvomim, da bom še kdaj pisala o njih.
Trenutno vse njohove glasbene kreacije obsegajo majhen del, samo 6 pesmi, zato sem se odločila, da naredim recenzijo za vse njihove pesmi v enakem zaporedju, kot so bile izdane.
1. forbiden colors (s Tokyo hikari to kage mini-albma)
Prva pesem s katero so pokazali svoj talent in svoje Visual Kei prvine svetu. Močan začetek in zagotovo pesem s katero so želeli pritegniti pozornost širše publike. Močan rockovski začetek s nekaj generičnega dretja, ki se kmalu umiri. Le tega nadomesti glavni pevec s svojimi začetnimi robotsko odpetimi vrsticami, ki se kmalu spet pomeša s generičnem dretjem. Osebno me je tak začetek zelo zmotil, pesem sama postane precej boljša šele kasneje ob drugem delu petja kitic in refrena. Sicer mi je všeč instrumentalna prilagodljivost pesmi vokalu in petemu besedilu, a verjetno je to njihova pesem, ki mi je najmanj ljuba.
2. THE PROMINENCE (my pain singel)
Blazno lepa instrumentala pesem. Instrumentalne pesmi, katerih avtorji niso skladatelju, ampak neke popularne skupine, ki stremijo k veliki prodajanosti me načelno ne navdušijo. THE PROMINACE me je, mojih klavirski fetiš je verjetno veliko k temu pripomogel. Sicer pa ima pesem zelo nežen pridih. Klavir v rahli spremljavi bobnov in občasno violin se lepo prepletajo vse o konca kater pa me je pustil v prepričanju, da je pesem ostala nedokončana in ni uspela videti polnega razcveta.
3. my pain (my pain singel)
Blag miren začetek pesmi pospremljen s ponovnim generičnim dretjem XD a tokrat me ne moti tako zelo kot pri forbiden color, prav za prav se mi zdi povsem umesno in na mestu. Všeč mi je, da dobiš med kitičnem petjem občutek, da je vokal enako obravnavan, kot BGM, včasih se mi zdi takšna uporaba vokala preredka <_<. Refren se mi zdi naravnost fenomenalen, po mojem mnenju v vokalni tehniki zgrešeno, a vse ostalo to "napako" popolnoma odpravi.
4. 明日を担う者/Ashita wo ninau mono (my pain singel)
Hardcore rock pristop v tej pesmi s lepim refrenom. Kompozicijsko precej dolgočsna pesem. Intermezzo je prav za prav še najbolj zanimiv od vsega. Nič extremno posebnega, vsaj zame, a refren skupaj s intermezzom je vseeno vreden poslušanja celotne pesmi; za THE PROMINANCE je tole njihova pesem, ki mi je najljubša, kar je sicer precej čudno.
5. Last quarter (Last quarter single)
Bolj popvski začetek pesmi, ki dobi močno spremljavo basa skupaj s vokalom. Pesem počasi dobiva na ritmu in napetosti, ki se sprosti z uvodom v refren. Le ta nas nežno popelje v neke višave. Kljub dolgi pesmi pa tu takoj sledi intermezzoin s ponovitvijo revrena in zaključkom. Osebno mi je bilo to precej prijetno presenečenje, saj sem dobila lažen občutek kratkosti.
6. the Merciless (Last quarter singel)
Vsekakor primeren naslov sodeč po ovodu v pesem. Težak rokovski motiv s dretje, ki se ponavlja skozi pesem večkrat. Petje kitic pa je s tem naslovom bolj v nasprotju kot kaj drugega. Mirno mešano s divjim pa celotno pesem naredi precej všečno.
Informacije:
Sestava (zgornja slika; leva proti desni):
Kitara: YUKI (一遊)
Bas: TOMO (智)
Vocal: KENZY (健児)
Bobni: GEORGE (譲二)
Kitara: YUKI (準)
(ni slike)
Naslov: Tokyo, hikari to kage
Avtor: različni
Kataloška števlka: /
Distributer: Kränze
Datum izdaje: 25.07.2008
1. Kαin - PassAGE 2. LOGiQ - Hakanaki hana 3. the bullet - forbidden colors 4. allport diary - Hatsuaki, miwatasu oka
Kot že rečeno, niso mi preveč všeč niti nisem mnenja, da zvenijo podobno kot THE KIDDIE. Glede na to, da je novih Visual Kei skupin na miljone morda ne bodo imeli dolge življenske dobe, a nastopi v Shibuya O-WEST bodo pri podaljšanju te dobe pomagali. Kaj pa vi mislite? Presodite sami:
BoA se je menda pripravljala na ta dogodek dobra 3 leta. Letos, 2ga Sebtembra, pa so pri SM Entertainment končno napovedali, da bo BoA debitirala tudi v Severni Ameriki. Album s katerim bo debitirala bo naslovljen Look Who's Talking, promocijska pesem, ki pa jo je možno že zdaj dobiti na internetu, pa je Eat You Up. Zapleti okoli te pesmi so bili mnogi. Napovedan prvi datum izdaje se je prestavil, pesem je možno dobiti samo digitalno, singel bo izdan takrat in takrat (odvisno v kateri državi si), tu samo kot iTunes verzija, tam kot CD. Posneta sta celo dva različna promocijska videa, en za Ameriški drugi za Azijski trg. Slednji se je prvič predvajal včeraj, Ameriški pa še ima čast ugledati luč sveta.
Eat You Up je energična pesem, polna ritma s precej preprostim besedilom. Povsem primerna pesem za Ameriški trg, a pesem sama ne zastopa Boe dovolj dobro. Besedilo je v večini peto robotsko, mnoge vrstice se ponovijo (predvsem v refrenu), kar zna biti moteče. Res, da gre pesem gladko v uho, a kljub temu sem razočarana saj se lahko pod prdukcijo podpišeta Bloodshy & Avant. Ob večkratnem poslušanju sem dobila občutek, da sta oba podcenjevala Boo in ji sestavila hitro, za Ameriški trg že klišejevsko, a izvedbeno prerosto pesem.
Promocijski video me prav tako ni posebno navdušil. Zaenkrat še vedno upam, da bo Ameriška verzija boljša saj za njo stoji Diane Martel. Azijska pa.... udiranje na baletno avdicijo s hip-hopovsko obarvanim plesom mi ni bil nič prida simpatičen. Prav za prav se mi je zdel popolnoma neumesen. Takšne scene mi vedno delujejo zelo nespoštljive do klasike (čeprav je originalno sporočilo, verjetno, nadvlada sodobnega nad starim/klasičnim). Polovičarski efekti proti koncu videa niso prav nič spodbudni, menda današnja tehnologija zmore boljše. Koegrafsko je video sicer zanimiv, a na vidim nikakeršne povezave med videom in pesmijo samo.
Poslušajte pesem še sami (kot vedno, polovica pesmi/128kbps):
Ena od tistih novih izdaj, ki mi je še ni uspelo vpisati na koledarček, je savage genius-ev singel JUST TUNE cupling with 水の惑星/Mizu no wakusei. Po več kot enoletnem premoru je tole prvi single, ki ga je Aa izdala. Tokrat sama, brez Takumi-ja (nyuuu, zakaj, o zakaj je morala seksi polovica zapostiti ta duo TT__TT).
Nad celotnim singlom sem prijetno presenečena, še posebaj zato, ker je tokrat Aa sama. Priporočam v poslušanje.
Singel JUST TUNE cupling with 水の惑星 /Mizu no wakusei ima 4 pesmi, od tega 2 without vocal.
1. JUST TUNE
Pesem mi je postala všeč že po nekaj prvih sekundah (tudi razlog zakaj tole pišem XD). Glede na to, da savage genius ne bo nikoli eden od mojih res najljubših bendov sem presenečena, da mi je ta pesen tako zelo všeč. Melodično ni kaj preveč drugačna od ostalih hitrih popvskih komadov, ki sta jih s Takumijem izdala v preteklosti. Tokrat imam samo občutek, da se je Aa bolj potrudila, kot ponavadi in pesem vokalno genjalno izpeljala. Tu poje drugače kot ponavadi, malenkost bolj čisto in melodično, a ne preveč, da pesem še vedno drži klasične prvine po katerih je savage genius znan.
Zaključek: tukaj definitivno voham uspeh istih razsežnosti, kot jo je doživela pesem Forever... ali pa 祈りの詩/Inori no uta.
2. 水の惑星/Mizu no wakusei
Glede na to, da je ta pesem tudi A stran singla ima temu ustrezen ritem. Za razliko od JUST TUNE sem bila tu precej razočarana nad celotno kompozicijo. Pesem je še vedno poslušna a melodija petja v kiticah mi ne ustreza najbolje. Pesem se izboljša šele v drugi polovici, kjer se pokaže vsa veličina te pesmi - škoda samo da ni nič podobnega, kar bi si ljudje sicer predstavljaji pod naslovom Vodni planet.
Informacije:
(klik za večjo sliko)
Naslov: JUST TUNE cupling with 水の惑星/Mizu no wakusei Avtor: savage genius Kataloška številka: VTCL-35040 Distributer: Victor Entertainment Datum izdaje: 16.10.2008
1. JUST TUNE 2. 水の惑星/Mizu no wakusei 3. JUST TUNE (without Vocal) 4. 水の惑星 (without Vocal)/Mizu no wakusei (without vocal)
Vsekakor me veseli, da gre Aa dobro tudi brez Takumija.
Tu pa lahko pesmi poslušate še sami (polovica vsake pesmi/128kbps - JUST TUNE druga polovica, ker lahko večina prve slišute v Yozakura Quartetu vodni špici):
Eden tistih animejov, ki ni dobil veliko pozornosti v času promoviranja, a me je osebno navdušil. Stara ekipa Akagija in Kajija se je ponovno zbrala in to se močno kaže v sami izvedbi animeja. Nevem ali Sato Yuzu-ju (direktor) preprosto ležijo zgodbe ki imajo praviti s igrami na srečo, ali pa sem se jaz zatrapala v njegov stil. V vse 3 animeje katerim je bil direktor je uspel vpeljati pripovedovalca, ki pa me prav malo, če sploh, moti. Prav tako so notranji monologi dobro izpeljani. Kljub temu, da se je bolj malo zgodilo v prvi epizodi, se nemorem otepsti občutka, da se motim. Ob misli, kaj se bo zgodilo v naslenji epizodi sedim na trnih, v mes pa zazmišljam kje za vraga bi lahko dobila kakšne dobre fanarte ali fanfictions. Da, spet ena tistih serij, ki bo imela manjši, a zvest in legendaren fandom. Senčenje likov, ki ga ponavadi najdeš v najbolj gejovskih animejih, pri tem prav za prav pomaga. Na nek način me moti saj vedno pričakujem tisto nespodobno dejanje iz BL animejov, po drugi strani pa naredi anime bolj izrazen in lep. ONE OUTS je sicer malenkost drugačen. Tokrat stoji drugi šlovek za originalno zgodbo in predvidevam da se bodo s več epizodami začele kazati razlike,
ONE OUTS je anime, ki se vrti okoli baseball-a. Govori o Tokuchi Toua 134 km/h metalcu in Kojima Hiroichiju, ki Tokuchi-ja prepriča, da se pridruži Lycaons-i. A pogodbo, ki jo je pripravljen podpisati je nenavadna. Kakšna, pa si poglejte anime da boste izvedeli.
Na ONE OUTS nisem bila posebaj pozorna. Večina šporno obarvanih animejov me ne zanima. Če nebi uspela pogledati Ookiku Furikabutte v lanski poletno-jesenski sezoni, sploh nebi vedela, da sem takšne animeje sposobna videti. Za ONE OUTS pa sem se odločila, da mu dam priložnost predvsem zaradi stare ekipe Akagi-ja in Kaiji-ja. Hagiwara Masato v glavni vlogi me sicer takrat ni zanimal, zanimiva mi je pa bila promo slika s tistimi priprtimi "zlobnimi" očmi (glej zgoraj). Padam na bad boys in sem rekla, da si pogledam prvo epizodo že vsaj zaradi tega. Sploh pa katera od deklet se lahko upre seksi tipčku
in tem hudim očem
V celoti me je anime zelo navdušil in sploh mu dajem dodaten plus, da mi baseball ne ostaja dolgočasen in mi ustvarja enaki nivo zanimanja za ta šport tako kot Ookiku Furikabutte (v resničnem življenju bi mi bilo težko manj mar za ta šort). Edina res creepy zadeva se zgodi v uvodni skevenci kjer Tokuchi nadnaravno shujša:
Karorkoli se bo anime izkazal v prihodnje bom zadevi sledila vsaj zaradi Hagiwara Masato - njegovemu glasu se je težko upreti. Pa vi? Imate anime namen spremljati?
