Umiryuu || 海竜

 

Twitter je ena tistih obupno popularnih zadevščin, ki sem jo sama začela uporabljati šele pred kratkim, pa še to samo za to ker je en meni ljubih avtorjev začel uporabljati to stran. V kolikor pa je sicer Twitter razširjen in popularen praktično na vseh koncih sveta, na Japonskem šele začenja dobivati na svoji veljavi. No ja, verjetno je bilo to rečeno napak saj sem bila priča hitremu razsajanju Twitter računov med grozno slavnimi in tistimi komaj poznanimi japonci oz. navadnimi smrtniki v zadje pol leta.

 

Med temi računi se najde kar nekaj takih katerim sledim tudi sama, čeprav zaradi moje lenobe težko rečem, da res sledim. Japonci namreč pišejo v Japončini sama sem pa velikokrat prelena, da bi si, čeprav kratke, stavke prevedla, predvsem zato ker so večinkrat neuporabni. Danes pa se mi je po skoraj celem mesecu zahotelo, da uporabim Twitter zase, ob obisku strnai pa me je pričakalo prav prijetno presenelenje.

 

Eno prvih imen, ki sem jih na Twitterju začela zasledovati so bili tweeti slavnega yoshitoshi ABeja, ki ni slaven samo na Japonskem, ampak tudi v Evropi ter Ameriki. S čem se je njegava slava začela, ali s Niea_7 ali s Serial Experiments Lain ne vem, ampak jasno je, da je bila njegova slava v polnem razcvetu, ko sta izhajali njegovi deli Haibane Renmei (mimogrede, ta anime je dobil tudi slo podnapise) ter Texhnolyze (čeprav tu govorimo samo o konceptnem dizajnu karakterjev).

 

Zakaj torej Yoshitoshi ABe in presenelčenje. Kot že rečeno Japonci pišejo v Japonščini in yoshitoshi ni nobena izjema. No vsaj ni bil vse do včeraj (14.09.2009), ko se mu je očitno zahotelo izboljšati svojo angleščino (ki je mimogrede gladko berljiva). Preko twittov pa je v angleščini odgovarjujoč navdušenim obožealcem že sporočil, da trenutno riše naslovnico za Lain Blu-Ray izdajo, da za Niea_7 in Haibane Renmei še nič ni odločeno v teh smeri in da vsak dan dela do 5h zjutraj.

 

Ummm.. mislim, da bom sedaj bolj redni obiskovalec Tweeterja :3

 

To, da Haruhi ne maram po dolgem in po čez, ni nobena skrivnost. Vse od kar se je razvila obupna manija se je jaz obupno otepam, kljub temu, da sem priporočila in prijetne besede prvo prejela s povsem ne pričakovane strani (verjeli, ali ne). Kaj točno naj bi se v seriji dogajalo nimam pojma. Da bi vam poiskušala le to razložiti je približno tako, kot če bi dal nekumu, ki ne pozna Japonske, njihove kulture in animejov gledati Sayonara Zetsubou Sensei in mu rekel naj ti zdaj pove povzetek. Pa to niti ni pomembno. Dejstvo je, da me do sedaj še nihče s takšnim in drugačnim prepričevanjem ni uspel prepričati, da bi si ogleda vsaj eno minuto te serije. Sicer škoda, glede na to, da med ljudmi velja za lahko komedijo, sama pa imam le te blazno rada še posebaj takrat, ko so kvalitetne.

A kljub vsem videnim AMVjem ter parodijam pa v zadnjih 3 letih nisem privihala kotičkov svojih ust naračun Haruhi franšize niti enrkat. Žal.

Vse do včeraj, ko sem po čudnem naključju uspela videti tale MAD ter skoraj popokala od smeha pri "kamehameha" in prfektnem Gintama cameo. In po ogledu sem ugotovila naslednje stvari:

 

- Kyona igra Sugita Tomokazu. In že samo zaradi tega je Haruhi anime pure win (in to rečem sedaj prvič v 3 letih). Nekaj česar do sedaj nisem vedela.

- Ima made no arasuji je še en v vrsti zmešanih komadov, ki ga ne moreš nehat poslušat potem, ko ga začneš

- Zaradi obeh zgornjih navedenih dejstev lahko pogeldam vsah Haruhi-chan, če že več ne. 

 

Višek mojega smeha pa je prišel na plan šele danes.

Haruhi franšiza je dobila lepši priokus in sem danes z veliko lažjim srcem začela poslušati na Japonskem danes izdani album The Shinphony of Haruhi Suzumiya. Album v izvedbi Tokijskega filharmoničnega orkestra, posnet na fan club prireditvi, kjer so se igrale pesmi potretirane v animeju s klasičnim pridihom. Tovrstne albume z veseljem poslušam pa prav za prav ni važno s katere serije so (deformacija, ki sem jo staknila ob 6+4 letnem učenju klasične glasbe). Album sam je res krasna zbirka sklad pa naj bodo to instrumentale ali pa tiste 4 vokalne (uvau ... da mi je petje Hirano Aye celo všeč o.O). Od vseh skladb, ki so na albumu pa mi je najljubša 交響曲第7番ハ長調作品60「レニングラード」第一楽章より/Koukyou kyoukai dai 7 ban ha chouchou sakushin 60 「Leningrad」 daiichi gakushou yori, ki je prav za prav priredba prvega stavka Alegretto iz  Šostakovičeve 7. simfonije Leningrad (original - vse skupaj približno 75 min dolgo, na albumu se pojavijo segmenti z 2 in 3 videa). Vsekakor krasna zbirka skladb in še en CD, ki bo verjetno enrkat pristal v moji zbirki.

 

In komu se je potrebno zahvalit za tako krasno izvedbo? Komu drugemu kot pa že davno slavnemu otaku violinistu Yura Hiroakiju ter njegov kompanjonu Philip Chu, ki je pomagal pri dirigiranju celotnega Tokijskega filharmoničnega orkestra (aja pa menda je potrebno meniti še pianista Honda Seijia, ki je mimo grede zaigral Piano kolekcijo FF VII). Tu pa se moj smeh šele prične.

Kratko in jedrnato! Glede na to, da je Hiro svojevrstna ikona bi morali založniki imeti malo morje njegovih slik tisto ubogo slikico, ki so jo pa celo utaknili v omenjen album pa so jo izgleda pobrali kar z Wikipedie (tako da me v bistvu niti ni nasmejala Haruhi franšiza, in da vem da se smejim popolnoma nepomembnim detailom). Pri vsem skupaj pa je bil človek na prireditvi celo prisoten in naredil uber krasno Frenkie (ONE PIECE ©) pozo v uber seksy napol prozrorni srajčki.

 

 

I ko že govorim o Yura Hiroakiyu. Sodeč po njegovem blogu je še vedno dovolj otaku, da ve kaj se trenutno dogaja na sceni. Zahvaljujoč njegovemu postu sem danes sicer prvič a že tretjič videla eno in isto prikolico za Summer Wars. In le ta mi je blazno hodila v nos ker edino kar mi je po glavi hodilo med vsemi 3. ogledi je Amamiya Shuuhei iz meni preljubega filma Piano no mori. Sodeč po osnovnem Googlanju se moja ušesa niso zmotila saj obema (tako Amamiya Shuuheiu in Keiso Kenjiju) posoja glas isti fantič (dobesedno). Z enim letom več zdaj že 16 letni fant nadaljuje svojo igralsko pot. Če se v svoji igralski poti še išče ali pa ga njegova agencija kot normalnega igralca ne more prodati dovolj ne vem. Dejstvo pa je, da se pojavlja v svetu zvezd vse od svojega 7 leta, ko je nastopil v TV drami Namida wo fuite, le slabo leto za tem pa je sledila vloga po kateri ga še danes prepozna večina ljudi. In sicer vloga velikanskega dojenča Boua iz Miyazakijevega filma Sen to Chihiro no Kamikakushi, pri nas poznan anime pod imenom Čudežno potovanje (nadaljni detaili si pa tako in tako zaslužijo poglavje zase).

Kakorkoli, Summer Wars se je s tem nemudoma uvrstil na mojo "moram videti" listo, ker se mi je dečko v Piano no mori preveč priskutil (še posebaj po tistem ko sem videla sladke posnetke s Premium Edition izdaje :D). 

 

Je vprašanje, ki se ga sama sprašujem že nekaj časa. Tema o kateri sem želela debatirati že pred časom a mi je nikakor ni uspelo primerno oblikovati. No ja resnici na ljubo je še vedno ne morem a se trenutno, bolj kot ne, pučutim prisiljeno o tem pisati.

 

Govoriti o tem kaj bo doživelo svoj veliko bum v Sloveniji prej, mar je to Japonska vizualna ponudba mang in animejov ali pa njihova pestra glasbena izbira, je precej neumno že samo na podlagi označbe, ki jo je pripisala mojemu blogu Blogorola. V pravih kotičkih Slovenije je sicer oboje že dolgo prisotno, a verjetno bo tako za vedno ostalo.

 

Če že razpravljam o tem kaj ima prednost bi rekla, da predvsem animeji. Večina ljudi, ki jih tako ali drugače zanima znanstvena fantastika, katerih pa ni malo, so seznanjeni z animeji. Enako velja za ljudi, ki jim količina prevedenih knjig ne zadošča oz. rajši le te prebirajo v originalnem jeziku. Tako imenovani geeki jim ta svet tudi ni daleč. In verjetno bi še kaj lahko naštela.

Med tem, ko je glasba sama v precej slabšem položaju predvsem zato ker se nas večina z le to seznani preko radia na katerem pa povečini vrtijo ameriško in britansko glasbo. Nažalost pa se večina poslušalcev omejuje na le to, pa seveda nekaj slovenske. Tisti poslušalski eksperimentisti, ki si celo drznejo pomoliti nos ven iz njihovega vsakdana pa svoja obzorja razširijo na celotno Evropo, redko kdaj pa grejo prek tega.

 

In zakaj se je potrebno pri vsem tem še vedno spraševati zgoraj zastavjeno vprašanje?

Večina povprečnih Slovencev je pač takšnih, da z veseljem sledi tem in onim trendom. Še posebaj če govorimo o trendih, ki prihajajo iz Amerike.

Sodeč po trenutni sceni bi marsikdo rekel, da v tem primeru animeji absolutno zmagajo ... s kakšno mango za piko na i. Pa žal temu ni tako. Animeji in mange so v Ameriki že vrsto let. Sicer ne morem za gotovo trditi, predvsem zato ker se v detajle nisem spuščala, a v kolikor je meni znano ta medij ni nikoli spadal med trende same. S glasbo pa je tu malce drugače. Prav za prav precej drugače.

V zadnjih 5. letih so Američani odkrili svet ter posledično tudi Japonsko glasbo. Temu so predvsem kriva prenekatera glasbena čezmorska sodelovanja med Japonskimi in Ameriškimi glasbeniki. Le ta so se večinoma dogajala v popovskem in R&B svetu a je to služilo svojemu namenu. Firbci kot takšni pa so odkrili poseben žaner v glasbi, ki ga lahko najdeš samo na Japonskem. Sicer se sedaj menda pojavlja tudi v Evropi a ta pojavljanja ne segajo dlje od samega zunanjega videza ne pa dejasnkega glasbenega ustvarjanja.

Govorim o tisti posebni zvrsti Japonske glasbe, ki mi ni preveč pri srcu. Da, Visual Kei.

 

Visual Kei je en novejših hipov v Ameriki zaradi katerih so se žanra začeli zavedati tudi Evropejci. Vsaj Evropejci na splošno. Skandinavci so pač vedeli za Japonsko veliko prej in pri njih pojavljanje albumov Visual Kei avtorjev na prvih mestih njihove glasbene lestvice ni prav nič nenavadno. Kljub vsemu pa govorimo o trenutni zadevi in precej ozki glasbeni smeri za katero pa sama menim, da je najbolj učinkovito pranje možganov brezglavih glasbenikov (ostanite z mano pa boste izvedeli zakaj).

 

Torej prvotno zastavljeno vprašanje niti ni pravilno sestavljeno, le to bi se moralo glasiti: Kaj bo prej? Animeji ali Visual Kei?

 

Relativen odgovor bomo dobili 8. julija ob 20:00 na Metelkovi (pridem firbec past, da vidim če bo vseeno kaj takšnega, kar bo meni všeč :D). 

 

[*se gre jokat ker zaradi takšne zadeve dobiva več pogledov na blog*

Sem bila nesramna in dala v banner sliko banda, ki so skupaj z nekaterimi drugimi bandi žanr začeli, za njih pa danes nihče več ne ve kljub temu, da so edini od tistih časov uspeli ostati skupaj D:]

 

Rojstni dnevi so nekaj na kar nikoli nisem dala veliko. Izvedela sem že mnogo datumov od teh pa ne vem "nobnega". Do sedmega razreda (če ne še več) sem imela težave si zapomniti svoj lastni datum rojstva in si le tega zapomnila samo zato, ker sem ugotovila, da je sestavljen iz najpogosteje zapisanih številk v redovalnico pod moje ime. Poleg bratovega (da imam bratski kompleks, ali kako se temu že reče o.O) pa vem le še dva druga, ker sta bila slučajno oba rojena na valentinovo (opa tri, zdaj sem se spomnila, da ima bivši sošolec z osnovne šole prav tako rojstni dan na valentinovo), ostalo ... tema.

To, da ne dam veliko na rojstne dneve je verjetno napačna trditev. Bolje bi bilo, če bi rekla, da ne razumem vse ceremonije, ki jo ta dogodek obdaja. Zakaj je potrebno pod vsakim pogojem dati darilo tistemu, ki praznije. Zakj mora le ta sigurno častit eno rundo pa ni važno kaj. In podobno. Ne, tovrstnih običajev preprosto ne razumem, temu ustrezno načelno nič ne pričakujem na ta dan od ljudi, ki jih poznam. Če že, pričakujem zaradi družbe same, saj so moji znani kljub vsemu del te družbe.

In kaj sem jaz dobila na moj rojstni dan kateri bo zdaj kmalu že mesec za mano? Polek obeznih "Vse najboljše" s strani moje družine ter sodelavcev, ker sem pač morala častit, da ne bi izpadla, kot visoko se noseča novinka (namreč rojstni dan sem imela drugi dan službe) eno samo čestitko ene od prijateljic. Resnici na ljubo me je prijetno presenetila, še toliko bolj ker je ne vidim vsak dan in ker ljudje s katerimi sem dijansko bila na tisti dan niso rekli ne bev ne mev. Polek tega pa je 14 dni kasneje sledio še darilo, ki ga res nisem pričakovala.

Zaključek? Od družbe in mojih znancev ter ljudi, ki so menda moji prijatelji sem dobila ravno toliko kot sem pričakovala, da bom dobila. Eno čestitko od osebe, ki ji je dejasnko mar ter tišino od osebe, ki mi je praktično enaka, kar se tiče tovrstnih običajev. Ostalo ni omembe vredno.

 

Ena glavnih stvari, ki jih pri rojstnih dneh, materinskih dneh, valentinovo, itd ne razumem pa je to - zakaj za vraga ti mora neka osebnost posvečati pozornost le na tisti dan? Zakaj naj bi se na tisti dan izprsili in storili nekaj kar ni v naši navadi? Spontano izkazovana pozornost iz dneva v dan, ki je bolj kot ne sama sebi namen in ne obstaja zato ker je danes posebni dan mi je osebno veliko ljubša.

Zaradi česar sledi -> Bilo je malček drugačno a povsem nepotrebno vabilo, pa vendar sem iz dna srca hvaležna saj ste mi dali vedeti, da obstaja potreba po večino časa molčeči grudi v kotu vašega kroga. Hvala fantje (tudi tebi, ki si se nisi upal pokazati in spadaš med tista 2 3 katerih rojstni dan vem in tebi, ki si vabilo zmontiral).

 

Moja nagradna igra prav nič ne napreduje D: .... namig. Pevka spada med igralske vrste in je ena redkih za katero vem, da je njen glas uporabljen tudi v angleški verziji animeja v katerem je nastopila. 

 

Ja po vsej komediji, ki smo/so jo začeli na Sekai blogu in h kateri naj bi že vsak pristavil svoj piskerček istočasno pa vsak trdil da gredo zasluge njemu za verjetno najbolj burnih reakcijo, ki jo je doživela anime skupnost v Sloveniji v zadnjih 10 letih pa je čas da temu "dodam" še sama nekaj besed.

 

Zadeva, ki se je očitno večina ljudi ne zaveda (ne samo komentatorji na sekai blogu) je to, da ko govorimo o daljših animiranih serijah govorimo izključno in samo o JUMPu oz. WSJ serijah.

Zakaj izključno? Zato ker tistih nekaj izjem, ki so zmagovalci na dolge proge pa niso bili niti enrkat objavljeni v WSJu je tako malo, da številka ni omembe vredna.

Eni redkih naslovov, ki mi trenutno pade na pamet, spada med daljše animirane serije in ni bila objavljena v WSJu je le Sailor Moon, ki pa s svojimi ubogimi 200 deli komaj seže do kolen tem, ki se vrtijo danes. V tem sklopu sicer izpuščam naslove kot so Doraemon, Sazae-san, Chibi Maruko-chan, Pokemoni in podobno saj so vsi ti animeji namenjeni predvsem troškemu občinstvu, imajo več podnalsovov ter načelno niso jabolko spora.

Zakaj WSJ? Po vsem nategovanju, ki ga WSJ ima bi vam lahko postalo jasno, da si enako nategovanje lahko prvoščijo tudi v svetu animacij.

 

Moje zanimanje za WSJove naslove je bilo vedno nizko. Za to krivim mojo skeptičnost in očitno že od nekdaj vgrajeno pravilo v maji glavi, ki pravi "pre-popularne stvar = nič dobrega/slaba kvaliteta". Trma, ki jo zganjam okoli tega pravila pa je večja kot tista, ki jo ima osel, ko ga poiskušaš drugič spraviti na led. WSJove naslove, ki sem jih prebrala in/ali ogledala lahko naštejem na prste obeh rok in med temi je .... trenutno preseneča le Hatsukoi Limited (kako dolgo pa bo to trajalo pa ne vem). Dejstvo, da večina WSJovih serij poseduje neko unikatnost zaradi česar je vsaj to ali ono stran v mangi oz. to ali ono minuto v animeju zanimiva, to neizpodbitno dejstvo a zaradi mojega vsesplošnega razočaranja nad vsem ostalim ne razumem trapastega pričanja o tem katera serija trga gate, je epska, svetovna, etc.

(Če koga firbec matra vam lahko povem, da je moje znaje o WSJu tako obsežno le zato ker mi je zanimiv njegov vsesplošni vpliv na manga/anime industrijo pa tudi življenje Japoncov samih.)

 

Pa ne, da so tovrstan pričanja dejsanko trapasta. Kot že rečeno govorimo o serijah, ki imajo načelno 100 delov in več, kar pa zneze najmanj 2 leti predvajanja ali več. Ob stalnem spremljanju ene od teh serij ti le ta postane svojevrstna stalnica v življenju in del človeka samega. Ker pa so spomini tisto kar nas delajo takšne kot smo je logično, da navijamo za naslov(e), ki smo jih sami dlje časa spremljali (ljudje, ki naslov dejasnko sodijo po vsebini so prava redkost, v nasprotno me ne prepričate).

Ob teh besedah se lahko marsikomu poraja dvom, a če se vrnem k drami na Sekai blogu se ne spomnim, da bi kdo prav na veliko pljuval čez Dragon Ball, ki je en redkih verejtno pa tudi prvih večjih anime naslovov, ki se je pri nas predvajal že pred davnimi leti. Vsi smo ga gledali in pogovor o zadnji epizodi je bil vedno obvezno jutranjo opravilo ob prihodu v šolo. To ti je moč nostalgije in spremljanja serije več let.

No pri meni te vloge ne igra Dragon Ball ampak Sailor Moon, ki je bila dejasno prva anime serija na dolge proge, ki sem jo sama začela spremljati in mi je ostala zvesta spremljevalka z vsemi svojimi ponovitvami približno 10 let. Temu razumljivo mi WSJove serije ne pomenijo toliko kot ostalim (kljub temu, da sem spremljala Dragon Ball, Yu-gi-oh! in Captain Tsubasa/Rudijevo moštvo v času predvajanja na slovenkih ekranih). Očitno pa, da mi WSJova franšiza postaja vedno bolj zanimiva saj sem v zadnjem letu pogledala verjetno enako število WSJovih naslovov kot prej skupaj v 10 letih.

 

Pa če se vrnem k bistvu oz. sploh začnem s tistim zaradi česar sem se spravila pisat tale esej.

 

Najstarejši anime meme, ki ga sama poznam. Leta plesanja in petja ene najbolj nesmiselnih in perverznih pesmi, kar jih poznam. Nadvse sramotni gibi, ki sem jih v manjši skupini dobrih prijateljev plesala z velikim veseljem ter pošiljala rdečico v obraz dekletom, ki so očitno premogle še nekaj ponosa. Moja nostalgija, ki je direktno povezana s mojimi začetki anime/manga fandoma. Pesem, ki bi jo danes poteptala do onemoglosti a mi ostaja kot ena najljubših ravno zato ker me nanjo veže toliko spominov.

Temu opisu ustreza le ena pesem:

 

 

Konjiki no Gash Bell je anime katerega obstoj sem vedela že veliko časa a si ga nikoli nisem ogledala. Do predkratkim seveda. Kot do vsake druge malenksot bolj popularne serije moj pristop do Konjiki no Gash bell ni bi nič drugačen (pozor, kljub vsemu Konjiki no Gash Bell ni WSJov naslov xD). A me je je anime po borih 5. delih presenetil in dal vedeti, da bom o naslovu pisala prej ali slej. A ker se je že večkrat zgodilo, da sem se hudo opekla po začetnem fenomenalnem vtisu sem si anime raje ogledala do konca. Po mojih pričakovanjih in povsem logični formuli, ki ji tovrstne serije sledijo se je moja uforija in kvaliteta zgodbe tam nekje pri 90-100 delu ohladila, ker je nastopil tudi prvi filler segment, ki se za razliko od velike večine drugih raztegnil le čez borih 10 delov. Konec sam pa žal ni vreden veliko besed saj se je v tistem času avtor zgodbe poškodoval, manga je bila začasno prekinjena, glavna posojevalka glasu je odšla na materinski dopust ter še nekaterih problemov v ozadju zaradi katerih je Toei zadnjih 12 delov priredil za hitri zaključek animacije in se s tem popolnoma razlikuje od mange. Govori o nadaljevanju so bili pogosti, po več kot letu od kar se je manga zaključila pa osebno dovimim, da se bo to zgodilo kljub dobri gledansoti v času predvajanja.

In zaradi česa me je anime sam sicer presenetil. Verjetno zato ker igra na meni prijetne tone. Razvoj karakterjev (si sicer kasneje s svojim ponavljanjem postane najedajoča lajna), uroki, ki uravnoteženo vpletajo magijo ter fizične boje. In tisto meni najbolj pomembno .. kljub temu, da se v celotnih 150. delih odvijeta le dva večja segmenta pa se dogajanje ravno prav nabito in zanimivo. Razen seveda že zgoraj omenjenih delov, ki se prav za prav pojavijo takoj, ko se prvi segment zaključi (pol teh epizod sicer sledi mangi). Zatišje na takšnim mestih je normalen pojav a priznam, da je bil preboj čez te epizode na čase težak. Vse splošno gledano pa Konjiki no Gash Bell ostaja maj najljubši shounen naslov, če ne drugega vsaj zato, ker je prvi shounen naslov za katerega se spomnim, da me je dejasnko nasmejal do solz prav tako pa iz mene zvabil sloze žalosti in močnega sočutja (nekaj kar premore vse premalo naslovov nasploh).

Ogled Konjiki no Gash Bell animeja je bilo sicer nepotrebno zapravljanje časa a za izgubljenim časom ne jokam in bi ga z veseljem še enkrat zapravila na enak način. 

 

Vsak človek se prej ali slej sreča s takšnim ali drugačnim obratom v svojem življenju. In ko se to zgodi ljudje različno reagiramo.

Eden mojih se je začel pred nekaj dnevi in se bo čez nekaj dni zaključil po tam pa nadaljeval vse do jeseni, ko upam, da bom sprejeta na fakulteto. In kaj je ta obrat? Po mojem povsem nezagretem iskanju službe sem le to dobila takoj ko sem poslala .... prvo? drugo? prošnjo (no ja saj kaj več jih pa tudi nisem poslala). Ker sem očlitno na prverm razgovoru uspela pokazati svojo najuspešnejšo in sijočo stran sebe so se odločili, da me na razpisano mesto ne vzamejo ampak uporabijo kot nadomestek neke druge osebe katere pač od naslednjega tedna ne bo več. Če ste slučajno med iskalci službe in doma kolnete, da kaj vam pomagajo vsi novi razpisi, ko so pa vse službe že v naprej oddane vam dovolim, da se kanček zjezite tudi name :P V kolikor sem sicer vesela, da bom imela službo (trenuto je še "bom") ker pač to pomeni stalni dohodek in "veselje veselje" z zapravljanjem za nove dobrote z Japonske (ta mesec sem že tožila solze zaradi praznih žepov) pa si prav za prav želim, da bi me vtaknili na tisto prvo delovno mesto. To kar bo delala sedaj do trajalo dlje za nameček pa bo odgovornost krepko večja saj bom delala v vrtcu z najmlajšimi s katerimi niti nimam izkušenj se pa dovolj zavedam, da pri njih "hudič" veliko prej nastane kot pa pri tistih mace starejših.

In kako bo to vplivalo name - pardon, to vas ne briga -  na moj blog? Vse manj gosto pisanje na le tem se je pojavilo že pred časom saj sem s stalnim pisanjem prve 3 mesce uspela pomiriti svojo furstracijo glede tistega zaradi česar sem sploh začela s tem blogom. Fokus bo ostal nenak, na daljših in po možnosti bolj informativnih vnosih, čeprav mislim, da bo posledica moje službe zaradi katere bom veliko bolj utrujena kot pa sem bila v času šolanja (ne podcenjujte dela vzgojiteljice >_<) pa predvidevam, da se bodo ti daljši vnosi precej skrajšali .... piš me uh komentarji vedno obstajajo, moj mail tudi, če bi radi kaj več videli ali pa kakšno večjo podrobnost v mojih vnosih boste enostavno morali težit :P

 

In ko smo pri obratih en teh se je zgodil enemu od novincev na japonski glasbeni sceni katerega že nekaj časa spremljam.

Fujisawa Norimasa je en tistih pevcev, ki ga poznam izključno in samo zaradi moje lastne hinavčine, a o tem kdaj drugič. Pevec kot tak niti ni več tako mlad, pred malce več kot mesecem je dopolnil 26 let a glede na na to, da ni navadni pevec pa je to precej razumljivo. Fujisawa namreč poje pop opero. Kar pomeni, da gre za generične pop pesmi s nekaj techno priokusa in s precej generičnim glasom odštenši refrene v katerih Fijisawa poje na način, ki je značilen za opero. Fantič spada med tenoriste in glede na to koliko sem ga preposlušala vam lahko mirne duše povem, da se ni odločil za pop opero zato ker bi mu bil tak način pevskega izražanja ljubši ampak preprosto, ker tudi sama ne bi želela imeti tovrstnega tenorista v svoji operi. Vse njegove slabe točke na stran pa ravno zaradi opernega dela svoje ustvarjalnosti malenksot izptopa iz že tako prevelike poplave popovskih pevcev in pevk. Njegova kariera do se daj bolj kot ne vključuje le predelave že znanih arij in operet zaradi česar ga lahko marsi kdo enači s Kanon a za razliko od Kanon, ki vse skozi kaže popolno kontrolo nad svojim glasom brez pretiranega igračkanja, ter sestavlja pesmi s takšnim in drugačnim baladnim podtonom, ki utrezajo njenemu čistemu glasu pa se je Fujisawa usmeril v bolj hitre ritme in tisto zvrst popa nad katerim  "normalni" poslušalci nimajo pravice vihati nosu ... kar se pa sicer kasneje zgodi ravno zarati operanega dodatka.

En od tistih velikih plusov, ki sem ga sama videla pri njegovi glasbi do sedaj so bili 83key mix pesmi, ki so do sedaj ležale na singel izdajah CDjev namesto instrumentalne verzije, kar se sicer v navadi. 83key mix so predelave naslovne pesmi z večjim povdarkom na glasbi sami s velikim dodatkom techna. Nekaj kar mi je ponavadi antipatično a pri njem mi je ravno zaradi glasu to všeč. Da ne bo pomote, "originali" so lepe in nadvse poslušne pesmi a sem se že večkrat zalotila pri misli, da so mi 83key mix verzije bolj simaptične.

Fujisawa je lani v novembru izdal svoj prvi album teden dni pa ga loči pred izdajo novega singla s naslovom Preyer. Ena od nosvosti oz. obratov pri tem singlu pa je, da ta singel ne bo imel več 83key mix pesmi ampak Aucustic Version, nekaj kar je sicer veliko bolj pričakovano od tovrstnih pevcev, sama pa sem skeptična ker mu po mojem menju plavanje v bolj baladne vode s njegovim tenorejm ne bo pasala. Če bo preklopil na svoje normalno petje že ... klasično tenorsko pa niti ne T_T .... no ja za nadaljne besede bo potrebno počakati na singel sam :D

Pa da vam bo jasno o kom govorim - Fujisawa Norimasa - Vincero v živo, mislim, da v oddaji Music Fighter (moram reči da se mi slimi ker se je moral prvi del pesmi nazaj držat kar se tiče jakosti glasu v drugem delu pa si je pomagal s odmiki mikrofona, pa kljub vsemu >_< ... vem kaj prestaja v takšnih momentih).

Mimogrede, strastnim oboževalcem I've Sound skupine in njihove pevke KOTOKO vam bo mogče zanimiva informacija, da sta menda, KOTOKO in Fujisawa Norimasa, recimo temu prijatelja iz otroštva. Po besedah KOTOKO se menda poznata zaradi prijateljev njegovega očeta (čeprav možno, da sem to razumela popolnoma napak xD).

 

In kot da obratov že ni dovolj. Pred približno pol leta so v "svetovni" manga sceni dvigali prah zaradi zasedbe mang, ki naj bi bile vprašljive vsebine na Kanadski carini. Te mange naj bi imele pornografsko, natančneje homoseksualno vsebino, zaradi avtoric tovrstnih mang, ki pa dečke sicer popolnoma primernih let (vsaj sodeč po vsebini sami) rade rišejo veliko mlajše kot pa so v resnici je do zasedbe prišlo še toliko prej. Vštric s tem incidentom pa je marsikdo rad na dan privlekel že zdavnaj pod preprogo pomedeno temo o stalnem cenzurianju knjig in vsesplošnemu zavajanju Kanadčanev ker je menda Javna služba na teh delavnih mestih pridno odstranjevala vse knjige s homoseksualno vsebino dokler ni to prišlo na plan tam nekje v devetesetih letih.

Tokrat pa izgleda, da so si za vzor Kanadčane iz preteklosti vzeli Američani (presenetljivo, glede na njihove prijateljske odnose) oz. natančneje Amazon.(com)fail. Amazon.com je med velikonočnimi prazniki vzel s svoje spletne trgovine večine homoseksualnih naslovov s razlogom, da preurejajo svojo listo knjig pri katerih so se odločili, da bodo vzeli vso GLBT litaraturo (gay, lesbian, bi, trans) s seznama, pri čemer se sama vprašam mar ne bi v to morala biti vključena tudi literatura kot je Playboy, ki za razliko od velike večine GLBT knjig kjer se subjekt obravnava s romantičnimi podtoni se le ta temu niti za kilometer ne približa? Pritožbe na stran, izbris tovrstnih knjig s Amazon.com seznama pomeni, da se ne pokažejo več v iskanih rezultatih (knjige same sicer na strani še vedno obstajajo, a če želiš videti podrobnejše podadke moraš dejasnko imeti direktni naslov ker v Amazonovem iskalniku knjige ne boš našel), knjige niso več ranikrane (kar prodaji sami in promociji prav nič ne pomaga). Trenutno so žrtve občutile škodo le na ameriškem amazonu, logično so med osškodovanimi naslovi tudi mange, zadeva pa se bo verjetno razširila še na kakšno drugo njihovo podružnico medtem, ko so ljudje na twittterju ponoreli, sodeč po googlovih zadetkih pa je med blogarji amazonfail postal že pravi meme.

Moja osebna ironija... le zakaj se vedno, ko se že govori na veliko o mangah, treba govorit od GLBT knjigah D: 

 

V mojih skoraj 21-letnih izkušnjah z ljudmi in današnjo družbo sem prišla do vse splošne ugotovitve (sicer že pred časom) da smo ljudje izmečki narave in iz sebe delamo vedno večji produkt nesnage, ki bo pokopal to zemljo. Menda se radi igramo civilizacijo in govorimo, da se ljudje obnašamo človeško živali pa živalsko med tem, ko je večina živali veliko bolj kulturnih, kot pa bomo mi kdajkoli bili.

Jah o tem bi se dalo še marsikaj povedati, a da preskočim k "bistvu". Po 4-letnem ždenju v srednji šoli v razredu, kjer mi je delalo družbo 29 deklet na šoli s hudo močnim primankljajom testosterona kerj si med 1000 in nekaj učenci lahko naštel borih 200 in nekaj predstavnikov moškega spola pa sem prišla do zaključka, da smo ženske kot takšne veliko bolj obupni primerki, kot moški. V vsej naši izpirjenosti pa smo uspele prepričati moške, da smo superiorne (ker smo pač sposobne delati dve stvari na enkrat in podobno) ter, da če je kdo česa kriv so potem to oni. Poleg vsega tega pa me vedno znova preseneča kako daleč seže ženski um v svojih temačnih kotičkih.

Menda vas veliko ne ve, da v S&M razmerjih kjer v 99% mesto črke M prevzame ženska, da je prav za prav ona tista, ki ima nadzor v razmerju, ideje tovrstne ženske pa lahko kaj hitro presežejo najbolj divjo domišljijo moških iz njihovih mokrih sanj. Pa ne da bi sama imela veliko izkušenj na tem področju, imam pa precej dober vpogled v te kotičke, ko govorimo o fujoshi. Dekletca, ki naj bi bila povsem nadožna, same v svojih malih sobicah pa se slinijo nad dvema moškima, ki se strasno objemata, če se pa ne pa pač domišljija naredi svoje. Neproduktivnost tovrstnega obnašanja mi je že zdavnaj postala jasna in sem prav zaprav presenečena, da na podlagi tega tovrstno litaraturo (se pravi BL zgodbie) berem vedno manj. Mi je pa zato nadvse zanimiva družba teh deklet, ker me vedno primerno spravljajo v smeh s svojimi idejami.

Pred časom sem rekla, da je ni predstavnice ženskega spola, ki ji BL ne bi bil všeč, ki ne bi v sebi skrivala vsaj en majhen delček fujoshi. Nekako lahko rečem, da je to res saj v moji zgodovimi spoznavanja ljudi sem uspela spoznati le eno dekle, ki je trdila, da ji tovrstna litaratura niti ni všeč (kar pa ne izpodbije moje trditve v celoti).

In zakaj ta grozno dolg uvod o dejstvih, ki jih večina že ve, drugi ste se jih morda končno izvedeli, tretjih pa to sploh en zanima? Tisti, ki ste v celoti prebrali moje vpise anime zimske sezone ste na koncu našli mali spisek animejov, ki so me zanimali za to pomladansko sezono. Med njimi se je pojavil tudi dotični naslov zaradi česar sem tole sploh napisala.

 

Guin Saga je anime za katerega sem se začela zanimati ker na prvi pogled izgleda, da bo fantazijska zgodba tiste vrste, ki meni paše. Ker ima glavni karakter glavo panterja namesto človeške (kolikokrat se pa to zgodi). Kasneje pa predvsem, ker sem končno hotela slišati novo pesem pevke Kanon (po več kot enem leti in pol). Pav za prav je to zadnje postal tako močni razlog, da ko sem si epizodo celo "ogledala" sem celotno epizodo preskočila in prešla direktno k zaključni špici, kjer sem slišala epsko melodijo, nekaj kar pač lahko vedno pričakujem od Kanon, vsekakor pa dobra vrnitev na sceno (sem se bala, da bo kakšna bolj njuh nujuh >_< pesem, kot se jih lahko že najde v njeni diskografiji).

No ja po precej kasnejšem dejasnkem ogledu epizode pa sem ostala mešanih občutkov. Pol epizode mi je bilo popolnoma nezanimive, polna klišejev začenši s kraljevima dvojčkoma (par) kjer je, logično, fantič šibek mali pobič, ki komaj preteče borih 100 metrov in dečvo, ki si upa dvigniti bodalo nad odraslega moškega. In pol epizode, ki je bila relatinvo zanimiva. V kaj se bo naslov dejasnko sprevrgel nimam pojma. Tisto malo kar najdeš na internetu govorijo o zgodi same dobre reči tako, da se bom "pustila presenetiti".

Predhodno temu pa sem zasledila, da je anime povzet po precej dolgi vrsti romanov. Firbec kot sem sem o tem poizvedela več in ugotovila, da prav za prav govorimo o najdaljšem romanu na celem svetu ter enem najuspešnejše pordajanih japonskih naslovov. Roman je trenutno sestavljen iz 124-128  knjig (na internetu se dobi različne podatke) kljub temu, da je bilo napovedanih 100 knjig na samem začetku. In kako bi lahko tako zajetna zadeva ušla sočnim temam :3 Tam nekje po 100 knjigi se je zgodba namreč sprevrgla v bolj "čustveno" napolnjeno zgodbo, ker je prav za prav veliko nazorne interakcije med moškimi karakterji.

Le kdo drug bi bil sposoben iz neke originalne sicer resne zgodbe narediti nekaj tako absurdnega, kot pa ženska. Kurimoto Kaoru! Bravo! Čestitke! Zdaj vem, da romanov zagotovo ne bom nikoli brala zamo zaradi tega dejstva. Mi je jasno, da je ženska genij, ki objavi približno 10 knjig na leto in piše v več različnih žanrih in stilih, ampak potem ko se stvari začnejo prepletali je s tem potrebno nehati. Ob živce me spravlja ideja, da se povsem spodobna zgodba kasneje razvije v tekst za pridno zalivanje fujoshi domišljije. Ne hvala, za to pa obstajajo dujinshi izdaje, kjub vsemu pa bi lahko načela novo serijo, v katero bi stlačila vse njene fantazije o pomankljivo oblečenih dečkih, ki se valjajo med rjuhami ali pa to vključila kot enega povsem normalno pojavljajočih se motivov od samega začetka. Izgovori, da o tem se pred 40 leti ni pisalo naj si pa zatlači v rit ker zakaj pa so tukaj umetniki (?), če ne za to, da podirajo meje, ki jih ustvarja naša bedna skupnost?

 

Z mojim jamranjem na stran vam pa vseeno privoščim prelepo zključno špico od Kanon, ki me je tako navdušila, da si jo zadnje dni stalno prepevam in jo celo posnela :D (žal se je audacity stalno igral z mano in predvajal moje petje precej pospešeno kar pa nisem mogla med samim petjem popraviti, sem pa to poiskusila nadoknaditi med "tišino", prav tako pa se refren verjetno ne sliši najbolje, ker mojega dretja in sfalenega e2 ne bi prenesli vaši zvožniki in/ali vaši bobniči če mikrofona v času petja ne bi umaknila).

 

Kanon verzija:

Chibi-Chibi verzija:

In kaj bom zapela naslednjič .... KARMA :P (če se ne bom ustrašila vseh Ajev, ki se še znajo pojaviti v celi pesmi xD)

 

 

 

No ja, katera zabavna industrija pa ni tako ali drugače v vse prej kot briljantjem stanju. Napake so pač tiste kar gonijo tabloide in da ljudje govorijo; končni oz. zaželjeni efekt pa je povečana prodaja, širjenje kupcev oz. ljudi, ki si bodo to ali ono ime vtistnili v spomin. Verižna rekacija, ki nima nikjer začetka niti konca. Vsaj, ko govorimo o zabavni industriji nasplošno. A dovolj o tem.

 

Sveta Trojica, ki ni več nedotakljiva, je tista, ki jo poznajo bralci Weekly Shounen JUMPa. One Piece, Naruto in Bleach. Vsem trem naslovom tako ali drugače grozi "propad" in avotrji le teh so se znašli v situaciji v kateri so bili že pred leti, ko so morali točiti krvave solze truda, da si je njihova zgodba prislužila naslov Sveta Trojica.

 

Pa preden zapredem predaleč v neznane vode, se rajši vrnem na začetek.

 

JUMP. Bolj natančno Weekly Shounen JUMP je tedenska revija v lasti Shueishe v kateri se objavljajo različna poglavja mang, teh pa je ponavadi okoli 20. Shueisha služi s JUMPom precej lepe denarce saj se ta v povprečju proda v 3. miljonih izvodih, v njihovih zlatih časih je bila ta številka še enkrat večja (6 milijonov) v zadnjem letu pa beležijo upad kupcev za 100.000.

Kljub temu, da sicer zgodbe, ki ugledajo luč sveta v JUMPu nimajo večjega pomena za celotno Japonsko; tovrstne legende ustvarjajo, pri Shueishini kompetativni založbi Kodansha, predvsem v njihovem magazinu Afternoon in Morning; pa igrajo pomembno vlogo večini mlajših generacij in vsakodnevni zabavi ostalih Japoncev, konec koncev pa tudi oboževalcev po celem svetu.

 

Weekly Shounen JUMP (WSJ) si je pri bralcih zaslužil povsem posebno mesto predvsem zato ker uredniški oddelek posluša le te veliko bolj, kot pa katero koli drugo uredništvo. Namreč vsako objavljeno poglavje v WSJu je rankirano (kot v večini ostalih podbnih revijah) a mesta so v WSJu veliko bolj pomembna kot drugje.

Pred novim letom sem pisala o mestih, ki so jih dosegle serije, ki so se odvrtele v WSJu čez leto. Na tem mestu bi se rada opravičila za moj neumesten komentar glede mange Toriko (mislila sem Psyren). Takrat sme komaj vedela, kako ta sistem deluje tako, da nisem hotela učiti krive vere, pa da detaijlno nadoknadim izgubljeno ...

 

Vsak nadebudni novi avtor, ki želi svojo zgodbo objaviti v WSPu to ponavadi najprej naredi v Akamaru JUMP reviji in sicer v obliku krajšega, lahko pa tudi malce daljšega, enega poglavja v katerem naj bi predstavil bistveni duh celotne serije (če bi do serializacije sploh prišlo). Vsak kupec, ki kupi ta Akamaru JUMP pa dobi manjši vprašalnik na katerem je pomembno predvsem eno vprašanje. Kateri naslov ti je bil najbolj zanimiv? Temu sledijo 3 črte za 3 različne naslove, kjer na prvo črto napišeš tisti naslov, ki ti je bil najbolj všeč. Rezultati tega glasovanja se izvejo precej pozno. Ljudje smo pač ljudje in po prvem navalu prispelih vprašalnikov v Shueishino uredništvo se jih slaba polovica nakaplja v kasnejšem času. Končni in uradni rezultati pa so znani šele po približno treh mesecih. To sicer ni nič nenavadno saj je Akamaru JUMP revija, ki so izdajo približno 3x letno, po defoltu pa služi predstavitvi novih avtorjev in pa eksperimentiranju že uveljavjenih avotrejv zaradi česar kvaliteta Akamaru JUMPa precej variera.

Na podlagi teh rezultatov so poglavja ocenjena in če katero od njih še posebaj iztopa si avtor prisluži serializacijo svoje zgodbe v WSJu. Načelno je prvim trem mestom serializacija garantirana. Odvisno od avtorja pa lahko ponudbo gladko zavrne (odločitev je konec koncov njihova in nekateri pač ne želijo delati "zmazka" iz povsem spodobno zaključene zgodbe, ki so jo objavili v Akamaru JUMP).

V primeru, da avtor ali njegov urednik o dejanskem začetku serializacije nista prepričana; ker pač, ko ti enkrat spodleti v WSJu ti pač spodleti, vnovična uspešna vrnitev pa je praktično nemogoča; se lahko temu primerno vnovično objavi kratko zgodbo, tokrat v WSJu. Le ta naj bi bila že bolj dodelana, od tiste objavljene v Akamaru JUMP, tako z vidika zgodbe kot same ilustracije. Konec koncev je objava v WSJu velika liga in čeprav samo z nekaj stranmi želi avtor narediti na bralca naboljši in najmočnejši vtis in upa, da bo naslov njegove zgodbe napisal na prvo črto. Tu bi rada omenila še objave kratkih zgodb v času tako imenovanega golden weeka v katerem so Japonci zaradi nacionalnih praznikov (načelno) dva dni v tednu prosti posledično pa si večina vzame prosto preostale tri dni. V golden weeku prav za prav ni izdaje WSJa in številka pred tem velja za dvojno, dolžina revije je pa enaka. Edina razlika je v tem, da v istem tednu izide tudi Akamaru. In pa v vprašanikih, ki jih dobiš s WSJom v teh tednih, je dodano posebno vprašanje s katerim vsak bralec indikira ali se mu zdi dotična kratka zgodba primerna za serializacijo ali ne. V primeru, da ta objava požanje uspeh te pred serializacijo ne more ustaviti nič, razen trma ali pa drastično slabšanje zgodbe še pred objavo samo.

Serializacija načelno sledi pol leta ali več po objavi kratke zgodbe v WSPju. Nekateri ta korak preskočijo in preidejo s Akamaru direktno v serializacijo v WSJu, nekateri  preskočijo Akamaru in začnejo s kratko objavo v WSPju, redki pa preskočijo oba koraka in takoj preidejo v serializacijo.

Zakaj serializacija sledi šele pol leta, ali celo več, kasneje? Nekaj je seveda čakanje na rezultate vprašalnikov, a glavni razlog temu pa je predvsem dejstvo, da ima večina avtorjev željo imeti končanih nekaj več poglavij preden začnejo s serializacijo. Da te stalno lovi rok oddaje je precej neprijetno. Koliko končanih poglavij nekdo želi imeti pa variira od avtorja do avtorja. Sama vem zagotovo, da Kubo Tite, avtor Bleacha, vstraja pri številki 10. To pomeni, da poglavje ki ste ga brali ta teden, je bilo končano pred približno 10 tedni in da avtor skriva v svojem domu 10 že končanih poglavij v katerih je pisana zgodba, ki jo nekateri nestrpno pričakujete.

 

Po serializaciji pa se vsak avtor znajde v krutem svetu bralcev in njihovi neusmiljeni usmrtitvi vsake serije, ki pokaže najmanjši knanček šibkosti. Urednikovi nasveti tu precej malo zaležejo, ker so bralci precej nepredvidljivi. Načelno je vsaki novi seriji v WSJu zagotovljenih vsaj 8 poglavij. Temu pa je tako ker prvih 8 poglavij nove serije ni rankiranih.

V WSJu so namreč serije tiskane v zaporedju, ki ustreza njihovi uvrstitvi na lestvici najbolj zanimivih. Od 20. objavljenih zgodb je ponavadi le 15 ranikranih. Zgodbe, ki majo barvne strani, so nove, hudo stare znanke (KochiKame) ali pa naslovnica WSJa pripada neki zgodbi, niso rankirane, ampak jih uredništvo poljubno postavi v WSJ (načelno pa se prilagaja tisku magazina, aka poglavja s barvnimi stranmi so na začetku novega "bloka" papirja). Temu primerno pristanek avtorjeve zgodbe med 10 in 15 mestom ni nikoli dobro, predolgo pohajkovanje v dvomestnih številkah pa kar kliče po prekinitvi serializacije. Mesta med 5 in 9 so relativno ugodna še posebaj, če gre za novince, a pred vsem hudim te reši samo zgornja petica.

Priti v le to pa je precej težko še posebaj, ker so do nedavnega bila prva tri mesta po defoltu zasedena z One Piece na prvem, Naruto na drugem in Bleachem na tretjem mestu (Bleach in Naruto sta se občasno sicer menjala). Četrto in peto mesto pa je rado pristalo v rokah Eyeshield 21, Katekyoushi Hitman Reborn, Gintama in D.Gray-Man. Konkurenca med katero se je resnici na ljubo nemogoče priti. Ampak o tem malce več kasneje.

 

Kot rečeno prvih 8 poglavij ni rankirano, ker pri WSJu traja toliko časa, da izidejo uradni rezultati vprašanikov. Temu primerno lahko popokaš šila in kopita precej hitro, a to se ponavadi vidi že prej saj uredniki budno spremljajo rezultate svojih varovancev in temu primerno sporočajo avtorjem, kaj jih verjetno čaka. Če ima serija veliko nesrečo bo doživela en sam zvezek (približno 10 poglavij), velikokrat pa se zgodi, da ti WSJevo uredništvo, da mejo dveh zvezkov (20 poglavij) v katerih se moraš dokazati vreden serializacije. Če to avotrju uspe se načelno postavi nova meja trokrat do konca štirih zvezkov. Ob dosegu te pa se meja postavi malce dlje in sicer do konca osmega zvezka (4je zvezki manevra :D). Preboj te meje te ponavadi trdno postavi v varno cono, kjer te lahko vprašaniki skrbijo veliko manj, kot so te pa prej, saj v tem času lahko avtorjeva zgodba postane priljubljena pri urednikih (in da sposobni so gledati čez prste, če se to zgodi), če pa vsesplošno rankiranje ni preveč uspešno te načelno v WSPju obdrži dobra porodaja zvezkov.

 

Enega dobrih primerov hitro končane srializacije sem doživela pred kratkim. Od kar se je v Eyeshild 21 zaključil zadnji segment je bilo pričakovati, da se bo serija končala in s tem bi WSJ izgubil zadnjo športno obarvano serijo. Nepričakovano pa se je Eyeshield 21 nadaljeval. Bralci so sprva mislili, da predvem zato ker to zahtevajo uredniki ("Kaj pa je WSJ brez šprtne mange?!"), a se je kasneje izkazalo, da je to avtorjeva želja. Bralcem pa to očino ni všeč. V času svoje serializacije vse do zadnjega segmenta se je na rankirani lestvici ponavadi sprehajal med 4 do 10 mestom. Vse od kar pa se je začel nov segment, ki še ni končan in po besedah avtorja naj bi trajal približno še leto in pol, pa se izgubil precej mest. Sprva 11. morda 12. zdaj pa že kar nekaj tednov zapovrstjo tiči na zadnjih treh mestih.

Izgubo športnih mang za katero so bralci mislili, da bo nastala, pa ni, sta zapolnili dve novi seriji. Obe sem začela brati tudi sama in po nekaj poglavjih sem upala, da bom pisala o uspešni vrnitvi športnih mang v WSJ a sem se zmotila. Sicer sem vedela, da je velika napaka obeh v tem, da obe obravnavata šport, ki je v WSJu že dosegel veliki hit in sicer Meister o nogometu (uspešni predhodnik Captain Tsubasa, na naših TV ekranih je bil poznan kot Rudijevo moštvo) in Kokuro no Basket o košarki (uspešni predhodnik Slam Dunk). Meister je imel eno poglavje prednosti pred Kokuro no Basket a tudi prvi padel. Pri osmem poglavu je sicer sledila precej uspečna umestitev na lestvici a takoj naslednje je padlo na zadnje mesto lestvice in v 10. poglavju se je Maister vljudno poslavil od WSJa. Kokuro no Basket pa se je, zaenkrat, obrdžal. Sicer mi je zanimivo, ker sem bila mnenja, če bo ketera od teh dveh serij padla bo Kokuro no Basket, še bolj zanimivo kot to pa je destvo, da je Maister tokrat nadomestila še ena športna manga, ki glej ga vraga, prav tako govori o košarki. Koliko časa se bo Kuroko no Basket obdržal ne ve nihče, enako lahko rečem za večino ostalih mladih serij.

Eno je zaradi že omenjenih razlogov - slabega ranikranja in splošno nezanimive zgodbe - drugo pa zaradi t.i. posebnih serij, ki jih ima WSJ. Trenutno najbolj iztopa Hunter x Hunter. Avtor le te, Togashi Yashiro, je en tistih bolj uspešnih avtorjev mang, za nameček pa poročen še z eno najbolj uspešnih avtoric mang, Takeushi Naoko. Vse njegove serije so do sedaj požele tak in drugačen speh in pri vsej slavi, ki je je deležen si lahko privošči velik egoizem in muhavost zaradi katere se je "odpovedal", po domače pa jih poslal v 3PM, asistentom zaradi česar njegova trenutno edina nastajajoča manga, Hunder x Hunter, nastaja precej počasi. Že vse od leta 2006 dalje je manga na stalnih prekinitvah, se vrača v WSJ za približno 10 poglavih ter takoj za tem spet v prekinitev za nedoločen čas. Tovrstno vračanje v WSJ se zgodi približno 2 do 3-krat na leto in vsakič, ko se to zgodi je eni od mlajših serij usojeno, da se konča. Mimogrede uradno se tej muhi avtorja pravi "prekinitev zaradi bolezni" <_< . Dovolj o tem.

 

Glede rankiranja je verjetno pametno omeniti posebne serije kot so To-loveRU-truble, Inumaru Dashi in Pyuu to Fuku! Jaguar. Vse od omenjenih serij, drugi dve od vsega začetka, prva pa se je tja vrnila po končanem animeju, delajo prijetno družbo Eyeshild 21 a nobeni od omenjenih ne grozi prekinitev serializacije. Sicer je skrb normalen pojav, a To-loveRU-truble je ecchi manga z zdaj menda vedno več vročimi scenami. Pri rankiranju le teh pa menda editorji upoštevajo dejstvo, da marsikdo od kupcev (predvsem mlajše generacije) prosijo svoje starše, da odpošljejo vprašalnike in kdo od nas pa bi hotel, da starši vejo, da nam je všeč manga v kateri dekleta rade pokažejo več kože? Inumaru Dashi in Jaguar pa sta obe gag mangi s polno referencami, ki jih povečini razumejo le Japonci, poleg refenrec pa je v obeh uporavljena svojevrstna vrsta humorja, ki ga razume le tisti del Azijcev. Tovrstne mange načelno ne dobivajo dobrih uvrstitev; end od razlogov zakaj KochiKame ni več rankirana serijia, saj gre za iste vrste mango; a prodaja zvezkov omenjenih mange je presenetljivo dobra, vsaj vse dokler humor ostaja na nivoju. Da pa do teh zvezkov lahko prideš pa nekdo mora sprotno obljaviti poglavja saj se avtorji izdaj po zvezkih otepajo z vsemi štirimi in načelno rajši prekinejo serijo in nadaljujejo z nečim, kar bo redno bojavljeno. Do tega pa pride iz večih razlogov. Prvo zato, ker če je poglajve objavljeno v neki reviji v družbi več različnih zgodb, so možnosti, da nekdo, ki sicer ne bi, prebere tvoje delo in mu morda postane všeč veliko večje. In pa dejstvo, da tovrstno objavljanje prinese, sicer majhen, a reden prihodek.

In ko sem že resneje načela prodaje zvezkov. Kaj se smatra za dobro prodajo enega zvezka variira od serije do serije. Pri prvih nekaj zvezkih je definitivno treba upoštevati dejstvo, da serija ni poznana. Treba je upoštevati, da so po defoltu bolj popularni naslovi bolje prodajani. In pa dejstvo, da kljub temu, da vsi poznajo mango je na koncu veliko ne kupi. Najbolj uspešne serije si lahko privoščijo od 1 miljona pa tja nekje do 1,8 miljona na en zvezek, po tem pa številke kaj hitro upadejo. Da se neka serija lahko okliče za uspešno pa je priroročljivo v mesecu dni prebiti mejo 100.000 prodanih izvodov na zvezek tam nekej pri 5 zvezku.

 

Z vsemi dejstvi na kupu mi preostane le še Sveta Trojica. Torej naša Sveta Trojica se vse do lanskega leta ni premaknila s prvih treh mest za nič na svetu. Uredniški oddelek pa jih je očitno pri tem še gladko podpiral. Recimo Bleach, ki je v lanskem letu imel dve filmski uprizoritvi se je tudi stalno pojavljav na naslovnicah WSJa. Namesto, da bi uredniški oddelek podelil nekaj več barvnih strani in naslovnic novim serijam in s tem dal nekaj hudo potrebne promocije le tem, je bil Bleach deležen 7 naslovnic; kljub temu, da je bilo od tega 5 deljenih niti Naruto in One Peace nista tega "rekorda" podrla (prvi je imel lani 3 drugi 4). S hordo oboževalcev kateri kupujejo zvezke in ostalo šaro povezano z naslovi že iz samega principa, ki stojijo za vsako od omenjenih serij pa se nikomur ni ljubilo nič na tem narediti. Vsak zvezek od omenjenih serij se je prodal v 800.000 izvodih in več, ostalih številk pa predvidevam, da mi tu ni potrebno omenjati. Za tiste, ki scene ne poznate dovolj dobro vam bo najmanjše googlanje povedalo o popularnosti omenjenih naslovov.

Omenjena zabava pa je prešla k svojemu koncu v sredini Maja lanskega leta, ko se v WSJ vstopila povsem nova serija imenovana Toriko. Dizajn karakterjev, ki spominja na tiso kor so stari zvesti nostalgični oboževalci videli v vseh Toriyamovih delih (njegovo najbolj prepoznavno delo je Dragon Ball) z močnim pridihom Hokuto no Ken sveta, ne norlmalno velikomi in grotesknimi živalimi, ki služijo visoko gurmanističnemu delu omenjenega naslova ter glavnim karakterjem, ki v prvem poglavju kadi vejo ... Kaj več bi si lahko želela nova badass serija (mogoče bolj izpostavljeno dejstvo, da ima avtor mange lolikon sloves xD)? Z že vsem omenjenim in nekaj ostalimi podrobnostmi je serija kljub svojemu močno generičnemu shonen delu, ki vključuje takšno in drugačno pretepanje, prinesla hudo potrebno svežo sapo v WSJ, vsekakor pa je serija jasno pokazala že od samega začetka, da poleg generičnosti nosi veliko več drugačnosti, ki je marsikatera nova serija ni sposobna imeti ali pa ohraniti.

Po prvem poglavju je bilo sicer težko karkoli napovedati, a po prvih rankiranih tednih je postalo jasno, da s Toriko ni češenj zobat. Vse od kar je Toriko rankirana serija se pojavlja izključno in samo v zgornji peterici (edinokrat, da ni bila uvrščena v zgornjih 5, ampak na "ubogo" 6. mesto je bilo v prvi WSJ izdaji v tem mesecu) in tako popolnoma zmeštrala ustaljen red na prvih petih mestih. Edino mesto, ki ga Toriko še ima za osvojiti je prvo mesto. Po že prebiti meji 100.000 prodanih zvezkih, in to celo v 14 dneh, če se prav spomnim, za samo svoj 3. zvezek pa si upam trditi, da bo Toriko en naslov izpodrinila z mesta Svete Trojice. Moja stava gre na Bleach, ker je že od nekdaj uboga trojka, odvečno kolo, v zadnjem letu in pol pa je dogajanje v njem postalo vse preveč dolgočasno medtem, ko je v Narutu, sicer še vedno moj osovražen naslov, dejasnko začel postajati zanimiv; za One Piece nekako dvomim, da bi dejasnko padel, čeprav dejstvo, da ni več vedno na prvem mesto (po zaslugi avtorja samega) ostaja neizpodbitno, prav tako pa 1,5 miljonske prodaje vsakega zvezka. Toriko je vsekakor postal fenomen zase in če naslov ne bo postal en tistih v neskončnost nadaljujočih se serij, za kar ima vse pogoje izpolnjene, pa bo iz nje sigurno nastal takšen bum kot je iz Death Note.

 

In zakaj je japonska zabavna industrija v ...? Zaradi Toriko ni, zaradi WSJovega sistema pa je. Kot sem že omenila WSJ igra velik pomen v Japonskem vsakdanjem življenju. Kljub zelo raznolikemu bralstu pa večino glasovalcev sestavlja mlajše prebivalstvo, čas v katerem je večini ljudi malo mar za kakšno globjo vsebino in naslove, ki bi prislili nekoga k razmišljanju. Važno, da nekaj "trga gate" ostalo je pa na ignoru. Glede na to, da uredniki ne poznajo usmiljenja do serjih ne glede na to, če so sicer vsebinsko in sporočilno bolj polne od ostalih, ki jih bralci marajo, če kupci pravijo, da jim nekaj ni všeč, se naslov pač črta, to pa zadeve nič ne izboljša.

Podoben sistem sicer v Sloveniji manjka. Ne samo za stripovske upodobitve zgodb, ampak za pisana dela tudi. Teh je v Sloveniji malo in sem mnenja, da bi podoben sistem spodbudil literarno ustvarjalnost v Sloveniji ter večjo zavednost Slovencev glede naših del. Kljub vsemu pa to ni izgovor, da se javnost pumpa samo s generičnimi miljonkrat prežvečenimi zgodbami, ki ne ponudijo nič novega lačnim mladim nevzgojenim dušam, nekaj kar počne WSJ že vrsto let in vse kaže, da se to ne bo kaj kmalu končalo.

 

P.S.:Če vam tale članek ni bil dovolj vam predlagam branje mange Bakuman. Sicer me osebno zanima koliko je manga cenzurirana glede na to, da gre za nekaj kar izhaja v WSJu, ampak do sedaj ostaja precej zvesta realnosti, s pač potrebnim pretiravanjem, da je zgodba bolj zanimiva. V Bakumanu želita glavna junaka postali mangaki v WSJu in temu posledično se teme v tem članu bolj na kratno, verjetno pa tudi površno, razločene tam obravnavajo podrobneje. Poleg tega pa so izpostalvjene še tiste malo bolj grde strani WSJa, ki jih sama v tem članku nisem v celoti izpostavila. 

 

Mislim, da sem še včeraj z velikm veseljem šimfala kako je Hetalia postala še večja katastrofa, kot pa sem mislila, ob pozornem "poslušanju" pa me boste našli v kotu sobe kako se slinim ob neprimernih mislih, ki so tako ali drugače povezane s Hetalio.

Jah Hetalila je brez dvoma postala vedno nepredstavljivo velika katastrofa. Menda naj bi bila zgodovina osnova celotni zadevi, a sama že davno več ne najdem povezave med svojim znanjem zgodovine in tem kar se dogaja v Hetalii. V seriji je pač določeno število ljudi, ki menda nosijo imena držav v resnici pa služijo vedno večjemu afnanju seiyuujev ... nekaj kar si lahko tu celo uradno privoščijo. To vrstne afnarije ponavadi pristanejo le kot kakšnen ekstra na DVDjih ... če sploh, v bistvu me je strah možnih ekstra epizod ali eventov do katerih bo prišlo (no vsaj event je bil že potrjen xD) naslov sam je že brez tega dovolj zmešan.

Sama bistva Hetalie že zdavnaj več ne vidim v ničemer drugim, kot prav posebna hvale vredna nagrada vsem zagretim seiyuu fanom v prvi vrsti pa dekletom, no da se bom izrazila pravilno, fujohi; zadetek v polno glede na to, da se štejem med oboje. Iz epizode v epizodo se bolj za glavo držim in obžalujem dejstvo, da sem podlegla vsem čarom Moyashimon serije, kar me je posledično pripeljajo do Moyashimon x Hetalia fanartov, ki so bili prav lepo sprovocirani v prvi epizodi/poglavu Moyashimon, s tem pa moje prvo spoznanje s Hetalio. Mja, pa tudi če tega ne bi bilo mi je bilo srečanje s tem naslovom usojeno vse od kar se lahko pod naslov podpiše tudi Noriaki Sugiyama.

 

Pa dovolj s tem .... Sicer tega še nisem javno razglasila, a se mi mota po glavi že nekaj časa. Najbolje kar bo meni osebno prinesla Hetalila so vse CD zgoščenke. Serija je žal takšna, da komaj vem za kaj se gre in me resno spravlja v skrbi saj me pušča v podobni zmedi kot maček na sobotno jutro, s to razliko, da pri Hetalii glavobol nadomestijo trebušne bolečine.

In za enkrat lahko rečem, da se s svojo trditvijo nisem zmotila. No do te trditve je prišlo predvsem zato ker bo od vseh karakternih pesmi imel svojo tudi britanski lepi deček kateremu "slučajno" posoja glas Noriaki Sugiyama, kateri pa ni zapel pesmi vse od kar je igral Emiya Shirou v Fate/Stay Night. Žalosno je mogoče to, da pesem ne bo nič drugačna od serije same (nekako obupavam, da bom kaj kmalu deležna tako dobrih pesmi, kot jih je pel za Bleach serijo).  

Po danes prvič slišanih pesmi, ki so uradno izšle pa dvomim, da me bo njegova razočarala :D

 

Včeraj je namreč izšla zgoščenka s zaključno pesmijo serije, prostor na CDeju pa so izkoristili še za tistih nekaj tematskih pesmi, ki se stalno pojavljajo v seriji in jih nekateri oboževalci ljubijo (ker so pač oboževalici <_<) a jih vsega skupaj premalo znese, da bi lahko izdali samostojni OST. Na omenjenem CDju se najde tudi prikupna pesmica, ki jo je Italija pel Nemčiji, mislim, da v 3tji epizodi.

Poleg tega pa je izšel še CD, ki je posvečen Italiji, v celoti :D. Na njem boste našli karakterno pesem Beneciana (Severna Italija) in Romana (Južna Italija). Namikawa Daisuke, ki je do dobra izvežban v badass-ore-sama karakterjih in uke-jaz-ti-hočem-najedat karatekrjih, se je dobro znašel v obeh. No ja kljub temu, da mi je pesem Romana bolj simpatična, kot Benecianova pa me je v njej malček razočaral velik bolj pa v mini-drami sami ker kljub temu, da je Romano tsundare nisem nikoli imela občutkam da je tako velik .. krten(?).  To je pa verjetno tudi vse kar je bila sposobna ujeti moja žilca kritika. Ne veliko ker pač pri takšnih pesmih (?) resnega kritiziranja ne moreš narediti. Eno zato ker ni kaj kritizirati, drugo pa zato ker o tem nimaš časa razmišljati xD Gledano v celoti pa sta mi oba CDja simpatična, ker bosta vedno dobro služila izboljšanju atmosfere, in če sta mi bila ta dva CDja všeč, kljub dejstvu, da mi Namikawove pesmi nikoli niso bile posebno simpatične, ne vidim razloga zakaj mi naslednji CDji ne bi bili :3

Za konec lahko rečem, in to z velikim olajšanjem, da sem vesela za moje trenutno slabše razumevanje Japonščine ker bi me sicer pobralo od trebušnih krčev (že brez tega sem se komaj držala za mizo ob poslušanju) vsem tistim, ki pa Japonščino razumete bolje kot jaz in se do tega stavka še nise vprašali "Kaj za vraga pa ta baba blebeta?!" priporočam polušanje z veliko pazljivostjo. Prirpavite se na več pavz ali pa se zaradi lastne varnosti rajši lezite na posteljo, kjer bodo možnosti poškodb zaradi pretiranega režanja zmanjšane.

 

 

Tokrat izjemoma polne pesmi (polovične nebi imele enakega efekta :D; mini-drama in instrumentalne pemsi izpuščene).

 

Marukaite Chikyuu:

Hetalia character CD vol.1:

Mimgrede. Na animate.tv ali slišite nekaj sekund tistega kar bo na Hetalia character CD vol.2, CD posvečen Nemčiji - vokal Yasumoto Hiroaki. 

 

 

Pa ne dobesedno xD

Pred 3mi meseci sem v povsem dobri veri začela s sezonskimi vodiči anime sezon, ker pač se tega pri nas niti ne počne. Moj namen je bil s tem nadaljevati ... vsaj načelno. S spomladansko sezono pa mi je popravici povedano prekipelo. Pa ne zaradi ohoho veliko naslovov, ki so popolnoma normalno zadeva za spomladanske sezone, niti zaradi še toliko več drugih sezon, ponovitev, prenov ali OVA/OAD serij. Ampak predvsem zaradi "padca" kvalitete v mediju samem, ki sem ga uspela zaslediti v zadnjem letu in pol. Razlog zaradi katerega so sezonski vodiči črtani s mojega seznama "naredi".

 

Nekateri se pač radi pritožujejo nad tem, da se jim čaščenje starih anime naslovov zdi napačno. Moje mnenje je pa, da je zavračanje le teh neumnost ravno toliko kot poveličevanje naslovov, ki jih lahko stakneš danes.

Vsake toliko me prešine, da si pogledam kakšen res star naslov in po pravici povedano me niti end od teh ni konkretno razočaral, o hudo velikem navdušenju pa tudi ne morem govoriti. Če jih postavim ob bok današnjim naslovom pa se vsekakor večina teh pojavi visoko v zgornji polivici tistega kar sama smatram za dober anime, zgodbo, naslov, karkoli pač hočete.

Pri vsem tem pa se rado pozablja manjše dejstvo. Od takrat, ko je bil dotični anime popularen je minilo ... 10, 20 morda 30 let. O spremembni časa in temu ne/primerni zgodbi za danjašni čas ne bom govorila, to je pač dojemanje posameznika. Ampak dostopnost teh animejov, ki so stari več, kot pa recimo jaz sama je praktično ničelna. Če me spomni ne vara sem za bogih 16 epizod Cat's Eye porabila cele pol leta. V danes povsem nestrpnem svetu se vprašam, kdo pa sploh ima toliko potrpljenja da bi za ubogih 16 epizod čakal pol let? A dejstvo je, da sem pač naslov uspela dobiti. En sam naslov, ki je bil v tistem času eden od morda 50-100 naslovov, ki so v tistem letu izšli. Če bi se celo potrudila bi morda k že omenjenemu naslovo dodala enega največ pa 5 drugih naslovov, ki bi jih lahko v celoti dobila preko interneta ... ravno tako prek dejsanke nabave.

In kako si to dejstvo sama razlagam? Od vseh teh 50-100 naslovov je morda 5 (da se ne bom omeija samo na Cat's Eye) anime naslovov dejasno vrednih omembe in samega ogleda. In da to prenesem na današnji čas ... med tistimi približno 300 naslovi, ki izidejo letno je le kakšnih 15-20 dejasno vrednih omembe. Čez kačnih 10-20 let bo preko interneta prosto dostopnih naslovov izpred zadnjih dveh let le malo. Code Geass, Death Note, prav tako Gundam 00 in Macross F zaradi tradicije v koliko pa bo v to zbirko naslovov pripadala še kakšna druga serija pa bodo tega vejretno krivi predvsem fanatični oboževalci.

O prihodnjosti na tem področju je relativno govoriti predvsem zaradi blaznega napredka na tehnološkem področju. A sodeč po poretekosti bi tako moralo biti.

Moja zbirčnost pri vsem skupaj pa mi prav nič ne pomaga, da bi se zaradi tega navdušila nad temi "izjemami". V pretekli sezoni sem se navdušila nad veliko več naslovi kot sem pričakovala večino od teh pa kasneje opustila zaradi prehudega dolgčasa in že stokrat ponavljajočih se vzorcev. Pred leti sem pokazala veliko zanimanje za ta medij predvsem zaradi svoje drugačnost zdaj pa se vedno pogosteje zalotim, da marsikateri naslov na sredi opusti in ga poplnoma izbrišem iz svojega spomina; nekaj kar mi je bilo pred leti nedopustno; preostali čas pa zapolnim s ponovni gledanjem serij, ki se jim je celo uspelo prikrasti nekam globoko v moje srce.

 

Med približno 50 naslovi, ki bodo izšli v tej spomladanski sezoni mi vzbuja veliko zanimanje vsaj 20 naslovov, od tega že zdaj vem, da jih bom 5 pustila po prvem ogledu, naslednjih 5 po drugi ali tretji epizodi, naslednjih 5 tam nekje pri 10 in če bom ostalih 5 celo pogeldala do konca bo veliko. Spremljanje animejov iz tedna v teden mi je spet postalo nesmiselno, ker se mi zdi, da tako hitreje izgubljam zanimanje za določen naslov ... poleg tega pa imam občutek, da sem spet stara 15 let in da je čas, da preklopim s knjig[animeji] na animeje[nek drug nov medij].

Dejstvo je, da so animeji črtani s mojega dnevnega opravila ... čas je, da se vrnem nazaj med moje dobre stare mange :D